In potem je bil »naenkrat« predvsem to. Mlad. Premlad. Še vedno je. Še bolj mlad je bil, kot že dolgo ni bil. Prvo ligo je prvič igral, ko so si igralci še dodatno uredili frizuro, če je bila tekma v tv prenosu. Ker je to bilo »čudo«. Ko je končal, je novico sporočil na instagramu.
Ko se iz poškodb res ogromno naučiš
Fant, ki je začel v Puconcih z nogometom zelo pozno, bilo mu je vsaj deset let. Ni bil edini sicer, tudi Erik Janža je začel pozno, pa še leto več kje imel. Pa je šlo hitro. Fant, ki še ni imel 17 let, pa je že igral v drugi in prvi ligi za kakopak Muro, ta fant, ki je šel, šola gor ali dol, v Koper, pa Rudar, pa na Ciper v Pafos in se vrnil domov in v Celje. Fant, ki je bil v sezoni 2019/20 izbran za najboljšega igralca lige, ko je Celje nepričakovano osvojilo tisti naslov, je pri 28. letih, ko je bil še tudi v Nemčiji v 2. bundesligi, ki je močnejša, kot marsikdo misli, se vrnil še za evropsko dozo v Muro, pa potem zavil še v Izrael in Avstrijo, je nehal. Ni najboljšega nogometaša našega prvenstva, ki bi prej končal s kariero.
###GALLERY###
Ko vse to naštejemo, se kar sam spomni, kako je kot najstnik gledal starejše igralce. Tiste, ki so že imeli 30 let. »Dvakrat se obrneš in, evo, si star 30.« Ko je bil on star 30, ni več brcal. Šolal se je, pogledal naprej. In moral nazaj. V klopi. Nedolgo nazaj, tik preden sva se dogovorila za intervju, sem ga v Mariboru opazil mimogrede v družbi Žana Karničnika. Še enega najboljšega igralca lige. Tudi z njim zdaj sodeluje, o njem govori z res izbranimi besedami. »Že nekaj časa sem v zavarovalnem posredništvu,« zdaj ponosno pove Mitja Lotrič. To je zdaj njegova vizitka. »Naše podjetje sodeluje z vsemi zavarovalnicami, ki so v Sloveniji na trgu. Moja naloga je, da sem na strani stranke in da sem pošten.«
Če delaš dobro, bo dobro
Večinoma je vezan na šport(nike), več kot 80% njegovih strank je športnikov. Ne zgolj nogometaši, nekaj je tudi rokometašev in košarkarjev, ne pa zgolj športniki. Baza se veča. »Če delaš dobro, dobiš priporočila in prišel sem daleč in do ljudi, ki jih prej nisem poznal. V nogometu sem se naučil, da če delaš dobro in pošteno, se to vrača. Dobro z dobrim.«
In to nogometaš, ki je imel prvo operacijo že pri štirinajstih letih. Do 17. leta je imel že štiri operacije. Tisto desno koleno ... »Ko kdaj otroka, ki sta sicer še premlada, pokažem, glejta, tukaj (stadion Tottenhama) pa je ati igral, me čudno gledata. Me pa rada včasih tudi malo zafrkantsko vprašata, če me še kaj boli koleno, ko se malo spočijem, haha.«
Šola? Najprej kratko, potem pa dolgo
Mitja, o koncu kariere ste razmišljali sicer kar nekaj časa. Zanima pa me, ko ste februarja 2023 sporočili, da končujete kariero, je bil plan b vsaj že nekaj časa v nastajanju?
»Da bom končal s kariero, sem res razmišljal že nekaj časa. In sploh ni bilo prvič. Že med samo kariero sem parkrat sploh zaradi poškodb že skoraj odnehal, pa so me doma vedno prepričali, naj vztrajam. Sicer ne bi bilo ne tiste nagrade ne naslova ne marsičesa, ampak doma – sploh mama –, so me porinili 'iz dreka'. Plan b? Da bi imel v mislih nekaj konkretnega, ko sem končal? Ne, tega nisem imel. Ampak partnerka Lena je rekla, Mitja, nekaj se bo že našlo. Vedel pa sem, da ne bom imel težav preklopiti iz nogometa v nekaj drugega. Kar je dobrodošlo. Vem, da ima precej fantov prav to težavo. Tri, štiri leta po koncu se ne znajdejo, iščejo se, tuhtajo, jaz pa vsaj teh težav nisem imel. Gremo dalje. Zelo veliko je odvisno od vzgoje, okolja, družine.«
Ko se na Navijaški coni pogovarjam z igralci, pa naj bodo stari 17, 25 ali 30 let, vprašam, če so imeli pred prvo profesionalno pogodbo vsaj kakšen plan b, ponavadi sledi odkimavanje. Razen kar pogostega odgovora »mama me je prisilila, da končam srednjo šolo«. Pri vas?
