Po tekmi z Muro se je končalo vaše sodelovanje z ajdovskim klubom. Kakšni so zdaj vaši občutki, videnje na predčasen konec uspešne zgodbe, ko se je malce umirilo vse skupaj?
Normalno je, da se vsaka zgodba enkrat konča in vsak bo šel svojo pot. Mislim, da smo v teh letih zares zelo lepo sodelovali. V tem trenutku smo se tako odločili, lahko pa samo povem, da sem izredno ponosen na naše dosežke. To je življenje, to je nogomet. Tako je, nimamo kaj.
Ste morda pričakovali, da je lahko ta poraz usoden za vas? Ste se kdaj o tem že pogovarjali, se je mogoče kaj šušljalo o takem scenariju?
Na splošno vemo, da smo trenerji odvisni od rezultata. Taka je narava te službe in moramo se sprijazniti s tem. Sam nisem razmišljal, kdaj bi se to lahko zgodilo, saj sem bil osredotočen na igrišče in na ekipo.
Kako so odhod sprejeli vaši nekdanji varovanci? Vedno so na intervjujih poudarjali, da so imeli dober odnos z vami na in izven igrišča. Ste jih uspeli pozdraviti?
Res smo nekaj dali skupaj, tako da odhod ni bil lahek niti iz moje strani. Skozi leta sem jim večkrat dejal, da je to tak svet, da moramo živeti zdaj in moramo dajati vedno maksimum, saj se jutri lahko zgodi marsikaj. In to so tudi počeli. Imeli smo dolgo pot, ki ni bila lahka. Vedno mi bodo ostali v izredno lepem in dobrem spominu in upam, da bo tako tudi iz njihove strani. Povezanost je bila vzajemna, saj sem jaz njim nekaj dal in oni meni. Ponavljam, ponosen sem na vse, kar se je zgodilo.
Kakšen je zdaj vaš načrt? Vam že kaj zvoni telefon ali si boste vzeli malo odmora?
Trenutno potrebujem malo odmora, saj so bila ta nepolna štiri leta kar naporna. Iz druge strani pa mislim, da prevelikega odmora ne potrebujem, saj sem še mlad in so moje baterije še vedno polne. Upam, da se bo čim prej pojavila kakšna priložnost.
V preteklosti se je pisalo o zanimanju nekaterih slovenskih klubov, pa tudi tujih. Kakšne so vaše ambicije? Kateri je tisti pravi korak naprej?
Pravi korak je ta, da najdem klub, ki bo podprl mojo vizijo, ki je najvišja možna, kot se za vsakega trenerja spodobi. Rad bi se boril za višja, najvišja mesta. Nimam nekih preferenc, tako da ne izključujem ne tujine in ne domače scene. Zavedam se tudi, da trenerji ne moramo veliko planirati. Gledaš in poslušaš, ko pride ponudba pa se potem odločiš ali jo sprejmeš ali ne. Kot sem že povedal, pa bi se rad potegoval za najvišja mesta.
Če se vrneva na ajdovsko zgodbo. Kako se spomnite prvega kontakta s Primorjem, potem prvega treninga, tekme morda. Kakšni so vaši prvi spomini?
Ja, velikokrat mi gre to čez glavo, saj so to posebni trenutki. Na začetku smo se malce lovili, nakar smo se ujeli in čutilo se je, da bo šla krivulja navzgor. Ponosen sem na naše skupne trenutke, na naše začetke, na našo takratno borbo, nasploh na našo zgodbo, ki je kar trajala. Zares veliko lepih trenutkov me veže na Primorje in upam, da bo tako tudi ostalo. Kot sem uvodoma dejal, vsaka zgodba se enkrat konča, je boleče, a mislim, da bodo oni kot klub in jaz kot trener v prihodnje še boljši, nenazadnje morajo oni takoj zagrabiti za delo, saj časa ni veliko.
Spisali ste res lepo zgodbo, češnja na torti pa je bila uvrstitev med elito po dolgih 13 letih. Je bil to glavni cilj ob vašem prihodu ali se je to enostavno zgodilo? Kako se spominjate tiste sezone v drugi ligi?
Povsem iskren bom - enostavno se je zgodilo. Bili smo povezani in poklopila se je energija iz vseh strani, poleg tega pa se je čutilo, da imamo nekaj več kot klub, kot organizacija. Vedno je bila tiha želja uprave, pa tudi moja, uvrstitev v 1. ligo, a nismo bili v takem stanju, da bi to obešali na velika vrata in bi to ponavljali in izpostavljali kot cilj. Mislim, da je to bilo dobro, saj si tako nismo dajali pritiska. Po 13 letih nam je to potem uspelo in vsi smo bili ponosni, saj smo bili v situaciji, ki ni bila ravno rožnata. Uspelo nam je, debitantsko sezono med elito pa smo potem celo zaključili na visokem 6. mestu. Pred začetkom letošnjega prvenstva smo vedeli in predvidevali, da bodo določeni problemi, kar je popolnoma normalno, kljub temu pa sam te sezone niti ne bi označil za neuspešno.
V kakšnem stanju ste zdaj zapustili Primorje? Verjamete, da novemu trenerju Tončiju Žlogarju lahko uspe obstanek?
Ja, ja, seveda, verjamem. Upam, da sem jo zapustil v dobrem stanju. Želim si, da klub obstane v ligi in postane stabilen prvoligaš, z odličnimi pogoji in infrastrukturo. Vemo, kaj je pomenil v preteklosti, slovenska liga pa potrebuje dobro Primorje. To si zaslužijo predvsem ljudje v in izven kluba.
Za konec še mogoče besedica o navijačih, Red Devilsih. V kakšnem odnosu ste bili z njimi, imate kakšno sporočilo zanje?
Odličen odnos, zato ne morem reči nič drugega, kot to, da jih pohvalim. Normalno, da v vsakem razmerju pride do nesoglasij, kar je čisto normalno. Še posebej v nogometu na relaciji trener – igralci – uprava – navijači, a vsi hočemo zgolj dobro klubu in to je meni najbolj pomembno. Sporočil bi jim, da res stopijo za klubom, za igralci, ki jih potrebujejo, saj so dodana vrednost. Ne more se vsak pohvaliti s takimi navijači, kot jih imamo mi in mislim in upam, da bodo še naprej podpirali klub, saj vem, da nogometašem in meni kot trenerju to veliko pomeni. Iz tega vidika upam, da bodo na isti valovni dolžini.
