Potem pa mu slab mesec dni kasneje v intervju vskoči noter – Uroš Korun. »Golman je bil kriv, golman!« Bilo je v smehu, bilo je na cesti in bilo je že po prvi tekmi obeh v dresu Aluminija. In tisti situaciji v 66. minuti. Anej Mrežar je pri 25 letih dočakal svojo prvo tekmo v Prvi ligi Telemach. Fant, ki je šel v gol, ker je tam stal že oče. Ampak fant, ki je od Zagorja prišel do Olimpije in na tistih vsakodnevnih vožnjah z vlakom čakal in verjel in delal. In dočakal.
Tako blizu prvi ligi, redno v mlajših selekcijah Slovenije
Bil je že čisto blizu prvoligaškemu debiju. In to pri Olimpiji. Ne le v ligi, še v evropskih kvalifikacijah. Ampak obsedel je na klopi, spremljal karieri Nejca Vidmarja in Žige Freliha. Vmes pa redno nosil dres mlajših slovenskih selekcij, za katere je (od U-15 do U-19) zbral kar 32 tekem.
Golman, ki je bil torej na poti še do večjih stvari. Ampak za te ni nikdar prepozno. Četudi vmes braniš za kar štiri različne klube v 2. SNL. In kako je, ko prvo ligo dočakaš pri 25 letih? »Občutki so bili kar normalni, ker ni bilo iznenada, saj je bil Matjaž Rozman poškodovan, hkrati sem imel veliko podporo obeh trenerjev: glavnega in vratarskega. Ko pride ta prva tekma, greš vanjo mirno in samozavestno.«
Za Zagorje branil že oče
Zakaj, kdaj ste se odločili za nogomet? Ste odraščali v športni družini?
»Ja, moja družina je zelo športna. Že oče je bil nogometni golman, prav tako je golman moj brat. Sam sem se tam pri desetih letih dokončno odločil, da bom golman.«
Kje je branil oče?
»Pri Zagorju, od koder prihajamo.«
In če bi oče bil, ne vem, desni bočni branilec? Bi bili vi tudi?
»Uuu, težko vprašanje, ne vem. Vem pa, da bi igral nogomet.«
Moram pa vprašati, ker že imate zdaj tudi en gol v članski karieri: vas ni nikdar zamikalo, da bi zaigrali v polju, v napadu?
»Priznam, da me je zamikalo tam nekje v U-12 kategoriji, ko me je trener v zimski ligi v dvorani ob pomanjkanju igralcev dal v napad. In sem takoj zabil gol, haha. Ampak ne, v golu se res dobro počutim od nekdaj.«
Prva tekma za Aluminij in – »penal«!
No, sprašujem zato, ker ste v šestnajstini finala letošnjega pokala Pivovarna Union izvajali enajstmetrovko in zabili gol na gostovanju v Žireh. Kako to, da ste streljali penal (za končnih 1:6 in zmago Aluminija)?
»Trener me je vprašal, če bi izvajal enajstmetrovko, in sem rekel, hm, zakaj pa ne. Je pa tudi trener sam po tekmi poudaril, da ni šlo za podcenjevanje tekmeca. Resno je računal name, ko je izbiral izvajalca.«
Za seboj imate kar pestro pot. Iz domačega Zagorja ste kmalu odšli v Olimpijo, kjer ste nato sicer že bili del prve ekipe, a priložnosti niste dočakali.
»Ko smo z Zagorjem igrali v mlajših selekcijah z Olimpijo, so naju z Adisem Hodžićem poklicali potem na trening v Ljubljano. Najprej sva se oba le vozila, v kategoriji U-15 pa sem dokončno prestopil v Olimpijo.«
Tiste prve vožnje iz Zagorja v Ljubljano: z vlakom ali avtobusom? Predstavljam si, da je takrat šlo marsikaj po glavi.
»V devetem razredu osnovne šole vsak dan z vlakom. Ob 14. uri na vlak, ob 21. uri vrnitev Zagorje. O, ja, marsikaj ti gre po glavi, ko prideš tako pozno zvečer domov, ko si utrujen, ampak veš tudi, zakaj vse to počneš.«
Tiste impulzivne odločitve
Zdaj, ko pogledate nazaj, kaj vam je šlo dobro, kaj morda malo manj? Prišli ste v kader Olimpije, ampak priložnosti niste dočakali, nato ste igrali v 2. SNL.
