Dušan Kosić je seveda prišel v Domžale s popotnico. Kako ne bi. Nihče ne bo odvzel njegovega naslova s Celjem, kjer je res dolgo vztrajal in potrdil, kar je še kot mlad trener napovedoval pri Olimpiji. Nazadnje je vztrajal s Tabor Sežano, na katero ima zelo specifične spomine, saj se je krčevito boril za obstanek. In potem je nepričakovano pristal pri Domžalah. Že avgusta. Večina trenerjev pride, ko rezultati niso več najboljši. Kosić je prišel, ko je kazalo bolje. In zdaj, po jeseni 2023, spet kaže ... Solidno.
Gospod Kosić, če izberem gostovanje v Kopru v 15. krogu, kjer ste zmagali (0:1) po treh trdih porazih in le dveh zmagah pod vašim vodstvom na ducat tekmah, sem izbral pravo tekmo, ko se je jesen Domžal prelomila?
»Če gledava iz današnje perspektive, se je psihološki moment takrat zagotovo obrnil, čeprav je imel tudi Koper takrat kar nekaj lepih priložnosti. To omenjam zato, ker je bilo podobno že na tekmah prej, ko smo si zaslužili več, pa tega nismo dobili. Takrat smo pa res ugotovili, da lahko in da zmoremo. In se je izšlo.«
Kaj je potrebno, da se moment obrne? Vmes ste bili sprva pet tekem brez zmage, pa nato spet trije porazi, sledile pa so štiri zmage.
»Če bi imel čarobni recept, bi ga patentiral, svetoval in to dobro zaračunal, haha! V nogometu je pa pač drugače: prideš v obdobje, ko smo nasprotnikom večinoma res dopuščali bolj malo, pa so bili kot po pravilu zelo učinkoviti.«
O, ti evrogoli
Še več, goli, ki ste jih prejemali, so bili evrogoli. To je prvi omenil za Navijaško cono Mario Krstovski, potem so pa kislo kimali vsi soigralci.
»Skoraj vsak krog smo prejeli kak evrogol, ja. Ampak na srečo je nogomet tak, dovolj dolgo sem v njem, da se tudi to enkrat konča. Pomembno je vztrajati. Če ne bi imeli vsebine na igrišču že prej in si pripravljali priložnosti, bi zelo težko zdržali skupaj. Podoba na zadnjih petih tekmah je blizu tistemu, kar bi si želel zase in za klub, fantje so zgledali zelo konkurenčno. Kar je tudi vodilo za naprej.«
Ponavadi novi trenerji pridejo zato, ker so rezultati precej padli. Pri vašem prihodu je bilo drugače. Ampak če primerjate prihod v slačilnico ob prihodu avgusta in po zadnjem snidenju ob koncu jesenskega dela?
»Poznala se je kultura kluba in tudi tradicija Domžal z uspešnim ustvarjanjem igralcev je bila opazna. V tistem momentu se je zgodil odhod treh kvalitetnih in pomembnih igralcev, za katere je bilo treba najti rešitve v obstoječem kadru. Nato so prišli neuspešni rezultati, kar je naselilo negotovost v slačilnico, s trudom vseh v klubu smo uspeli obrniti krivuljo navzgor.«
Kdaj ste potem vedeli, da »zdaj pa dovolj, zdaj se nam mora obrniti«?
»Preden smo zmagali štirkrat zapored, smo bili zelo resni, tudi konkretni, nikogar nismo podcenjevali. Vedeli smo, da nas bo dosleden odnos pripeljal do zmag, kar se je zgodilo in dobili smo štiri tekme zapored. Ampak tako kot to pride, tudi gre: kot smo mi jemali resno druge, je Mura vzela nas in nas premagala, pa tudi ob tem porazu je bila naša podoba na igrišču taka, kot si jo želeli.«
Kaj je že rekel Paolo Maldini?
Na Navijaški coni smo ob prevzemu Domžal izbrskali, da še nikoli v Sloveniji (Olimpija, Triglav, Celje, Tabor) niste izgubili uvodne tekme. Ampak ni šlo, klonili ste proti Olimpiji in dolgo potrebovali za prvo zmago. Vsak klub je specifika, najbrž tudi Domžale, če ne še toliko bolj?
