Kakšni so vaši prvi spomini na Primorje, ko ste začeli nogometno kariero pred 18 leti?
Bilo je precej drugače, saj se je skoraj vse spremenilo - stadion, igrišče, infrastruktura. Isto je samo pomožno igrišče. Najlepše se je vrniti v domači kraj in upam, da bo uspešno.
Za začetek mi povejte, kdo vas je sicer navdušil za nogomet?
Za nogomet me je navdušil oče, ki je tudi sam igral za Primorje. Še danes je moj največji podpornik in zaradi njega se je vse začelo.
Zdaj ste se vrnili. Kakšni so prvi občutki? Kako so vas sprejeli soigralci?
Vsekakor je veliko lažje, ker poznam dosti soigralcev, saj smo z nekaterimi že igrali skupaj ali pa smo se srečevali skozi leta. Gre za domače fante oziroma nogometaše iz okoliških krajev, tako da jih res polovico že poznam od prej. Na sploh so zelo odprti, brez velikih egov, zato je tudi toliko lažje.
Ste v preteklosti mogoče že sodelovali tudi s trenerjem Milanom Anđelkovićem?
Ne, nisem. Nekajkrat sva se pogovarjala, tako da sva se poznala od prej, a tokrat sodelujeva prvič.
Vas je mogoče tudi njegovo dobro delo prepričalo za povratek?
Povedati moram, da sem bil od vedno navijač Primorja, zato sem vselej rad spremljal tekme. Pogledal sem skoraj vse obračune rdeče-črnih v zadnjem obdobju, tako da je bil moj povratek ena lažjih odločitev. Mislim, da je Primorje v jesenskem delu zbralo bistveno premalo točk, glede na slog igranja in na to kar so pokazali. Sam se vidim v trenerjevi ideji, tako da odločitev o povratku ni bila težka.
Kako je sicer prišlo do sodelovanja? Kdaj je bil prvi stik? Kaj je potem pretehtalo za podpis?
Stik je bil prisoten skozi vsa leta malo po malo, letos decembra pa sem prejel uradni klic in takrat smo se že dogovorili. Kljub temu sem moral v Črni gori oddelati do konca, čeprav si nisem več želel ostati v tujini.
Kakšen je vaš osebni cilj v letošnji sezoni in pa seveda ekipni?
Definitivno si želim sezone brez poškodb in s čim več zbranimi minutami. Če bodo minute, bo tudi statistika. Prvi cilj pa je zagotovo obstati v ligi, se izogniti dodatnim kvalifikacijam, in si tako podaljšati status prvoligaša še za vsaj eno leto.
Primorje je zdaj drugo sezono v prvi ligi. Dejali ste, da ste spremljali njegove tekme. Kaj vam je morda pri njihovi igri najbolj všeč?
Res je. Če mi je čas dopustil, sem si rad ogledal tekmo. Mislim, da v letu in pol nisem izpustil več kot 5 tekem. Ožji krog prijateljev je bil vselej na tekmi, tako da smo potem skupaj komentirali in analizirali tekme. Gre za ekipo, ki ima rada žogo v nogah, v posesti. Veliko je dobrih zveznih nogometašev, z veliko ideje v igri, kar je prednost Primorja. Dejstvo pa je, da je letos težje, ker se ekipe drugače pripravijo na obračun. V lanski sezoni je kar nekaj ekip igralo precej ležerno proti novincu v ligi, kar je privedlo do tega, da so se potem opekli. Letos temu ni več tako in to se pozna.
Kako sicer gledate na primorski nogomet? Koper je v vrhu, Primorje v prvi ligi, Sežana se tudi bori za prvo ligo. Le Gorici kaže malce slabše.
Primorska si zasluži vsaj 2 prvoligaša med elito, saj je skozi zgodovino dala zares ogromno nogometašev in reprezentantov, še posebej, ko je bila v vrhu Gorica. Takrat ji je tudi Primorje lepo sledilo, a je potem nastala kar velika luknja. Poznalo se je, da ni bilo Ajdovcev ter da ni bilo več finančne stabilnosti v novogoriškem klubu. Vsekakor je pomembno, da imamo na tem območju 3, 4 drugoligaše, da mladi fantje lahko nekje igrajo, saj moramo vedeti, da je ta liga odlična odskočna deska za mlade nogometaše, ki zaključijo s statusom mladincev.