»Uuuh, moje šolanje je bilo ... Tako bom rekel: sprva kratko, potem pa zeeelo dolgo.«
Slučajno vem, da je denimo Matej Palčič recimo kar pozno maturiral. Ali pa da kdo še nima končane srednje šole.
»Ni edini. Tudi jaz sem srednjo šolo dokončal pred kratkim.«
Zakaj?
»Ker sem že pri šestnajstih letih odšel iz Mure v Koper. Vpisan sem bil v zdravstveno šolo, narejena dva ali tri letnike. Delal sem, kolikor sem pač lahko, ampak udeležba mora biti tam 100%, ves čas nisem mogel biti prisoten in sem šolo dal na stran. Vse sem vložil v nogomet, čeprav sem imel končano le osnovno šolo. Zato bi na tem mestu svetoval, če le gre, drugačno pot. Šolo se da končati ob nogometu, izberite pa šolo oziroma poklic, nekaj, kar vam je blizu in kasneje prišlo prav.«
30 in brez srednje šole? Uh.
Je takih primerov, kot ste bili vi, veliko ali ne?
»Najpogosteje se je to dogajalo in se še dogaja pri igralcih, ki gredo zelo, zelo mladi sploh v tujino. Ravno tam okrog 16. leta. Nekateri se vrnejo ali končajo stari toliko, kot sem zdaj jaz, torej tudi čez 30, pa nimajo končane srednje šole. In je težko. Sam sem to spoznal, ko sem se podal v zavarovalništvo in sem nato za licenco potreboval vsaj peto stopnjo izobrazbe. Šolanje sem v letu in pol potem končal, pri 31. letih sem končal ekonomsko šolo, vseh pet letnikov in vse izpite spravil v kratek čas. Ogromno dela, izpiti skoraj vsak ponedeljek, ampak spravil sem se zraven. Če me licenca ne bi prisilila, vprašanje, če bi imel srednjo šolo in če bi bil po izobrazbi ekonomski tehnik. Svoje poti ne skrivam, ker verjamem in vem, da je veliko fantov v takšni situaciji.«
Če ne bi imeli toliko poškodb, ki so vas ovirale in na koncu zaustavile, bi se ukvarjali z zavarovanjem? Vem, da je hipotetično vprašanje.
»Hm, ne vem. Težko vprašanje. Idejo mi je predstavil prijatelj in zdaj mentor, ki je v času nogometa delno upravljal z mojimi financami in zavarovanji. Vedel sem, da je dober človek. No, hkrati sem tudi vedel, da zavarovalništvo ni nujno na dobrem glasu, sploh posredniki. Moj pogoj je bil, da se dela, kot je prav in da ljudem pomagamo. Zdaj sem v tem poslu že četrto leto in, tok tok, nisem še imel slabe izkušnje. Ne v podjetju ne pri strankah. Mogoče me stranke malo drugače sprejmejo, nekateri tudi poznajo s televizije. Skušam spremeniti mnenje in dostikrat dobivam odziv, da niso vajeni takšnega pristopa in svetovanja.«
Nogomet + zavarovalništvo = ?
Nogomet in zavarovalništvo gresta sicer očitno relativno pogosto skupaj. Mitja Viler, Mladen Dabanovič, pa še marsikdo.
»Kaj ni član uprave Zavarovalnice Triglav bivši najboljši nogometaš prve lige?«
Ivica Vulić, da. Igral je za Gorico in Primorje, v sezoni 1996/97 je bil izbran za najboljšega igralca lige.
»Točno. Kar nekaj nogometašev gre v zavarovalništvo. Zakaj? Ne vem. Priznam, da moja mama ni bila navdušena, ko sem rekel, da grem za posrednika. Verjetno zato, ker je poklic delno na slabem glasu, ampak ravno to me je pognalo: zakaj ne bi skušal mnenja spremeniti?«
Mimogrede, tisti klasični stereotip o nogometaših?
