Rojeni ste bili v Hercegnovem, v Črni gori. Kako se spominjate otroštva? S čim ste se igrali? Je bil šport vedno glavna aktivnost?
Tako je. Tako kot mama sem rojen v Črni gori, a smo se pri mojem enem letu že preselili v Beograd, kjer sem preživel celo otroštvo. Oče je iz Priboja, tako da sem tudi tam preživel ogromno časa, saj sta bila tam moja babica in dedek. Tam sem imel veliko prijateljev, s katerimi smo se igrali raznorazne igre, od skrivalnic do yu-gi-oh kart, a so bile glavne aktivnosti vselej usmerjene k športom z žogo. Veliko smo igrali nogometa in nogotenisa, usoda pa je tako hotela, da se še danes profesionalno igram z žogo.
Kdo vas je navdušil za nogomet? Kdaj je to bilo? Vas je še kaj zanimalo poleg nogometa?
Začetka se niti ne spomnim najbolje, saj sem se že pri štirih letih vpisal v šolo nogometa Foot. Starši so mi povedali, da sem si sam želel, da me vpišejo, ker me je to zanimalo in sem to imel rad. Želja je bila torej moja. Sočasno sem nekaj časa treniral tudi karate in atletiko, a je bil nogomet vedno glavni.
Kdaj ste spoznali, da se boste z nogometom začeli resneje, profesionalno ukvarjati?
Že pri 8 letih sem prišel v Crveno Zvezdo in takrat je to že postalo zelo resno. To je velik klub, kjer je ogromno otrok. V mlajših selekcijah se dela veliko na osnovnih elementih tehnike, igrajo se turnirji, kasneje pri 12 letih pa so že tekme vsak vikend. Kljub temu, da je razvoj nogometašev pomemben, pa v Crveni Zvezdi že od malega stremijo k zmagam. Otroci že od malega vidijo, kako lepo je zmagati, pridobiš tudi na zmagovalni mentaliteti in veliko se jih potem tudi zaradi tega odloči profesionalno ukvarjati z nogometom. Tudi sam sem takrat spoznal, da si tega želim, a mi nihče ni garantiral, da mi bo uspelo. Želja in upanje pa sta bili prisotni.
V mladinskih selekcijah ste igrali v Crveni Zvezdi? Kako ste se tam znašli? Kako velik klub je pravzaprav to?
Vse od osmega do osemnajstega leta sem bil član rdeče-belih. V 10 letih sem šel skozi vse selekcije in to obdobje me je veliko naučilo in pripravilo na članski nogomet, ki me je pozneje čakal. Imam samo lepe spomine, od turnirjev v mlajših selekcijah, ko smo potovali po Evropi, pa do prvih pionirskih prvenstvenih tekem, kjer smo se borili za naslov. Naučili so nas, da je vsaka tekma pomembna, da je vselej pomembno zmagati in to nam je kasneje olajšalo prehod v člansko kategorijo, kar je zelo pomembno na nadaljnji poti.
Ste imeli priložnost trenirati tudi z zvezdniki članske ekipe?
V moji zadnji sezoni sem nekajkrat treniral tudi s prvo ekipo in najboljši vtis so zame naredili vratar Milan Borjan, Aleksandar Dragović in Aleksandar Katai.
Z 18 leti ste igrali za Radnički. Po polovici debitantske sezone v prvi ligi ste se že preselili v rusko prvo ligo, k Himkiju. Kako se spominjate tega obdobja in pa potem klic ruskega kluba?
Pri 18 letih sem prejel prvoligaško ponudbo Radničkega. Leto in pol sem igral že za mladinsko ekipo, zato sem smatral, da je to pravi korak za prehod k članom. To se je potem tudi izkazalo za dobro potezo. Zahvalil bi se vsem v Radničkem, od trenerja, soigralcev, do vseh ljudi v klubu, ker so verjeli vame in mi takoj dali priložnost postati standardni nogometaš prve enajsterice. Nekoliko nepričakovano sem imel odlično prvo polovico sezone in takoj sem prejel povabilo ruskega prvoligaša Himkija, da pridem na preizkušnjo. Oddelal sem zimske priprave, bili so zadovoljni in me podpisali. Še enkrat hvala Radničkem, ker so verjeli vame in mi pomagali na poti do tujine.
Ste si vedno želeli oditi v tujino?
Seveda. Mislim, da je želja vsakega mladega nogometaša iz našega prostora, da se preseli v tujino, v boljše lige in se tam dokaže. To je bila moja želja od malega in hvaležen sem, da se je uresničila.
Kako je bilo življenje v Rusiji? Zanima me življenje na sploh, ljudje, nogomet?
Vse je bilo idealno. Himki je del Moskve, približno pol ure od centra. Moskva je zares čudovito in prelepo mesto, edini kraj poleg Beograda, kjer sem se počutil doma in bi tam lahko živel. Sami lepi spomini torej na Rusijo. Sem pa imel 4 soigralce iz našega prostora in tudi klubskega administratorja, ki so mi od prvega dneva pomagali na prilagoditev. Nenazadnje je to bila moja prva izkušnja v tujini.
Kako sta minili tisti dve in pol sezoni zate? Najprej ste izpadli iz prve lige, potem bili takoj prvaki druge lige, potem pa še obstali med elito. Kako ocenjujete obe ligi?
Ruska liga mi je bila zelo všeč, saj je zelo močna in je vsaka tekma težka. Opazna je tudi razlika med srbsko in rusko ligo, saj so v Rusiji igralci, ki so v karieri že igrali na vrhunskem nivoju, čeprav že takrat ruske ekipe niso več nastopale v evropskih tekmovanjih. Sam sem igral tako v osrčju obrambe, kot v zvezni vrsti. V prvi ligi je kakovost višja, tudi igra je precej boljša, medtem ko vidimo v drugi ligi veliko dolgih podaj, osvajanje »druge žoge« in tudi več borbe in tekmovalnosti. Razlike torej so, a so tudi v drugi ligi odlični pogoji, tudi stadioni in travnate površine so idealne. Veliko je k temu pripomoglo svetovno prvenstvo 2018.
Kako izgledajo dolga potovanja? Kako ste se vi privadili?
Če bi gledal s slovenskega vidika, bi dejal, da je vsako potovanje daljše, a Rusi ne gledajo na to tako. V prvi ligi je večina gostovanj z letalom od Moskve oddaljenih 2-3 ure, a je zdaj z vojno težava, ker v Rostovu in Krasnodarju ne delajo letališča, pa se je potrebno do tja od Moskve odpeljati z vlakom približno 18-20 ur. V drugi ligi pa sta dve ekipi, ki sta zelo oddaljeni. Na gostovanje k Černomorcu na jug Rusije potrebuješ z vlakom, zdaj, ko ni letal, 24 ur, na vzhodu pa do Habarovska, ki je nad Japonsko, skoraj 8 ur z letalom. Razlika je tudi v časovnem pasu, tako da se je tudi na to težko tako hitro privaditi, zato je tam zagotovo najtežje gostovati.
