Nečesa pa Dušanu Kosiču ne bodo mogli nikdar vzeti. Vedno bo v družbi Bojana Prašnikarja, Darka Milaniča, Pavla Pinnija, Slaviše Stojanovića, Anteja Šimundže, Lučja Pertića, Matjaža Keka, Nedžada Okčića, Iva Šušaka, Milana Miklaviča, Branka Oblaka, Radovana Karanovića in Alberta Riere. Vedno. Trenerskega naslova državnega prvaka v slovenski prvi ligi s Celjem (2019/20) mu pač nihče ne more vzeti. Pridejo pa seveda sčasoma trenutki, ko lahko kaj trajnega tudi zgubiš. Ampak Kosič ima vseeno v svoji novi vlogi kot trener Domžal proti »svoji« Olimpiji priložnost, da ohrani svoj niz. Izjemen niz.
Dušan Kosič namreč kot trener v Prvi ligi Telemach še nikdar ni izgubil tekme! Še več, le eno samo je remiziral. Če bi tole dali v kviz ali razvedrilo, bi gotovo nosilo naziv Najbrž niste vedeli ...?
Nekaj mu je že snedel Tavares
Kosič je medtem nekaj vendarle izgubil. Dolgo sta bila z Janezom Strajnarjem (oba po 421) le za Sebastjanom Gobcem (488), ko gre za število nastopov. Ampak njun dosežek je nato izboljšal še Marcos Tavares in se ustavil pri 436 tekmah.
Ampak hkrati ima 52-letni Kosič, ki je sicer po igralski karieri treniral koroškega nižjeligaša ATUS Ferlach, kjer je začel z dvema porazoma, prvič pa slavil šele na peti tekmi, dokaj zavidanja vreden niz. Po avstrijski izkušnji, ko je Ferlach vodil na 82 tekmah (2006-2009), se je nato oktobra 2010 znašel v takrat še praktičn povsem novih Stožicah v drugi sezoni povratka zmajev med prvoligaše. In začel je izjemno.
Zeljković. Raković. Smiljanić.
Ko je v 12. krogu prvič vodil Olimpijo na gostovanju v Lendavi pri Nafti 03, ko se je zbralo kar 1.500 gledalcev, so bili zmaji v hudi krizi. Po četrtem mestu sezono prej, se Safet Hadžić po Robertu Pevniku nikakor ni znašel. Olimpija je imela eno samo zmago in bila kar pet krogov prikovana povsem na dno. Vstopil je: Dušan Kosič.
Čeprav je Nafta 03 držala zavidljivo tretje mesto v oktobru, je Kosič našel, kar je iskal. Prvi je zabil Zoran Zeljković, zdaj trener Kopra, in čeprav je Nafta še pred polčasom obrnila, sta Ermin Raković in Stefan Smiljanić vsak z golom in podajo obrnila rezultat in prinesla zmago. Kosič je nato še iz Ljudskega vrta odnesel točko (0:0) ter zabeležil še dve zmagi (Domžale 0:2, Celje 1:0) in Olimpijo na koncu sezone vrnil na četrto mesto, jeseni pa je naredil dokaj odmeven preboj tudi v Evropi do tretjega kroga kvalifikacij za ligo Evropa. Mimogrede, nihče kasneje ni presegel skupnih 55 tekem, kolikor jih je Kosič odvodil pri Olimpiji. Ja, do danes.
Uspelo mu je tudi s kranjskimi orli
Po odhodu iz Olimpije decembra 2011 je nato Kosič imel kar nekaj premora, do danes najdaljšega. Kajti 10. aprila 2013 je postal trener Triglava. Orli so bili že tretjo sezono prvoligaš, kar jim je dotlej epizodno uspelo le dvakrat. Triglavu ni kazalo slabo, niso pa bili še varni, ko so v 27. krogu visoko doma izgubili z Olimpijo (1:4), v čemer ni bilo nič tragičnega, toda z 28 točkami so bili poravnani z Gorico, le za dve je zaostajal Aluminij, za šest pa Mura. Večno vpeti in predani Siniša Brkić, resigniran po tem, ko v spomladanskem delu Triglav še ni osvojil točke, je delo raje predal Kosiču za še eno trdo končnico – in obrestovalo se je.
