Prvi je bil Ivo Šušak z Mariborom. Sedmi je Vitor Campelos. Sedmi tuji trener, ki je kot trener osvojil Prvo ligo Telemach. Tujci dolgo niso bili ravno uspešni ali »modni«. Šele Rodolfo Vanoli je nato v 2015/16 pripeljal Olimpijo kot tretji trener v sezoni do naslova po 21-letnem čakanju navijačev, v 2017/18 pa je izjemno dvojno krono osvojil prav tako z Olimpijo Igor Bišćan. Nato pa je sledil niz, ki še traja. Štiri sezone zapored.
Še četrtič je prvak s tujim strategom na klopi. Po Albertu Rieri (Olimpija), Damirju Krznarju (Celje), Victorju Sanchezu (Olimpija) zdaj še Vitor Campelos (Celje). Že tako smo nenavadni, saj smo še enajstič zapored dobili novega prvaka. Zadnji, ki je ubranil naslov, ostaja Maribor iz 2014/15. To je tudi zadnji primer, ko je trener ubranil naslov, v tem primeru Ante Šimundža.
Campelos četrti zapored, skupno 20 trenerjev-prvakov
Skupno je 50-letni Campelos dvajseti trener, ki je osvojil 1. SNL v 35-letni zgodovini. Največ naslovov imata Darko Milanič in Bojan Prašnikar (oba po 6), ob Prašnikarju je Ante Šimundža edini, ki je slavil z dvema različnima kluboma. Zanimivo pri tujcih je, da če osvojijo naslov, ga v svoji praktično prvi (ali celo edini) sezoni. In nihče ni zdržal dlje, vsekakor ne do konca vsaj naslednje sezone.
Ivo Šušak (Maribor, 2000/01).
Hrvaški strateg Ivo Šušak, ki je prišel z odločilnimi referencami kot selektor mlade hrvaške izbrane vrste, je bil prvak z Mariborom v tesni sezoni 2000/01, ko se je odločalo na zadnji tekmi za Bežigradom na derbiju. Mariboru je bil dovolj neodločen rezultat (1:1), kar je vijoličastim uspelo. Šušak je prišel po 7. krogu, prevzel mešano ekipo, ki je želela mnogo več, na koncu pa dosegla bistveno. Šušak potem ni dočakal kaj več v Ljudskem vrtu, kratka Evropa proti Rangersom in predvsem manj prepoznavna igra kljub solidnim rezultatom sta ga nato sicer šele v sredini oktobra odnesla, kasneje pa se je dokazoval kot selektor Gruzije.
Rodolfo Vanoli (Olimpija, 2015/16)
Rodolfo Vanoli začuda ni bil prvak s Koprom, s katerim je tolikokrat sodeloval. Kar trikrat. Ne, na koncu je bil on tisti, ki je Olimpijo pod novim predsednikom Milanom Mandarićem pripeljal do tako dolgo pričakovanega naslova v 2015/16, potem ko je Marijan Pušnik moral oditi kljub naslovu jesenskega prvaka, Marka Nikolića je odnesel predolg jezik, Vanoli pa je pripeljal ekipo od naslova. Prišel je šele pet krogov pred koncem. Čeprav je bilo konec 21-letnega čakanja na naslov, dolgo ni zdržal, zlasti evropski izpad in ne tako prepričljiv uvod v prvenstvu. Ni dočakal septembra.
Igor Bišćan (Olimpija, 2017/18)
Igor Bišćan je prišel v Olimpijo sicer kot cenjeno igralsko ime, toda dotlej je vodil le Rudeš, ki ga je v domovini spravil do zmage v 2. hrvaški ligi. In prišel v Olimpijo. No, v resda napeti sezoni, ko sta Olimpija in Maribor končala z enakim številom točk (80), da so odločali na koncu goli na derbiju (v gosteh!), je podiral rekorde, prejel le 17 golov (!), sestavil granitno obrambo in vzel dvojno krono. Žal ni dolgo ostal, saj pogodba ni bila daljša. Bišćan je nato odšel v Rijeko, s katero je osvojil pokal, vodil mlado hrvaško reprezentanco in jo pripeljal v četrtfinale na Euru 2021, v sezoni 2022/23 v kratkem mandatu pripeljal Dinamo do naslova, nato pa deloval na Arabskem polotoku.
Albert Riera (Olimpija, 2022/23)
Zdi se sicer manjši razmak med Igorjem Bišćanom (2017/18) in Albertom Riero (2022/23), toda pečat pa je gromozanski. Riera se je sicer na uvodni tiskovni konferenci soočil z gnevom navijačev Olimpije, ki so se čudili, zakaj je dobil priložnost sicer izjemen nogometaš, ki pa je kariero končal v Zavrču in Kopru. No, Riera je kot Bišćan z Olimpijo povozil konkurenco, tudi on je osvojil dvojno krono, nato pa za povrh odšel še v Celje, kjer je začel spreminjati dojemanje slovenskega nogometa. Riera trenutno seveda vodi Eintracht Frankfurt.
Damir Krznar (Celje, 2023/24)
Damir Krznar, ki je prišel v Slovenijo najprej v Maribor kot študiozen trener z naslovom prvaka z Dinamom, je prevzel ekipo sicer relativno zgodaj glede na dolgotrajnost prvenstva, toda v Celju je nadaljeval začeto delo Alberta Riere, ki je tedaj prvič odšel v Bordeaux. Krznar je v Celju lažje delal, kar mu v Mariboru ni uspelo. Sestavljal preudarno, analitično in celovito moštvo, ki je varno prišlo do naslova. Zdržal je tako dolgo, dokler se Riera ni vrnil. Le dve tekmi v novo sezono. Krznar je do novembra lani vodil Ujpest, zdaj deluje v Združenih arabskih Emiratih.
Victor Sanchez (Olimpija, 2024/24)
Ime Victor Sanchez je bilo prav tako ... Eee ... Podobno kot Riera je imel izjemno kariero, osvajal Evropo z Realom, toda kot trener še ni imel ravno pedigreja, predvsem pa ne stanovitnosti, saj je bila že druga sezona na klopi enega kluba izziv. No, ne v Olimpiji. Začel je strahovito, mlel pred sabo, povrhu pa Ljubljančane spravil v konferenčno ligo in tam tudi prezimil, le da je bil banjaluški Borac previsoka ovira. Ni sicer zmogel do dvojne krone, ker ga je v polfinalu zaustavilo Celje z Albertom Riero, toda Sanchez je gladko osvojil naslov. Olimpija je spet imela kratkoročno pogodbo, za novo ni bilo soglasij, zato je tudi Sanchez – kot Bišćan – odšel takoj po koncu sezone. Zdaj vodi Rijeko.