»Domžale so bile vedno do letos moj nasprotnik, zdaj pa iz prve roke vidim, da so za slovenski nogomet zelo, zelo pomembne. Poglejte samo, koliko članov aktualne A reprezentance je bilo tako ali drugače v Domžalah. Pa mlade selekcije in kje vse igrajo v klubih prve lige bivši člani kluba. Zato klub spoštujem in njegovo tradicijo, ki pa prinaša tudi odgovornost. Že res, če ni prave podobe in, še bolj, rezultata, je za vse v klubu zahtevno. Zato je bila tista prva zmaga (proti Aluminiju 2:1 v šesti Kosićevi tekmi, op. a.) toliko bolj pomembna.«
Pa veste, kaj točno se je moralo spremeniti? Da zdaj Danijel Šturm zabije hat-trick, da je Mario Krstovski tako profiliran v napadu?
»Omenjena igralca, ki ste jih opazili, sta pokazala izjemno stabilnost v najtežjih momentov in s svojim učinkom pomagala, da se je ekipa stabilizirala. Ko pokažejo način in kvaliteto, se jim status zasluženo spremeni. Ker pa je dobra podoba nogometaša na igrišču nedokončano delo, si je vedno želimo čim več. Morda v šali, dobri igralci morajo biti dobri. Sam zato rad govorim le o trenutnem stanju, vedno pa se to lahko spremeni v obe smeri.«
In kako je to bilo pri vas v zelo dolgoživi karieri?
»Oh, vedno povem tisto, kar je rekel Paolo Maldini: če bi vedeli ljudje, kolikokrat sem izgubil, me ne bi imeli za zmagovalca. Prej za poraženca. Pa čeprav sem veliko osvojil. Seveda so bili neuspehi, ampak brez teh tudi uspehov ni.«
Sproščenost = pripravljenost
Kdo je torej Franco Baresi te ekipe Domžal, če vrnem primerjavo?
»Ta ekipa ima potencial, kaj bo jutri, je odvisno od vseh nas skupaj. Rad verjamem v igralce, ki jih imam, v zameno pa pričakujem, da bodo spoštovali sebe in klub. Če pa že iščemo Baresija, bi, malo v šali, rekel, da sta to moža, ki skrbita za finance.«
Maribor bi lahko visoko premagali v Ljudskem vrtu, pa tudi doma. Tudi na Olimpijo ste v Stožicah pritisnili, dokaj parirali Celju, premagali Koper. Kaj še manjka proti zgornjemu delu? Znate imeti uspešne prekinitve, protinapade, kaj bo ključno spomladi?
»Strinjam se, da nam ni veliko manjkalo za uspeh proti tem ekipam. Ker pa je ekipa mlada, se bomo vsega tega še morali priučiti. Ja, enkrat so ključne prekinitve, drugič podaje, tretjič streli od daleč. Težko je določiti, kaj točno moramo izpiliti, da bomo konstantno uspešni. Ekipa dozori. Ne pravijo zastonj, da moraš začutiti sproščenost ob vrhunski pripravljenosti. Do tega ne prideš z miselnostjo, ki ti par tednov pravi, super je, da smo tukaj, potem pa želiš drugam. Pri nas ni tako, fantje že zdaj čutijo, da so del širše zgodbe. Vidijo, kako lahko dosežeš tudi velik uspeh v tujini, potem ko si izpolnil neke kriterije v Domžalah.«
Ja, plakat Benjamina Šeška lahko veliko pove, pa čeprav za Domžale nikdar ni zaigral v članski konkurenci.
»Beni je res najboljši možen ambasador tako Domžal kot slovenskega nogometa.«
Kje pa so treningi?
Pa kemija te ekipe? Nabrani so fantje iz različnih okolij, pogovarjali smo se s številnimi, eni so brcali z Balotellijem, drugi v nižjih ligah, tretji so tu že vseeno nekaj časa. Kakšna je ta ekipa?
»Ko pridejo igralci v klub, imajo vsi ponavadi visoka pričakovanja. Vsi bi radi izstopali in bili pomembni. Kar razumem. Ampak žal traja, da se ekipa začuti in sestavi ter med seboj spozna, kajti šele takrat, ko da to skozi, lahko prenese kritiko in tudi slabše rezultate. Kemije ni lahko doseči, odločajo malenkosti in nianse. Potem pa so tu še 'krivice', ki jih lahko storiš z izbiro kadra in menjavami, kjer ni velik razlik med igralci.«
Dušan, še to, čeprav si igrišče delite z Radomljami, je bil teren med najboljšimi ob finišu prvenstva.
»Ja in vse pohvale našim ljudem, ki skrbijo za igrišče! Sicer pa malo v šali, bil sem začudem, da Domžale ne smejo trenirati na svojem igrišču, haha. Več kot Radomlje! Saj vem, čuvati ga moramo, da lahko obe ekipi igrata na dobrem igrišču. Kar je tudi prav.«
