Običajno se nogometaši v zadnjem delu kariere v domovino vrnejo, da tu zaključijo svojo pot. Je takšen tudi vaš razlog?
Iskreno povedano, ni. Sploh ne razmišljam o tem. Besedne zveze »konec kariere« še ni v mojem slovarju. Še vedno imam voljo do športa, iz dneva v dan se veselim treningov, druženja s soigralci. V Slovenijo sem se vrnil, kot radi rečejo mladi, da tu najdem odskočno desko za novo selitev v tujino.
Kakšen je bil vaš prvi odziv, ko se je pojavila možnost vnovičnega igranja v naši Prvi ligi?
Ko si toliko let že v tujini, razmišljaš praviloma o tem, da tam tudi ostaneš. A ko je možnost igranja v Olimpiji postala resna, nisem dolgo kolebal. Hitro smo se dogovorili za sodelovanje in zdaj sem tukaj.
V vaši 15 letni odsotnosti iz slovenskega ligaškega tekmovanja se je pri nas veliko spremenilo. Opažate to?
Res je. Danes je na tem prostoru več kakovosti. Tako med igralci kot trenerji. Tudi številčnost tujih investitorjev je zame novost. Da, marsikaj se je spremenilo odkar sem igral v Gorici.
Dolgo že niste igrali resne tekme. Kako ste pripravljeni?
Saj vidite, kako sem pripravljen. Zvlekli ste me s treninga (smeh, op. a). Šalo na stran, telesno sem dobro pripravljen, celo zelo dobro, se mi zdi. Svojo zadnjo tekmo sem odigral januarja, morda februarja. Vidite, še spomnim se ne. A me to ni pretirano obremenjevalo. Tudi ko nisem bil v klubu, sem delal, ves čas pod nadzorom trenerja. In to vsak dan. Seveda mi manjkajo treningi s soigralci, a to bom hitro nadoknadil.
Razen vratarja Matevža Vidovška, s katerim sta bila skupaj v Atalanti, poznate še koga iz Olimpije?
Ne, razen njega nikogar. So pa me nekateri zdajšnji soigralci opozorili, da smo se videvali na igriščih. Alex Blanco se me denimo spomni iz časov igranja za Reggiano. Podobno tudi nekateri drugi, ki so bili v Italiji.
Vam je Vidovšek kdaj povedal, v kako lepem spominu vas ima iz svojih italijanskih časov?
Ne. Zakaj pa?
Ker ste bili zanj pomembna očetovska figura, ko je mlad prišel v Atalanto. In ste mu pomagali, prihajali ponj pred treningi, mu bili v oporo…
Tega nisem tako dramatično dojemal. Morda pa je to bilo zato, ker smo krvavo potrebovali vratarja (smeh, op. a.). Mah, nič tako velikega ni to. Mladim rojakom se vedno pomaga. To je povsem naravno. Karkoli sem storil za Vidovška, je bila zgolj malenkost.
Vrsto let ste bili nepogrešljivi v reprezentanci. Niste daleč od magične stotice v kategoriji nastopi. Vas mika ta številka? Le še 4 tekme vam manjkajo do nje.
Ko si brez kluba, ko ne igraš, je težko priti zraven. Povsem razumljivo. A zdaj se nameravam vrniti na najvišjo raven. Če bom zdrav, sem na voljo reprezentanci. Vedno jo imam v mislih. Reprezentanci nikoli nisem rekel »ne« in ji tudi nikdar ne bom. Vedno bom pripravljen na vpoklic.
V reprezentanci ste bili dobri duh slačilnice. Z močnim vplivom v njej. Boste tudi v Olimpiji imeli takšno vlogo?
Kolikor sem začutil, je v slačilnici že brez mene dovolj reda. Seveda razumem zunanje opazovalce, ko so prepričani, da ko na igrišču ne gre, je v slačilnici nered. Ni tako. Kar se pa tiče vzpodbujanja dobrega vzdušja v njej, ta vloga mi je bila vedno blizu. A moramo se seveda bolje spoznati.