»Čedalje bolj se spreminja.«
Prve stranke je vedno najtežje dobiti. Kdo so bili?
»Prve stranke so bili kljub pomislekom mame bližnji sorodniki, kmalu pa sem šel med športnike. Trajalo je dobro leto, da sem se profiliral in so me začeli dojemati drugače. Ker ko sem začenjal, smo se prve pol ure vedno najprej pogovarjali samo o nogometu (smeh).«
Koliko igralci skrbijo za svoje s.p.-je?
Kako in koliko ste se sami spoznali na podjetništvo, (pre)gledali pogodbe ali ste večino prepuščali agentom?
»Sam sem pogodbe vedno pogledal. No, saj pri nas niso tako zajetne, konkretne pogodbe. Sicer te tudi so, ampak redke. Vem pa, da fantje, ki gredo v tujino, tam zaslužijo dosti, stroške imajo nastavljene visoko in je potem ob vrnitvi problem. Sploh, ko končaš kariero. Ko se leto, dve iščeš, finančni izpad krpaš s tistim, kar si, upam, prihranil. Moja izkušnja denimo iz Nemčije je, da mi je agent sicer kar veliko urejal, ampak sem finance urejal tudi sam in del plače dajal na stran. Nikoli pa tudi nisem v celoti zaupal svojega denarja ali pregleda nad njim. Kolikor je nogomet lep, je lahko tudi krut. Marsikaj se zgodi: od poškodbe do zasebnih odločitev, pa denarja ne daješ na stran. Finančna pismenost se je zdaj sicer pri fantih precej spremenila. Je pa res, da večina fantov pri nas ne more dati prav veliko na stran. Vsekakor ne za brezskrbno življenje po karieri. Prakse v tujini so sicer drugačne: Belgija in Nizozemska poznata sistem, kjer mesečno odvajaš za prihranke po karieri, sam pa določaš višino, a obstaja minimum. Ampak tam so plače toliko višje kot pri nas. Slovenija je drugačna in specifična, ker imajo vsi nogometaši s.p.-je.«
Saj. Kako nogometaši skrbijo za svoje s.p.je?
»Tisti, ki presežejo mejo normirancev, morajo kar precej skrbeti. Hkrati se zdaj precej odvaja, ko skoraj polovico oddajo državi. Bruto zgleda zelo lepo, potem pa pride neto.«
Tudi zaradi teh razlik gre marsikdo denimo na Poljsko, čeprav včasih beremo, da so nogometaši blizu vrnitve v Slovenijo, ampak grejo raje tja. Pa tudi trenerji.
»In v Nemčijo in še kam, ker je tam drugače urejeno. Pri nas dvomim, da se bodo ti pogoji v kratkem spremenili.«
Ni zdravja, ni premij
Vsi nogometaši so kot s.p. zavarovani obvezno in dopolnilno, pač v skladu z zakonodajo, potem pa so tu dodatna nezgodna zavarovanja. Koliko se odločajo zanje? Ko so poškodovani, ni recimo premij in še marsičesa, kar dela razliko pri prejemkih. Kako jim vse to predstavite?
»Odvisno, s kom govoriš. Pri res mladih, tam 18, 19 let, pridejo skoraj vedno zraven tudi starši, ker večinoma tako mladi fantje še ne vedo ali razmišljajo prav veliko o zavarovanjih. Potem povem, da ko sem bil star še manj kot oni, ampak že profesionalni nogometaš, nisem dobil ničesar, ko sem se res poškodoval. Ker delam s strankami, ki so tudi moji prijatelji, delamo v obojestransko korist. V treh, štirih letih sem že srečal situacijo, ko so bili fantje brez plače po pol leta, vmes so bili poškodovani, morali plačevati prispevke, s primerno odškodnino in nezgodnim zavarovanjem pa se lahko izognejo resnim finančnim težavam. Predstavim jim zavarovanje tako, da zneski pri odškodnini zaradi poškodb ne bodo ravno smešno nizki.«
Če si torej zvijejo gleženj ...