Kako gledate na propad Domžal? Kako hud udarec je to za slovenski nogomet?
Ogromna škoda. Osebno so bile Domžale moj največji konkurent in nasprotnik skozi ves mladinski pogon. Njihova nogometna šola je proizvedla mogoče celo največ nekdanjih in trenutnih reprezentantov, tako da se bo to zdaj vsekakor poznalo. Upam, da bodo ti nogometaši zdaj dobili priložnost v drugih klubih, je pa dobro to, da je blizu Ljubljana, kjer je veliko nogometnih šol, kjer se bodo lahko še naprej razvijali.
Sami ste kot posojeni nogometaš Maribora debitirali v prvi ligi pri Aluminju. Kako se spominjate vašega debija in potem v sezoni kasneje vašega prvega gola?
Če me spomin ne vara, sem debitiral celo v Ajdovščini, ko je tu nekaj domačih tekem odigral Ankaran. Je pa od tedaj minilo že nekaj časa. Aluminij je bil lepa odskočna deska, saj je bilo v Mariboru težko priti v ekipo. Takrat se je igrala liga prvakov in v kadru je bilo zares ogromno odličnih nogometašev. Tudi take trenutke moraš dati skozi, iti stopničko nižje, da lahko potem preskočiš dve. Prvi gol sem dosegel proti Rudarju, še enemu klubu, ki ima na žalost številne finančne težave. Tedaj mi je s hrbta padlo veliko breme, saj sem bil v mladinskih selekcijah vedno v vrhu strelcev, takrat pa sem potreboval nekaj časa za zadetek, a se je izplačalo, saj sem potem redno zabijal.
Dobre predstave so vas ponesle tudi v tujino. Nemčija, Ciper, Izrael, Črna gora. Kje vam je bilo najlepše recimo in zakaj?
Ko sem se prvič podal v tujino, je bil to zares velik preskok. Čeprav sem bil v drugi nemški ligi (Dresden), je bila razlika ogromna. Kakovost nogometa, organizacija, navijači, stadioni. Druga dimenzija. Spomnim se, da sem še v sredo igral proti Bravu pred 300 ljudmi, čez par dni pa sem debitiral pred 300.000 glavo množico. A žal je prišel covid, 10 dni prej sem se poškodoval, sledil je še izpad iz lige, tako da prva izkušnja ni bila ravno pozitivna, a je pripomogla k osebni rasti. Moje najboljše sezone sem imel v Izraelu, ko sem igral za Maccabi Petah Tikva. Na splošno mi je bilo tam najlepše, čeprav je to malce čudno slišati. Izraelska liga je zares kakovostna, stadioni so bili polni, sam pa sem bil nosilec v igri. Po 76 letih smo znova osvojili lovoriko, tako da bomo za vedno zapisani v zgodovino kluba. Še dandanes se slišim z ljudmi v klubu in nekdanjimi soigralci, tako da upam, da se nekoč vrnem.
Vmes ste se vrnili tudi v Bravo, kjer ste dobro igrali. Kako ocenjujete moč slovenske lige trenutno? Kako se ta spreminja iz leta v leto?
Prej je bil Maribor stopničko ali dve pred vsemi ostalimi, zdaj pa je že nekaj let prvenstvo kar izenačeno, saj lahko vsak premaga vsakega. Par let nazaj si vnaprej vedel, kdo so kandidati za izpad in kdo bo v vrhu lestvice. Borba za naslov je tako vselej napeta, čeprav letos malce izstopajo Celjani, je pa redno napeto tudi v borbi za evropska tekmovanja.
V Ajdovščini boste igrali pred Red Devilsi. Kaj obljubljate domačim navijačem?
Borbo. Z domačo pripadnostjo si želimo skupaj ponesti ekipo do obstanka v ligi. Pričakujem podporo tudi v slabih trenutkih, saj je to samo šport. Dali bomo vse od sebe, da se skupaj na koncu veselimo.