Na uvodni tekmi v Kranju je bil pred 450 gledalci in ob sodniku Damirju Skomini viden podpis s kratkimi podajami. In z rezultatom. Lamine Diallo je v 67. minuti ukanil Matica Kotnika po strelu z glavo, Celje je pod vodstvom Miloša Rusa pritisnilo, ampak točke so ostale v Kranju. Kot so tudi na naslednji tekmi, ko je v boju spodnjega dela padla Gorica (2:0), Kosič pa je nato iztržil še tri zaporedne remije. No, pomagalo je tudi, da je na prvih šestih tekmah Triglav kar petkrat igral doma, Orli pa so varno končali na osmem mestu. Zato pa je bilo toliko huje v naslednji sezoni, ko je Triglav dobil eno samo od prvih dvanajstih tekem, kar je Kosič ob še enem odhodu v jeseni druge sezone pripisoval odhodu ključnih igralcev. Triglav je po sezoni 2013/14 tudi izpadel iz prve lige.
Nenapovedana celjska ponudba
Kosič je nato decembra 2013 prevzel vodenje slovenske kadetske reprezentance, kar je opravljal do avgusta 2017, ko je postal novi trener Celja. Po dveh raznolikih, a tudi sorodnih izkušnjah (dober začetek, visoka pričakovanja, slabši štart v drugo sezono) je Kosič odšel v knežje mesto, kjer so še vedno iskali pravo kemijo po odhodu Simona Rožmana (2014/15, 2. mesto) izpred dveh let. Dve zaporedni peti mesti in štiri trenerska imena niso prinesla želenega, Celjani pa so bili lačni rezultatov. Kako si drugače razlagati odhod Tomaža Petroviča po le osmih tekmah (2 zmagi, 3 remiji, 3 porazi), povrhu pa je dobil odpoved po zmagi nad resda nemočnim Ankaranom (4:1).
»Ponudbo Celja sem dobil zelo nenapovedano,« je tedaj dejal Kosič in prevzel moštvo, ki je bilo po sedmih krogih na osmem mestu. Zavedal se je, da je želelo v moštvo priti še nekaj igralcev, želel je izbrati prave ob zavedanju, da čas ne bo nujno na njegovi strani.
Maribor za ligo prvakov? Ni mu šlo.
Prva tekma je prišla že 8. avgusta 2017. In to kakšna tekma! Ljudski vrt! In to v sezoni 2017/18, ko se je Maribor, doma še neporažen, pripravljal na prvo tekmo lige prvakov s Spartakom. Darko Milanič v svojem stilu ni okleval, na teren je poslal domala udarno postavo, ampak tudi ta ni zmogla streti zelo žilavih Celjanov, ki so odnesli točko (0:0), 3.000 gledalcev pa je kimalo, da je Jasmin Handanović tudi rešil Maribor poraza, kot je kimalo, da je bil celjski gol totalno, ampak neuspešno oblegan.
Kosič je nato v ligi čakal kar dolgo na prvo zmago, dočakal jo je šele po šestih tekmah, Celje je spravil do polfinala pokala (boljša Olimpija), sezono pa končal na – petem mestu. Še več, tam je končal tudi prihodnje leto, ko je ostal na klopi, pa čeprav je v svoji prvi sezoni proti Muri v zadnjem krogu še imel možnost za Evropo. Ampak potem je prišla sezona sezon. Najdaljša, pandemična, zgodovinska. In Celje je osvojilo naslov. Že naslednjo pa se je Kosič po jesenskem delu poslovil, klub pa pustil tam, kjer ga je pred tremi leti prevzel. Na osmem mestu.
