Šele najbrž nekje vmes, dokončno pa v Murski Soboti, se je res začelo spraševati. Čakaj, čakaj. Samo malo. Vitor Campelos je dobil s Celjem – vseh sedem tekem? Ja. Drži. Ne, da nima poraza. Niti remija. Same zmage. Sedem zapored. Trener, ki ni ravno dobil slavospevov, ko je prišel v najbolj majavem delu sezone. Ko se je prvič vprašalo, kaj pa, če Celje tokrat brez Alberta Riere ne bo zmoglo. Ne bo? Odgovor je sledil: Koper (0:1), AEK (0:2), Primorje (5:1), Maribor (1:0), Radomlje (1:3), Olimpija (2:0) in zdaj še Mura (0:2).
Campelos, 50-letni Portugalec, ki je prvič osvojil prvoligaško lovoriko kot trener, je tisti, ki je na koncu zasluženo, delovno, predano in mirno spravil Celje na koncu čez črto do tretjega naslova. Še igralci so odgovarjali na vse bolj pogosta vprašanja, kakšen trener je. »Predvsem v obrambi smo se precej izboljšali,« je kvaliteto poudaril kapetan Žan Karničnik. In Campelos? Pravi, da sta skrivnosti očitno dve.
Majevski ni imel, no, tega
Če je Ivan Majevski sicer poznal Celje in njegovo delo, kot pomočnik je sedel ob Damirju Krznarju in Albertu Rieri, še prej celo ob Romanu Pilipčuku, to ni bilo dovolj. Ne za vroči sedež. Nikomur ni lahko po Rieri, toda Damir Krznar je pokazal, da gre. Campelos je prišel ob dvignjenih obrveh, pomislekih in tudi dvomih, toda zdaj ima tudi on prvo lovoriko. »Če sem iskren, zvezde, ključni so igralci, skrivnost pa je, da verjamejo v naš model igre. Prinesli smo novo energijo, to je skrivnost,« je Campelos povedal, kje so ključni razlogi in skrivnosti, da je Celje našlo sebe, svoj mir, svojo pot. Ne isto, ne enako, ampak še vedno – celjsko.
Ni zaman, očitno, ob prihodu v vročem času dobil pogodbo vse do konca sezone 2027/28. Čeprav je bilo pomislekov ob pogledu na življenjepis kar nekaj. Številni portugalski klubi, dolgo učenje kot pomočnik tudi v Savdski Arabiji ob izjemnem mentorju Toniju, kot prvo solo vlogo izkusil Madžarsko s Fehervarjem, ampak z drugo ekipo, tako da je šele zdaj je dobil nekaj, česar še ni imel. Možnost borbe za naslov. Nikoli ni prepozno in bolje pozno kot nikoli v enem.
Do kvalifikacij se lahko in se bo zgodilo veliko
Ni prišel le kot gasilec ali pač prosta, edina izbira, ki jih sredi marca že tako ali tako pač ni veliko. Ne za ekipe, ki vodijo na lestvici in ki jim naslov ne, da ni cilj, ampak je sredstvo za toliko več. Ker Valerij Kolotilo ima pač toliko višje in večje cilje. V Vitorju Campelosu je zdaj dobil nemara to, kar niti ni vedel, da je iskal. Je pa res, da se zdaj začenja nekaj, česar Campelos še ne pozna. Eno je peljati v domovini ekipo iz drugo v prvo ligo (Chaves na Portugalskem) ali se boriti skoraj do konca za morebitne evropske kvalifikacije (Gil Vicente). Zdaj od njega čakajo, da se bori za več. Kaj, je znano. Kolotilo pač ne popušča, česar se Campelos zaveda.
»Vedno je najbolj pomembna naslednja tekma, v nedeljo igramo z Aluminijem. Do kvalifikacij se lahko zgodi še veliko, moramo dan po dan in uživati sedanjost. Zdaj smo prvaki, moramo uživati in imeti zabavo,« je bil sproščen pred kamerami v Murski Soboti po zmagi, kjer je sam izpostavil, da Celje že tri tekme ni imelo zmage, ampak tudi že zelo usmerjen k poletju. Ne bo lahko, ampak zdaj je trener z lovoriko. Delaven, predan, umirjen in predvsem osredotočen. Ključno pa bo, kako se bo znašel zlasti v zelo verjetnem primeru, ko se bo celjska ekipa kadrovsko spreminjala. Hkrati pa zagotovo ve, kaj se je zgodilo, ko je Damir Krznar osvojil ligo pred dvema sezonama. Čez noč se je vrnil Riera, ki je Celje dvakrat zapustil, toda obakrat so grofje prišli do naslova.
