Že pred dvema letoma +10
Celjani imajo čez zimo kar 12 točk naskoka pred Mariborom in Koprom. Pred dvema sezonama so na poti do drugega naslova imeli po polovici sezone 10 točk prednosti, česar do konca potem niso izpustili, čeprav je tedaj Damir Krznar že nasledil Alberta Riero. Nič ne kaže, da bi se padec z vrha zgodil v 2026, sploh pa ne po podaljšanju pogodbe z Albertom Riero. Celjani sicer niso nepremagljivi in niso neranljivi, kot se je pokazalo ob utrujenosti ob koncu jesenskega dela, povrhu sta se poznali poškodbi Žana Karničnika in Marka Zabukovnika. Toda Celje ima še vedno za zdaj sladke skrbi.
Najlepši gol: Mario »Volej« Kvesič
Mario Kvesić se je zelo, zelo dobro znašel po odhodu Svita Sešlarja. Saj ne, da se prej ni, le še bolj zadihal je. Ta gol proti bivšemu klubu je lep dokaz, kako zelo sproščeno igra. Gola se ni sicer veselil, je pa z volejem v 3. krogu pokazal, kakšno kvaliteto ima. Gladko bi sicer lahko izbrali tudi ta gol v Mariboru v 1. krogu.
Ključni momenti: Več tekem = več zmag
Uh, kako sploh izbrati naj, ključni moment Celjanov v prvem delu prvenstva? Ko gre za ligo, potem je ključno uigravanje s širino kadra. Sploh novinci so se kmalu sestavili v učinkovito moštvo, pa naj gre za vratarja ali napadalca. Dokaz je bil izjemen uvod s sedmimi zaporednimi zmagami, čemur je sledil v osmo nor povratek pri Kopru, ko so še v 82. minuti zaostajali s 3:0, vzeli pa 3:3. In to čeprav so imeli strnjene evropske kvalifikacije, skupaj kar osem tednov. Zna biti, da bo prav izjemen začetek tisto, kar bo (znova) podpisalo celjsko sezono. Le da so se tokrat v Evropi »tresli« drugače. Ne napredovanje, le rang je bil vprašljiv.
Najboljša tekma: Petarda v Stožicah. Prva. Od dveh.
Olimpija – CELJE 0:5 (3. krog)
Konkurenca tekem za naziv najboljše tekme med trinajstimi zmagami v prvem delu je ogromna. Že sporočilna zmaga nad Mariborom doma (3:0, 10. krog) ali pa še ena petarda v Stožicah, le da pri Bravu (0:5, 6. krog), bi prišli v poštev. Ampak tako namlatiti branilko naslova? Že v 3. krogu? V gosteh? Ko je evropski ritem že tako ali tako pester. Albert Riera je zmasakriral napake in luknje v vrstah Jorgea Simaa. Takega poraza se ne preživi.
Izstopajoči igralec: Franko Kovačević
O Franku Kovačeviću in njegovi zgodbi, kako se je znašel v Celju, kako je zabijal, od kod in s čim, je bilo napisano že vse. Kako je nekdanji igralec Domžal kasneje igral v Vietnamu, potem pa v Celju sestavil tempo golov, da so o njem pisali tu in tam, zapisal pa ga je na širši spisek še hrvaški selektor Zlatko Dalić. 14 tekem in 11 golov v prvem delu prvenstva v zgolj 882 minutah je brutalna statistika. Vse pa je počel zelo zbrano, mirno, borbeno, prisebno.
Tekma zdrsa: Poraz, ampak brez jeze
MURA – Celje (2:1, 13. krog)
Napoved nepremaganosti je padla kmalu in bila naj bi za celo sezono. Ampak Celjani so naposled klonili prvič v 13. krogu, ko so izgubili na Fazaneriji z 2:1. Oba gola je bivšemu klubu zabil Dario Vizinger, čeprav so Celjani proti Muri povedli. »Ne morem biti jezen,« je trezno komentiral Riera prvi poraz in za zdaj edini v prvenstvu.
Prestop, ki se je dokazal: Žan Luk Leban
Žan Luk Leban do letos v Sloveniji sploh še ni igral klubskega nogometa, saj se je kot otrok preselil z družino na Poljsko. Čeprav so Celjani pripeljali tudi izkušenega Simona Slugo, nekdanjega golmana Rijeke, je Leban končno tisto, kar je Celjanom morda manjkalo. Sploh po odhodu Matjaža Rozmana. Leban je res eno največjih ne toliko presečenenj, kot še ena v nizu uspešnih zgodb. V golu pa ena redkih, ki se je prijela, sploh glede nato, kako izjemno je prestop uspel Metodu Jurharju v Koper.
Morda niste vedeli: Nagrade, nagrade, nagrade
Albert Riera je proti Makolam v pokalu vodil svojo stoto tekmo na klopi Celja.
Kje boste čez »tri« leta? Kaj so nam v minulih sezonah povedali Franko Kovačević, Danijel Šturm in Darko Hrka.
Celje je prvič postala ekipa leta na Športnik leta, hkrati je pobrala tudi nagrado Sporto za najbolj prepoznavno blagovno znamko.
