Žan Karničnik je že pred letom dni dobil nekaj, česar res ne dobi vsak. No, skoraj nihče. Ne, ne nagrado za najboljšega nogometaša v slovenski ligi. Eh. To je že imel. Pa gol na Euru 2024, ko ga je v Münchnu, ko se je trlo sonarodnjakov, zabil Srbiji. Ne, ne. Žan Karničnik je pred letom dni dobil po sebi poimenovan stadion v domačem kraju v Radljah ob Dravi. Čast, ki ne doleti vsakogar. Njega je. Zakaj ravno njega? Zato, ker je takšen, kakršen je. Borec, kvaliteta, žila, pošten, konkreten in korekten. To se ne pozabi, pa četudi ne živi »doma doma«.
Žan Karničnik ni prvo ime, na katerega bi morda pomislili v našem prvenstvu, kjer ponosno, zavzeto in predvsem cenjeno nosi kapetanski trak Celja. Ali reprezentanci. Je pa pogosto tisto, ki se ga izpostavi, pohvali, postavi. O, ja. Mora se. Žan Karničnik na najboljši možen način definira prvo slovensko nogometno ligo. V času, ko se toliko vrti okrog imen, denarja, podobe ... Je Žan Karničnik paralelni svet. Domači svet. Naš svet.
Od tistih 69 minut in tretje lige ...
Žan Karničnik ima zdaj že štiri naslove državnega prvaka v Sloveniji (in dva pokalna). Dobro, prvega z Mariborom, kamor je šel kot talentiran fant iz Radelj, ima iz 2016/17, kjer je zbral 69 minut na ne ravno lepi tekmi v Kidričevem, ko so vijoličasti že osvojili naslov prvaka. Maribor je izgubil z Aluminijem (3:1), toda Karničnik je dočakal, za kar si je prizadeval z brcanjem tudi za B ekipo Maribora v 3. SNL – sever.
Ampak česar ni dobil v Mariboru, je nato pri Muri, kamor ga je zvabil Ante Šimundža – četudi v 2. SNL. Tudi to lovoriko ima: 2. SNL. Karničnik je imel že 23 let, ko se je prebijal nazaj v ligo, ki jo je že okusil in osvojil. In z Muro osvajal, kar se je dalo. Počasi, prebojno, postopno. Najprej prve evropske kvalifikacije (2018/19), nato pokal (2019/20) in zatem še zgodovinski naslov (2021/22), ko je slavil prav v Ljudskem vrtu, ter za povrh konferenčno ligo. In za povrh še igranje v reprezentanci, kjer se je sčasoma prebil vse do prve postave.
Izkusil je tujino, toda ...
Preizkusil se je v tujini, šel za Šimundžo v Ludogorec, osvojil naslov in superpokal, ampak tudi tam igral za B moštvo. Leta so tekla, ampak ko se je vrnil najprej na posojo v Celje, se je zdelo, da ne bo tako dolgo tukaj tudi ostal. In da je tisti tip igralca, ki je nekje vmes. več kot dovolj dober za domačo ligo, ne še dovolj za tujo. Ampak nič ga ni ustavilo, ko je s Celjem pridrvel do naslova v 2023/24 in nato za povrh osvojil še naziv najboljšega igralca lige, v idealni enajsterici pa znova pristal lani. Čeprav ga je vmes dvakrat kar pošteno po Euru in letos zaustavila poškodba, je vsakič znova pokazal, kako prekleto dobro razume, bere in vodi igro. Kot igralec, ki je res znal igrati vse pozicije.
Zelo, zelo dragocen za 1. SNL
Žan Karničnik nekako ni klasična podoba nogometaša. Ni stereotip. In hvala bogu. V bistvu celo redefinira položaj, podobo, razumevanje nogometaša. V Radljah to še kako razumejo, v Celju cenijo, čeprav bo vprašanje, kam zdaj, ko mu je 31 let in mu poteče pogodba. Žan Karničnik je pravzaprav definicija nogometaša, kakršen je lahko izjemen zgled, četudi ne izstopa, kakor se ponavadi zdi, da bi »naj« nogometaši izstopali. Ne. On vsekakor ne.
Šele sčasoma se bo najbrž še bolj pokazalo, kako zelo dragocen je za 1. SNL, kjer takšnih dolgoletnih igralcev, ki bi toliko dali skozi in to v teh letih, praktično ni. Večina gre zelo zgodaj, ni jih malo, ki se vrnejo že dokaj pozno. Zaradi igralcev, kot je Žan Karničnik, je naša liga toliko boljša in nujno je, da je tukaj. Dokler je. S štirimi naslovi v najbolj konkretnih letih ... Takih ni prav veliko, kaj šele konstantnih reprezentantov. Zato je Žan Karničnik tista res dobra, svetla, dobrodošla luč, reflektor, sijaj na krasen del nogometa.