»Bo odškodnina, toda še večja je pri hujših, dolgotrajnih poškodbah: križne vezi, zlomi ipd. Fantje se za nezgodno zavarovanje odločajo vedno pogosteje, ker je tudi poškodb vedno več, ker je večji tempo. Ni pa to vse: recimo v moji generaciji se je začelo šele zdaj poznati, da smo bili med prvimi, ki smo že igrali na umetni travi, ki pušča svoje posledice. Hkrati tudi pogosto prebiram o težjih poškodbah štirinajstletnikov. Nogomet ni več toliko šport, postal je biznis in to terja svoj davek.«
Ko tako poslušam ... Me ne čudi, da vas ni mikalo, da bi ostali v nogometu.
»Niti malo. Če že, bi bil team manager, kot je Blaž Vrhovec v Mariboru. Krasen fant, tudi sodelujeva. Ampak ko vidim, koliko časa mu vzame...«
Še manj je doma kot prej.
»Saj, uh.«
Fantje iz Celja me (pre)poznajo
Mitja, večina vaših prepoznavnih in uspešnih vrstnikov še vedno igra, Ampak koliko ste se pogovarjali v slačilnici, kaj bo kdo počel po karieri? Ali se o tem, kakšni so plani, možnosti, variante ne govori?
»Zeeeelo dosti smo se pogovarjali. Včasih zdaj tudi koga namenoma vprašam, češ, kaj boš, ko boš star 35. In ne vejo, pa to sploh ni tako daleč. Ko sem bil recimo star 16 let, pa sem igral z Elvedinom Džinićem, kaj šele Damjanom Ošlajem, Fabijanom Cipotom, sem se smejal, haha, že 30 in več ste stari. Dvakrat sem se obrnil in sem zdaj že sam čez 30. In je kariere bolj ali manj konec – z izjemami seveda.«
Koliko pa vas recimo (pre)poznajo 18, 19 letniki? Zdaj je že šest let od naziva najboljšega igralca lige.
»Fantje iz Celja me poznajo, najbrž so pobirali žoge, ko smo osvojili naslov. Se pa zgodi, da me sploh ne poznajo. Kar me ne preseneča, saj spoznavam fante, ki redno igrajo prvo ligo, pa odkrito priznajo, da drugih igralcev niti ne spremljajo.«
Ah, kaj boš ti govoril!
Omenil sem že: sezona 2019/20. Najdaljša sploh, pandemija, do konca borba za naslov, postanete prvak s Celjem in za povrh še najboljši igralec lige. Kako ste sprejeli ta naziv?
»Še zdaj mi grejo mravljinci, glej! Bili smo res ekipa. Nismo imeli toliko individualne kvalitete kot Olimpija, s katero smo se na koncu borili za naslov. Pri nas recimo sezono prej (2018/19) nihče ni govoril o Dariu Vizingerju.«
Je pa Rudi Požeg Vancaš bil ravno tisto sezono pred vami izbran za igralca lige, čeprav je Celje spet končalo na petem mestu. In potem odšel v Maribor.
»Rudi je imel takrat res dobro sezono. Tudi Luka Kerin, s katerim sva zdaj povrhu še sodelavca, in ostali so dobro igrali, vsi smo imeli tudi zelo dobre številke, pa se o nas ni toliko govorilo.«
Ko vsake toliko ob koncu sezone pogledamo, kdo je v zgodovini zabil po več kot 20 golov v sezoni, se velikokrat spregleda, da je Dario Vizinger zabil kar 23 golov, pa ni bil prvi strelec (Ante Vukušić iz Olimpije, 26 golov).
»No, točno o tem govorim. Sam bi dal nagrado za najboljšega igralca, če ne bi izbrali mene, kar njemu. Kako je garal, zabijal, pojedel tudi 'dreka' v karieri, ki je kazala vmes precej več, ko so ga posojali iz Rijeke. Vsaka stvar potrebuje svoj čas, tudi mi smo ga. Ko sem prišel leta 2018 iz Cipra, je malo manjkalo, pa bi gladko odletel iz Celja pod Dušanom Kosičem. In končal z nogometom. Ampak ustalil sem se, dobil otroka, potrpel in nisem pustil nogometa. Celje je, kar je najbolj pomembno, delalo na dolgi rok, tako nam je bilo tudi predstavljeno. Celje je bilo takrat nekaj čisto drugega: mnogo nižje plače, malo zaposlenih v klubu in trenerju so pustili, da dela. Ni bilo takega pritiska, ko po treh porazih odletiš, prineslo pa je rezultat. In, ključno, ostali smo skupaj ves ta čas. Če bi zdaj igral z Vizijem, bi še vedno dala gol, verjamem, tako zelo sva se ujela, haha.«
Nogomet se je tudi pri nas od časov, ko ste še igrali s Fabijanom Cipotom in Damjanom Ošlajem pri Muri, no, pa tudi z Erikom Janžo, Damjanom Boharjem, Žigo Kousom, pa do danes zelo spremenil. Koliko?
