Včasih pač ni treba gledati največjih tekem. Po televiziji. El clasico, liga prvakov, mundial. Ne. Včasih je več kot dovolj, če gledaš ateja. V živo. Pa četudi v nižji, MNZ ligi. Duplek, Malečnik, ni pomembno. »To me je zelo spodbudilo!« pravi 20-letni Marko Simonič. Eden tistih, ki bodo lahko pokazali na letošnjo sezono s ponosom. Čeprav je bil že v nogometni šoli Maribora, se je, kakor že marsikdo, podal v Aluminij. In bil kmalu priključen članski ekipi in kmalu po polnoletnosti dočakal že debi v Prvi ligi Telemach. Fant, ki študira fizioterapijo.
Za nasprotnike smo neudobni
S »šumari« se je nato lani prebil nazaj med prvoligaše, letos pa je bil kar desetkrat v prvi postavi. In že zabil prvenec. Na sredini igrišča dobro vidi, kaj in kje je Aluminij. Ve tudi, zakaj je Aluminij večinoma na sredini lestvice in za zdaj varno oddaljen od nevarne cone izpada? »Za nasprotnike smo neudobni, ker ne vedo, kaj pričakovati. Imamo zelo dobro ekipo, kar vedno povem. Par izkušenih posameznikov in igrivo mladost.«
Je to vaš prvi intervju?
»Ne, enega sem dal za Planet nogomet, no, pa za klubsko spletno stran. Ne, čakajte, še za Štajerski tednik sem dal enega.«
Kar samo kaže, da je nogomet vedno odmeven in zgodba. Kakšna je vaša, kje ste začeli?
»Prihajam iz Dogoš pri Mariboru, doma je bila vedno žoga zraven, že zato, ker je oče igral nogomet. Ne na tako visokem nivoju, ampak ko si na tribuni na tekmah in gledaš ateja? Te spodbudi. Začel sem v lokalnem klubu, nato sem odšel v NK Maribor Tabor, pri enajstih letih pa v NK Maribor. Tam sem bil štiri, pet let, kot vhodni mladinec pa sem prestopil v Aluminij, kjer sem bil hitro priključen že članski ekipi.«
Posebnost fizioterapevtske sobe
Kdaj ste vedeli, da ste dovolj dobri za prehod vse do članov in kako ste sprejeli, ko ste odšli iz Maribora?
»Na prvem mestu je bila vedno želja do nogometa, ki je najprej veselje, rad ga igram. No, ko v Mariboru pri kadetih v določenem obdobju nisem več toliko igral, sem se odločil, da je bolje zamenjati klub. Sprememba je pozitivno vplivala na moj razvoj, najbolj pa prehod k članom. Seveda je ogromna razlika, že ritem, kaj šele kvaliteta, ampak zato pa se učiš in sčasoma prilagodiš in navadiš. Drugače kot iz dneva v dan tako ali tako ne gre.«
Pa ste imeli ves ta čas kakšen plan b? Če ne bi bili nogometaš, bi ...
»Študiram fizioterapijo, drugi letnik izrednega študija v Mariboru.«
Hm, ne velja fizioterapija za zelo zahteven študij?
»Sploh za redne študente, drži. Nam izrednim gredo malo na roko, ampak to ne pomeni, da se malo učimo. Če se spraviš zraven, potem se vse da. Že ko sem se sam poškodoval, sem videl, doživel, spoznal, kako poteka odnos med igralcem in terapevtom.«
Veste že dovolj, da bi lahko pomagali Luki Potočniku, klubskemu fizioterapevtu?
»Uh, vem toliko, kolikor mora vedeti študent drugega letnika, haha. Me pa res zanima vse, povezano s fizioterapijo, sploh pa je soba, kjer potekajo terapije, tak družabni prostor. Všeč mi je ta poklic, zelo.«
Kaj pa brucovanja, lampiončki?
»Haha, kje pa. Morda ena pijača za vikend po tekmi to pa je to.«
Debitiral Riera, debitiral Simonič
Verjamem, saj drugače ne bi debitirali kmalu po polnoletnosti v 1. krogu sezone 2023/24 proti Celju. Dobro se spomnim(o) tiste tekem: Aluminij je dvakrat vodil proti Celju, ki ga je prvič vodil Albert Riera. Na koncu pa 2:2.
»Najprej, debija reeees nisem pričakoval. Še ko smo se segrevali, več nas je bilo, nisem niti približno vedel, da bom vstopil. Seveda sem imel tremo, celo mehke noge. In, ja, na koncu je Celje po mojem vstopu izenačilo na koncu na 2:2 (vstopil je v 82. minuti, dve minuti po golu za 2:1, v 89. minuti je Celje izenačilo), tako da se tekma ni iztekla, kot bi si želeli. Ampak tega trenutka ne pozabiš.«
Ponavadi igralci, ki naberejo le en nastop v svoji prvi sezoni, nastopijo proti koncu sezone, redko pa le v 1. krogu.
»Vedno pravim tako: trener najboljše ve, kaj potrebuje in kakšne so zahteve. Četudi potem nisem več igral v članski ekipi do konca sezone, sem vedel, da bo moj čas napočil. Čez eno tekmo ali pa čez eno leto, pripravljen moraš biti ves čas.«
Ste bili vedno igralec na sredini igrišča?
»Ja. naj se sliši čudno, ampak jaz res raje podajam za gole, nisem tak tip, da bi sam poskušal na silo. Rad imam to povezanost.«
Trener vedno pravi: pazi na drugo žogo!
Okej, ampak gol doma v šumi proti Bravu je bil ravno takšen. Odbitek ste pretvorili v enega najlepših golov jeseni Aluminija. Vaš prvi gol v prvi ligi.
»Trener nam ponavlja, da moramo vedno biti pripravljeni na druge žoge. Sprejel sem jo, bilo je mokro igrišče, žoga se je po strelu odbila od tal, golmana pa sem dobil na nepravi nogi. Včasih je sreča na tvoji strani, včasih ni. Bolj mi je bilo žal, da sem na tisti tekmi, ki smo jo izgubili, zadel v prečko. Ah, par centimetrov ...«
Kdo za vas najpogosteje stiska pesti na tribuni?
»Vedno mama, ata in starejša sestra. Pridejo na vse domače tekme, bili so tudi nazadnje v Kopru. Če jim le čas dopušča, pridejo.«
In še to, kaj je skrivnost Aluminija, da pripelje takšne igralce, kot ste vi? Torej tudi iz Maribora.
»Mirno okolje je, idealno za mlade igralce, tudi pritisk ni prevelik. Mislim, da je to tisto, kar Aluminij dela poseben.«
