Jo-jo sezona domžalske sorte. Ja, še ena.
Domžale so seveda stabilen prvoligaš, že doooolgo. Ampak še šestič zapored so skočili iz enega v drugi del lestvice. Zdaj iz zgornjega (četrto mesto) v spodnjega (sedmo mesto). Pred tem so bili v 2018/19 še tretji, nato osmi, pa četrti in zatem še sedmi. Zakaj? »Predvsem zato, ker je liga zelo izenačena. Že če se ti zgodi majhen padec, se takoj pozna. Imamo deset klubov in če padeš v krizo za dva meseca, kaj šele tri, se na lestvici pozna.« Tako je za Navijaško cono povedal Matej Podlogar. Lani še kakopak igralec, zdaj pa tretji mož, četudi brez licence in le v začasni vlogi, ki je vodil rumeno družino na koncu.
Potek sezone: če kaj, ni bilo »mirno«
Za Domžale se je sezona prelomila – še preden se je začela. Evropski izziv je bil maja lani proslavljen kot velika nagrada za mlado ekipo z novim vodstvom, že julija pa »preklet«. Izpad po podaljških proti malteškemu Balzanu je bil ne le odmeven, ampak je imel slej ko prej še posledice. Najbolj zlasti odhod trenerja Simona Rožmana in športnega direktorja Senijada Ibričića že po 2. krogu, pri čemer so Domžale nekako zmagale pri Muri (2:3) in remizirale z Bravom (1:1).
Sledile so ujme, ki so dale vsaj malo več časa Dušanu Kosiću, za katerega so se odločili, ki pa se je zelo lovil z zasedbo. In ni mu uspelo, po čemer je slovel. Ni zmagal na prvi tekmi. Oziroma vsaj ne izgubil, ko je prevzel novo sredino.
Ni dobil niti druge, pa vse tja do pete, ko je le zmagal proti Aluminiju. »Delo je bilo res utečeno in dobro zastavljeno. Zato kot trener morda težje začutiš tako slačilnico, ker se sama še odziva na sprotne dogodke. Ni enostavno. Nato so prišli neuspešni rezultati in negotovo obdobje, kar dodatno naseli negotovost v slačilnico, pa četudi vsebina še zdaleč ni slaba,« je Kosič za Navijaško cono pojasnjeval po koncu jesenskega dela. Domžale so bile sedme, delovalo pa je, da ne bodo šli ne gor ne dol. Čeprav je bilo potem spomladi vmes tudi že »tesno«, a predvsem na račun klubov, ki so zaostajali. Mlado moštvo, ki pa vendarle ni tako zelo mlado, je računalo morda na kakega bolj zrelega igralca, toda res konkretne celote ni bilo videti. Posledično so bili taki tudi rezultati.
Izstopajoči trenutki: »kampanjski« prebliski
Za Domžale je res delovalo, kot da je Evropa presekala vse načrte. Balzan se je zdel kot nebodigatreba, še zlasti, ker so Domžale celo obrnile na Malti uvodni domači rekordni poraz, prišle do podaljškov, tam pa povsem popustile. Bolj kot sam uvod je nato čudilo, da so imeli v Domžalah res veliko potrpljenja z Dušanom Kosićem, čeprav je imel res premešan kader, v katerem pa je redko našel stabilno celoto. Bili so redki pozitivni prebliski, kot je bila denimo zmaga v Kopru v 16. krogu (0:1), ko sta sledili zelo zanesljivi zmagi nad Radomljami (3:0) in Aluminijem (0:5), sezono pa najbrž najbolje povzame niz od 22. pa do 30. kroga, ko so imeli niz poraz-zmaga.
Cifra sezone: 26 tekem brez remija
V sezoni, ko je Bravo zabeležil kar 14 remijev, Maribor in Olimpija po 10 ter prvaki Celjani 7, so Domžale zbrale zgolj – štiri. In vse z istim rezultatom: 1:1! Po dvakrat z Mariborom ter z Bravom in Radomljami. Ampak od 7. pa vse do 32. kroga pa nikakor, da bi vzeli kje po kako točko.
Najboljša tekma sezone: Celje 2:1 (23. krog)
Bi kar izbrali obe tekmi s Celjem v koledarskem 2024. Zmaga doma je sploh bila nepričakovana (2:1), saj so grofje imeli niz šestih zmag in en remi, Domžale pa štiri zaporedne poraze, pa tudi tista v gosteh ni bila ravno samoumevna (2:3), čeprav je Celje ostalo neporaženo proti vsem preostalim osmim tekmecem.
