Murska Sobota. Se zgodi. Ni »namenoma«. Žan Karničnik se v 31. krogu tistega gola proti Muri na Fazaneriji ni veselil. No, bolj zadržal je roke. Če že noge ni za krasen gol. Ko zabiješ bivšemu klubu, s katerim si bil prvak? V gosteh? Se spodobi. Se ja pa veselil naslova, ko je Celje že pet krogov pred koncev dvignilo lovoriko. Tretjo doslej, ampak prvič, ko so grofje prišli do naslova v gosteh. Ni pa to, da postaneš prvak »zunaj«, ravno redka izkušnja. V kar trinajstih primerih (od 35) je klub naslov osvojil na gostovanju.
Bili so derbiji, bile napete tekme, tudi neposredni obračuni. O, ja. Bili pa so tudi primeri Murske Sobote, Velenja, Ajdovščine in, ja, Ptuja.
Fazanerija (ne) ve, kako je
Zanimivost? Fazanerija, ki je dočakala svoje čarno-bejle kot prvake sezone 2020/21, ko je Mura z zmago v Ljudskem vrtu proti Mariboru vzela svoj prvi naslov, je kar dvakrat videla slavje »gostov-prvakov«. Tudi v Domžalah, kjer so sicer slavili dva naslova, so videli le eno slavje takoj po tekmi, ampak gostov, ko je Olimpija v napeti sezoni 2017/18 zmagala v zadnjem krogu.
Kako je videti slavje, ampak gostov, vedo tudi v Velenju, kjer je edini naslov osvojil Koper (2009/19) in po dolgih letih navijači Olimpije (2015/16). Po dve taki izkušnji pomnijo iz Ajdovščine, med najmanjšimi stadioni, kjer se je slavilo, pa sta Ptuj (Gorica v 2004/05) in med drugim stadion ŽAK v Šiški (Domžale v 2007/08)
Sedem mest ima sicer državnega prvaka
Sedem slovenskih mest se lahko pohvali z naslovom državnega prvaka. Maribor (16), Ljubljana (8), Nova Gorica (4), Celje (3), Domžale (2) ter Koper (1) in Murska Sobota (1). Največkrat, kar štirinajstkrat, se je naslov takoj po tekmi slavilo v – Ljudskem vrtu. Ni ravno nepričakovano, saj je Maribor kar 12 od svojih 16 naslovov slavil doma.
Kdo je potem vzel tista preostala dva? Prva je bila (ne)pričakovano Gorica, ki je prekinila dominacijo Olimpije v 1995/96. Gorica je sicer v Mariboru izgubila (1:0), pa vendarle pod vodstvom Milana Miklaviča vzela prelomni naslov dva kroga pred koncem. V preostalem primeru pa je v Mariboru slavila – Mura. Ante Šimundža je na klopi Mure, kamor se je vrnil, potreboval zmago, da je ugnal svoj bivši klub, kjer je okusil tudi ligo prvakov, Mariboru s Simonom Rožmanom je v zadnjem krogu 2020/21 zadostovala točka, toda gostje so v drugem polčasu vse obrnili in slavili.
Bežigrad: od štirih zapored do tistega derbija
Sledi Ljubljana z osmimi »izkušnjami«. Vse prve štiri zaporedne naslove je Olimpija osvojila na svojem legendarnem domovanju. Stadion za Bežigradom je prvič videl najprej najvišjo zmago sploh, ko so padli Jadran Dekani kar s še vedno rekordnih 12:0 in je Zoran Ubavić zabil kar pet golov. Naslednjo sezono je padel mariborski Železničar s prav tako osupljivih 10:1, v 1993/94 pa še Celje s 4:0. Svoj četrti in tedaj zadnji naslov je Olimpija osvojila z remijem proti Beltincem (1:1). Naslednjič je Bežigrad videl dvig pokala za naslov prvaka ob koncu sezone 2000/01 v »derbiju za prvaka«, ko je Mariboru zadostovala že točka na polnem stadionu, ko je Bojan Prašnikar izgubil bitko z Ivom Šušakom.