»Bom povedal kar konkretno. Ošlaj in Cipot sta bila res, res avtoriteti. Ko smo tekli kroge za uvod v trening, ni bilo šanse, da bi kdo tekel pred njima ali v sredini. Ne, samo desno od mene lahko laufaš, tako sta ti rekla. Če to rečeš danes enemu mlajšemu, boš dobil nazaj, češ, kaj boš ti meni govoril.«
Ampak zakaj?
»Zaradi instagrama in najbolj denarja. Tega je toliko več zdaj v nogometu, četudi pri nas morda ni takšnih razlik. Že res, da se tudi vse drugo spreminja, cene vedno grejo gor in čas gre naprej, toda največji preskok je bil, ko se je začela praksa klubov, da se mora prodajati mlade igralce.«
Pokal za naj igralca? Saj ga dobim nazaj
Mladi dosti igrajo že zaradi pravila, pa tudi sicer je naša liga med najmlajšimi v Evropi. Pri nas si pri 30. letih že skoraj veteran. Pri 25, 27 letih že resno premišljaš, kako in kaj.
»Sam vem, kako je, ko pri 25 letih prideš v nov klub. Eno leto potrebuješ za adaptacijo, čas pa teče. Vidim fante, stare 28, 29 let, ki še upajo na prestop in preskok, ampak možnosti po 25. letu so zelo, zelo majhne. Mladi danes igrajo nogomet res zelo zaradi denarja, ki je pogojen z vsem. Mi smo ga igrali, ker smo ga imeli radi, ker zaradi denarja niti nismo mogli, ker ga ni bilo.«
Kje je pokal za najboljšega igralca iz 2019/20?
»Po resnici?«
Ja, kako pa, haha?
»Imel sem ga seveda doma v stanovanju, ampak ker smo v procesu selitve, sem ga posodil enemu fantu iz Celja, ker je imel snemanje za Prvo ligo in je želel imeti pokal in drese in sem ga posodil. Saj vem, da mi bo prinesel nazaj in pokal in medaljo za naslov prvaka in plaketo. Se pa sprašujem, kam vse pokale in medalje dajo denimo Prevci, uh.«
Mitja Lotrič skoraj na kratko
Najlepši trenutek kariere...
Naslov prvaka s Celjem in igranje konferenčne lige z Muro.
Najlepši gol, ki sem ga zabil...
Gledal ravno v pisarni oni dan. Prosti strel proti Aluminiju za Celje (gol za 0:1, zmaga 0:2, 30. krog 2019/20) in prvi gol za Muro, ko sem se vrnil v Muro, prav tako proti Aluminiju (gol za 0:1, konec 1:1, 4. krog 2021/22)
Dres tekmeca, ki sem ga ohranil...
Žal nimam nobenega od Tottenhama, ker so nam pobegnili po porazu.
Golman, ki je bil največji izziv ...
Matjaž Rozman in Matej Radan, ker sem ju lahko zafrkaval, ko sem jima dal gol. Ker smo se dolgo vozili skupaj. Sva pa v Celju po treningih z Rozijem veliko šutirala.
Dva rdeča kartona v karieri?
Oba za dolg jezik. Za prvega me je še kot mulca nadrl Damjan Ošlaj, če sem normalen, kako se obnašam. Drugega pa sem dobil po tisti tekmi za naslov z Olimpijo, ko sem nekaj rekel Dejanu Balažiču, ampak že po tekmi.
Najlepši stadion za igranje kot domačin ...
Celje, ko nam je res šlo, takrat bi še Real premagali. In, jasno, Fazanerija, ker sem prvič tam začutil moč navijačev. Izziv je bil pa zelo dolgo Ljudski vrt, ker sem redno z vsemi klubi zelo visoko izgubljal. Dolgo je bilo »če bo manj kot 3:0 poraz, bo dobro«.
Najboljši igralec proti kateremu sem igral ...?
Harry Kane.
Ko sem začenjal, je bil v prvi ligi moj vzornik oziroma zgled ...?
Dejan Mezga, krasen fant.