Zakaj? »Celjani so seveda dobra ekipa, kar se vidi, so nam pa v drugem delu sezone ustrezali. Zgodi se sezona, ko ti nekdo res v določenem delu 'paše'. In pridejo cele sezone, ko ti nekdo ne. Tako je bilo z nami in Tabor Sežano, joj, kako zelo nam ni šlo (Domžale niso v ligi nikoli zmagale na devetih gostovanjih v Sežani, doma pa na desetih dobili šest tekem, op. a.),« je opisal Podlogar za Navijaško cono.
Najslabša tekma sezone: Mura 3:5 (28. krog)
Tekma, ki je dokončno odnesla Dušana Kosiča. Saj se je niz poraz-zmaga-poraz-zmaga vlekel in vlekel, vendar v 28. krogu je bilo dokončno jasno, da tako ne gre več naprej. Končnih 3:5 je bilo še blagih, Mura se je sprehodila ne le do zmage, skrbeli so predvsem prelahki goli. Prišel je Matej Podlogar in nato dobil prvo tekmo pri Bravu (1:3), šokiral še Celje kasneje (2:3), ampak Domžale vsaj več niso razpadle.
Nismo-nikakor-spregledali sezone: 9 tekem s prejetim golom
Celo zadnjo četrtino prvenstva Domžalam ni uspelo, da ne bi prejele zadetka. Mimogrede, 60 prejetih golov je četrti najslabši izplen v zgodovini 26 prvoligaških sezonah. Rekord je 75 na le 33 tekmah v 2001/02, ko so izpadli. Menjav je bilo kar nekaj, tudi v golu, kjer je veliko zaupanje dobil Štubljar, ki je (bil) posojen iz Empolija nazaj v Domžale.
Dva pokra: oni Aluminiju, Olimpija njim
Domžale so izgubile vse štiri tekme proti Olimpiji. In dobile vse štiri proti Aluminiju. Redko videno za klub, ki konča na sedmem mestu. Mimogrede, Domžale so bile na koncu sedme, čeprav so imele tako kot Mura 43 točk, ker je Mura dobila tri tekme, Domžale pa le eno.
Najboljši strelec: Jošt Pišek (9 golov)
Našel je »Maradono« v sebi, ko je preigral Celjane v gosteh kot za šalo in za zmago ter premaknil potencialni naslov. Na koncu je Jošt Pišek zabil 9 golov na 28 tekmah. Če je bila jeseni dilema, ali Mario Krstovski ali Danijel Šturm, je na koncu iz ozadja prišel prav Pišek in še enkrat več opozoril nase pa čeprav ima šele 22 let.
Največ nasopov: Benjamin Markuš
Po odhodu Ajdina Mulalića še zdaleč ne vratar, saj je Gašper Tratnik branil na 20 tekmah, Lovro Štubljar pa na 16, temveč Benjamin Markuš, okrog katerega se je skušalo graditi težišče. Zbral je 33 tekem, več kot 30 pa le še Jan Đapo (31) in Danijel Šturm (30). Letos je za Domžale zaigrali kar 41 (!) igralcev, kar sicer ni rekord (43 v 2011/12) je pa z naskokom največ v zadnjih treh letih.
Gol sezone: »milijonar« s polovice – Filip Stuparević
Dvomimo, da je Filip Stuparević že milijonar, kot je rekel učiteljici še rosno mlad. Je pa gol Bravu s polovice deloval, kakor da nekega dne pa še kje res bo. To je bil drugi najlepši gol sezone po našem izboru.
Najboljši momenti za Navijašk cono: kdo je tu star?!
Daniel Offenbacher je bil sploh poseben. Zasmejal se je, če se počuti »starega«. »Ah, kje pa, ravno zato, ker je toliko mlajših igralcev ob meni, haha! Pa tudi sicer se ne čutim starega. Se pa spomnim, kako je bil, ko sem treniral z Nikom Kovačem, ki je imel, kaj, 35 let? Uuu! Ni čudno, da takrat v slačilnici niti pisniti nisem upal.« V komentarjih ste pohvalili borbenost Tilna Klemenčiča, ko je že naslov bil legendaren: »Vsi so rekli: Klemenčič ga je »uvalil« Handanoviću«. Mario Krstovski je bil prvi, ki je rekel, češ, dovolj je teh evrogolov v naš gol: »Pa ne bodo več samo nam padale v »rašlje«. Zgodba Abrahama Nwankwa, 21-letnega visokoraslega nigerijskega branilca Domžal, se bere kot roman. Oče mu je rekel, naj gre raje v vojsko. Mama, naj gre za mehanika. Brat mu je ponudil službo v računalniškem centru. Ne, ne in ne. On je verjel v žogo. Zato jo zdaj brca za rumeno družino. Svoje pa je jasno pokazal in povedal Filip Stuparević:
»Domače naloge? Učiteljica, jaz bom milijonar!«