»Zagotovo je bilo dobro, da so me tako mladega priključili k članski ekipi. Imel sem zares dobre trenerje, treniral sem z dobrimi fanti, naučil sem se profesionalizma in trdega dela. Manj dobre pa so bile morda moje impulzivne odločitve. Kot mlad igralec, sploh golman, veš, da je težko priti zraven, zato sem želel na posojo, da bi igral – četudi v 2. SNL.«
Kaj ste ugotovili v drugi ligi, kjer ste igrali za Brežice, Fužinar, Triglav in Slovan (44 tekem, še 29 tekem v 3. SNL)? Igralci radi povedo, da je izredno fizična, kako pa je za vratarje?
»Seveda je fizična, povrhu večina klubov nima tako močne taktične discipline, igra se na moč, tudi na dolge žoge. Za golmana je najbolj pomembno, da s tekmami spozna čim več situacij, ker se samo tako lahko učiš. Ne bom pa rekel, da je potem v prvi ligi za golmana tako velika razlika v primerjavi z 2. SNL.«
Ker ste dali skozi že različne klube, na kateri del kariere imate lep spomin?
»Sploh na Slovan, ker smo prišli skupaj iz 3. SNL, dobro smo se povezali, tudi branil sem precej več kot prej pri Fužinarju, Triglavu in Brežicah.«
Ko se oglasi kar Uroš Korun
Ob koncu prestopnega roka septembra potem pride klic iz Aluminija, ki se je ravno podajal v prvo ligo. Ampak hkrati se je klub krepil tudi pri vratarjih.
»Najprej me je poklical vratarski trener Aleksander Šeliga, s katerim imava res, res dober odnos in mislim, da je on glavni razlog, da sem se odločil za prestop. Zatem je sledil še klic športnega direktorja, premislil sem in vedel, da je Aluminij prava izbira.«
Po branjenju na dveh tekmah v pokalu, kjer ste prišli do četrtfinala ste nato dočakali priložnost takoj po zimskem premoru. Zelo specifični tekmi: tesen poraz pri Radomljah (2:1) in trda domača tekma z Olimpijo (1:2). Izkušnji?
»Čeprav smo proti Radomljam prejeli dva gola, res nisem imel veliko dela. Bi pa rekel, da sem bil psihično že precej bolj zrel, da me kaj takega, kot je bil tisti gol za 2:1, ni vrgel iz tira.«
Kaj bi »morali« narediti v situaciji, ko je prišlo do očitnega šuma v komunikaciji z Urošem Korunom?
»(nekdo se oglasi) Golman je bil kriv!«
Prosim? S kom govorim?
»Haha, Uroš je z menoj v avtu.«
Uroš, kako ste vi videli torej tisto situacijo v 66. minuti, kar je bil povrhu tudi vaš debi za Aluminij?
»Ne ne, hecal sem se. Dejansko sem bil jaz kriv, ker sem Aneju rekel, naj me pusti, da bom že jaz uredil tisto žogo. Saj zdaj sva uredila tako, da me ne bo več poslušal (smeh).«
Pa vaše spoznanje o tisti akciji Anej?
»Ah, jaz bi pa sicer 'moral' pobrati tisto drugo žogo, ki se je odbila. Ampak prišlo je že do duela z igralcem Radomelj in zgodilo se je, kar se je.«
Nihče ne sprejme status »drugega golmana«
Zanima me še, kako Anej vi vidite status, pozicijo, psihologijo rezervnega vratarja? Ko čakaš in čakaš.
»Saj nihče najbrž ne sprejme status drugega golmana, vsi želimo braniti; je pa pač tako, da lahko brani samo en, pri nas pa niso menjave ravno pogoste. Nič, trdo delaš, se dokazuješ, ampak mislim, da je zelo pomembna kemija med golmani, ki jo mi v Aluminiju imamo. Ob Florijanu (Raduhi), ki ima tudi že precej izkušenj, se predvsem vidi, kako zelo izkušen je Rozi, vsak dan se naučiš nekaj novega od njega. Pa ne le kot golman, vsaj toliko še kot oseba.«
Kaj pa od Uroša Koruna?
»Haha, od njega pa zagotovo voditeljske sposobnosti, res je lider.«
Aluminij je imel res dober prvi del sezone, tudi naprej pa se kaže kot tisti tekmec, ki si ga morda najmanj želiš, ko imaš slab dan. Bi se strinjali?
»Bi. Mi gremo na vsako tekmo, kot da je finale lige prvakov. Zelo smo povezani, ves čas vemo, da je osnovni cilj obstanek v ligi, ampak vidimo tudi, da zmoremo več.«