Ljubljana je nato čez šest let spet videla slavje, ampak spet – gostujoče ekipe. Domžale so v sezoni 2007/08 osvojile še svoj drugi naslov, ko so slavile dva kroga pred koncem proti sicer borbenemu Interblocku, ki je kar dvakrat izenačil, da bi na koncu varovanci Slaviše Stojanovića zmagali (3:2). No, Stožice pa so potem dočakale dva naslova neposredno na tekmi Olimpije in torej obakrat »doma«: prvič zelo simbolično na večnem derbiju in globoko v aprilu kar pet krogov pred koncem z zmago 2:0 (2022/23), drugič pa v predzadnjem krogu minule sezone, ko so padle Radomlje kar s 5:0 (2023/24).
Celje: Maribor prvič, grofje dvakrat
Celje je doživelo doslej tri slavja, vsa na novem objektu, ki zdaj nosi ime Stadion Z'dežele, torej ne na Skalni kleti. Maribor je proslavil petnajsti naslov v 2018/19 z deževno zmago med tednom, nato pa so Celjani obakrat igrali tekmo za prvaka z Olimpijo. Prvič globoko v juliju koronske 2019/20, ko so nepričakovano, ampak na koncu zasluženo z remijem prišli do naslova (2:2), drugič (2023/24) pa že tri kroge pred koncem z lepim golom in zmago nad Olimpijo (1:0), ko so prvič konkretno prebili rekordni obisk s 7.242 gledalci.
Dvojčki: Nova Gorica, Velenje, Ajdovščina
Nova Gorica, ki je slavila štiri naslove vrtnic, je dva od teh slavila doma, obakrat z zmagama 2:0 nad Koprom (2003/04) in Mariborom (2005/06). Po dva primera pa so doživeli še tam, kjer pa nikdar niso sami slavili naslova prvakov prve lige. V Velenju je svoj edini naslov v 2009/10 z goloma Mitje Brulca in Dareta Vršiča dočakal Koper (0:2), v 2015/16 pa v živčni tekmi po enajstmetrovki Roka Kronavetra še Olimpija (0:1). In Ajdovščina? Dvakrat drugouvrščeno Primorje, ki je povrhu trikrat igralo v finalu pokala, a ni nikdar dvignilo lovorike, je v Ajdovščini pospremilo sploh prvo slavje Domžal (2006/07) ter nato še kljub težki situaciji zagrizeno proti zagnanemu Mariboru (2010/11).
Po enkrat se je torej naslov slavil v Domžalah, ko je Olimpiji v zadnjem krogu zadostovala točka, ki jo je z enajstmetrovke še drugič v treh letih priboril – Rok Kronaveter. Stadion je bil izjemno poln, uradno 3.000 gledalcev, velika večina je seveda navijala za Olimpijo. In kaj ostane? Ptuj! Na Ptuju se je slavilo, ko je Gorica slavila svoj tretji (drugi zaporedni) naslov v sezoni 2004/05, čeprav se je ne najbolj ikonična tekma pred 700 gledalci štiri kroge pred koncem končala z 0:0, kar je bilo dovolj, ker je Celje, tedaj še prvi zasledovalec, klonilo pri Domžalah.
Mesta, kjer se je proslavilo naslov
14 – Maribor (12x Maribor, Gorica, Mura)
8 – Ljubljana (6x Olimpija, Maribor, Domžale)
3 – Celje (2x Celje, Maribor)
2 – Nova Gorica (2x Gorica)
2 – Ajdovščina (Domžale, Maribor)
2 – Velenje (Koper, Olimpija)
2 – Murska Sobota (Maribor, Celje)
1 – Domžale (Olimpija)
1 – Ptuj (Gorica)
