Miran Emeršič je eden tistih nezgrešljivih »fac«, ki živijo in dihajo za Aluminij. Ne glede nato, da ga je pot popeljala tudi v Zavrč in celo na Malto. »Zdaj sem v klubu že tri leta in pol, prej pa sem bil tukaj kar dolgih petnajst let,« se opiše izkušeni Emeršič. Je tisti, ki predstavlja stabilnost v strokovnem štabu v vlogi izkušenega in izobraženega pomočnika trenerja. »Kako bi opisal ta naš Aluminij? Haha. Dobro vprašanje. Smo kompaktni, kolektivni, disciplinirani!«
Odločilna je res prav vsaka
Emeršič ve, o čem govori. In to prav zdaj, ko je Aluminij v nezavidljivem položaju. Povsem na dnu. Ampak že lanska sezona je lahko zgled, da je prvenstvo res maraton. Šumari so bili prikovani na deveto mesto globoko v april. In se nato obdržali ter končali celo kot sedmi. Kaj bo letos odločilno? »Razmišljanje, da je pomembna prav vsaka tekma,« verjame Emeršič.
V tednu dni so naredili vsaj relativni napredek. Obe domači tekmi so sicer izgubili, ampak po nemočnem porazu z Radomljami (0:4) je proti Muri (0:1) odločila enajstmetrovka ob pomoči VAR-a. Ni to še en dokaz, da lažje igrajo z ekipami, ki se borijo za nekaj povsem drugega? »Mogoče je motivacija malo drugačna v tekmi z boljšimi ekipami, res je. In to moramo prebroditi. Ampak če me že tako vprašate: odločilnih tekem ne bo, vsaka bo pomembna.«
Samo ena taka tekma
Vzdušje v slačilnici, kot razkrije Emeršič, je zdaleč od tega, da bi bilo slabo. Spet pa ni ravno zmagoslavno. »Potrebno je določeno obdobje, da se vse uskladi. Po tekmi z Radomljami smo igralcem rekli, naj jo izbrišejo iz glave.« Toda najbrž strokovnemu štabu taka tekma vendarle mora ponuditi tudi izhodišča, lekcije, nauke? »Seveda. Ne bomo skrivali, da je zgledalo klavno. Razumemo pa, da se igralci v premešanem kadru in da se še ne znajdejo, kot si želimo. In da po zaporednih porazih tuhtajo, da ne morejo ven iz 'luknje'. Ampak res smo si skupaj rekli, da je bila to edina taka tekma, ki smo jo doživeli.«
Emeršič je morda celo najbolj kompetenten sogovornik za oceno, kaj lahko Aluminij zmore po tako pestrem zimskem prestopnem roku, ko je odšlo in prišlo za debelo enajsterico igralcev. »Klubi želijo delati na dolgi rok – zlasti z nogometaši svoje šole. In mi smo jih naredili kar nekaj. Luka Štor, Dejan Petrovič, David Flakus Bosilj, če naštejem le nekatere, nočem pa nikogar namenoma pozabiti. Če bi jih še imeli, bi nam seveda bilo lažje, ker so imeli ne le izkušnje, ampak tudi naš slog. Ampak razumemo, da želijo drugam, na koncu je še vedno veliko veselje, ko vidimo, kaj jim uspe(va). To si zaslužijo.«
Trije trenerji
Zgovorni Emeršič je dal skozi po povratku v Aluminij tri glavne trenerje. Slobodana Gruborja, Oliverja Bogatinova in aktualnega Oskarja Drobneta. »Da bi jih primerjal? Lahko razumete, da je to nehvaležno vprašanje, hehe,« se iskreno zasmeji. Ampak priznal je, da je imel vsak resda svoj slog, toda premogel kvaliteto. Kot pedagog in oseba. »Verjamem, da sem jim s svojim delom pomagal. Dejstvo pa je, da se v nogometu trenerji menjavajo, tudi pomožni! Ampak vsaj kolikor lahko rečem iz svojih izkušenj: v Aluminiju zamer nikdar ni bilo.«
Zdaj bo glavni cilj obstanek v ligi. Kako ga doseči? Tudi Emeršič poudarja bistveno: ohraniti nedotaknjeno mrežo. Brez tega se ne da. »Samo tako bomo prišli do nekega zaupanja in harmonije. Vzdušje je okej, krizo pa bomo prebrodili samo z delom.« Ampk obenem je Emeršič tisti, ki lahko legitimno pove, da se za Aluminij ni bati. »Tudi če bi se zgodil najslabši možni scenarij in bi izpadli. Klub bo ostal, izpad ne bi pomenil konec kluba. Sploh pa verjamemo, da se bomo rešili!«
Drobne je bil takšen že kot igralec
Če nič drugega, imajo energičnega trenerja. Za Oskarja Drobneta se zdi, kakor da malo manjka in bi sam spet vskočil na igrišče. »Haha, ja! Oskar je takšen bil že kot igralec. Impulziven, vedno željan uspeha. Vemo pa, da so pri trenerjih tudi deljena mnenja. Hvaljen so tako tisti, ki bolj ali manj sedijo, kot oni, ki skačejo.«
Sam si sicer želi, da bi Aluminij igral kot Barcelona v najboljših časih. Zaveda pa se, kaj ekipa zmore. »Trener vedno reče: igrali bomo toliko, kolikor nam nasprotnik pusti.« Hočejo pa tudi sami igrati in delajo na tem. Ker so, no, »šumari.« Ki ne bodo kalkulirali, koliko točk je potrebnih za obstanek. Ali se obešali na to ali ono tekmo. Ne. Garali bodo.