Bravo mlel vse. Skoraj vse.
Več kot leto dni znova ni počival in tako je 9. septembra 2021 prevzel Tabor Sežano. Kraševci so končali v svoji povratniški sezoni med prvoligaše na zelo solidnem sedmem mestu, še mesto višje pa so bili (resda poravnani), ko jih je po 7. krogu in odhodu Igorja Božića prevzel prav Kosič. Tudi tokrat je vnovčil »šok terapijo«, še četrtič je vstopil med sezono (tretjič v prvem delu sezone), se s češnjicami odpravil v Šiško, kjer jih je čakal tedaj nezaustavljivi Bravo, s katerim je Tabor sezono prej tudi vstopil med prvoligaše. Bravo je bil sedem tekem neporažen in bil že dva kroga pod vrhom, potem ko je premagal Olimpijo in remiziral z Mariborom. Ja, Dejan Grabić je vedel, kaj dela.
Dokler ni prišel Kosič, pa čeprav so poročila iz Šiške ujela njegovo nervozo pred tekmo. Povsem odveč, Tabor je agresivno stopil proti Bravu, onemogočil njegov način in nato sam zabil dva gola. Prvega je izrezljal Rodrigo Bongongoui, drugega pa Dino Stančić in 400 gledalcev v Šiški je prvič v sezoni šlo domov bolj kislih obrazov. Tabor je tedaj že stremel zlasti k nepremaganosti, kar je Kosiču uspelo na kar prvih petih tekmah (Aluminij 4:0, Mura 1:1, Celje 2:2, Domžale 0:0), a je nato sledil krut niz osmih zaporednih porazov, kar je odrešila le zmaga v zadnjem jesenskem krogu proti – Celju (2:1) ter se poravnal na dnu z Radomljami in Aluminijem (vsi po 19).
Tabor je padel v podoben niz tudi spomladi, ko je izgubil pet tekem zapored v aprilu in maju, si zagotovil dodatne kvalifikacije, kjer je pometel s – Triglavom. Že v Sežani je bilo 3:1, v Kranju pa kar 2:4. Kosić si je tako znova izboril še eno novo sezono, minulo, oddelal jo je znova v celoti, ampak tokrat ni zmogel do dodatnih kvalifikacij, čeprav je imel teoretične možnosti še v zadnjem krogu.
Nauk: izjemni začetki, kaj pa druga sezona?
Nauk Kosičevih začetkov bi torej po štirih slovenskih klubih (Olimpija, Triglav, Celje, Tabor) bil lahko sledeč: Kosić je poosebitev uspešne »šok terapije«, ko trenerska menjava zaleže. Od štirih tekem je dobil tri in remiziral četrto. Tudi nato ni izgubljal, še več, beležil je zavidljive nize nepremaganosti. Pa naj gre za Olimpijo in Celje ali Tabor in Triglav. Kosiču začetki pač grejo. Zdaj, ko je prišel v Domžale, kjer hitrim trenerskim menjavam niso pretirano naklonjeni – niti jim ni Kosić, ki je Celje vodil kar 132 tekem, Tabor 70 tekem, Olimpijo 55 tekem, Triglav pa 25-krat –, pa utegne nekoliko skrbeti le njegovo nadaljevanje. Prvo sezono je praviloma vsaj ponavljal dosežke predhodnikov. V Domžalah je to četrto mesto in razvoj igralcev.
In največji prvi izziv? Kosiča čaka – Olimpija. Če želi podaljšati niz še s petim slovenskim prvoligašem, mora iz Stožic izvleči vsaj točko. Če bi zmagal, pa bi Domžale prvič v tem dvoboju sploh po letu 2009 zabeležile tri zaporedne zmage. Nekaj, kar Olimpiji v derbiju ljubljanske kotline ni uspelo.
