V Mariboru je se nakopičilo veliko tujih nogometašev. Mnogi pred prihodom v Ljudski vrt o derbiju med vijoličastimi in zeleno-belimi niso vedeli ničesar. Naveza Karanović-Jelić je izkoristila priložnost in jim veljavo največje tekme slovenskega klubskega nogometa poskusila razložiti zelo temeljito. »Ker so profesionalci, derbi začutijo, pri čemer jim pomaga utrip v mestu. Že na nedeljskem treningu po tekmi z Radomljami smo začeli govoriti o tej tekmi. Morali smo jim dočarati derbi. Zdaj ga definitivno čutijo, zato pričakujemo dobro tekmo, veliko gorečnost z naše strani, predvsem, ker igralci to zmorejo. Na treningih je bila energija takšna, kot mora biti. V Ljubljani bo spektakel,« vzneseno pove Dragan Jelić, otrok Ljudskega vrta, kamor se je vrnil pred nekaj tedni. Sprva je člane spremljal kot Karanovićev pomočnik v mladinski selekciji. »Prejšnji trener je gotovo imel idejo, da bi ta barka plula v drugo smer. Zdaj več ne razmišljamo o preteklosti. Pomembni bodo nadaljnji koraki. Ta ekipa je zmožna doseči velike stvari, kakovost je neverjetna, zato se za njeno prihodnost ne bojim.«
Prihodnost Karanovića in s tem tudi Jelića v članski vrsti še ni povsem dorečena. Po odhodu Tugberga Tanrivermisa so v klubu izbrali preverjeno rešitev. Jelić pravi, da je prvi cilj (predvidoma začasnega) strokovnega vodstva sprostitev igralcev. »Da začnejo kazati, kar zmorejo. Kakovost ni sporna. Želimo videti visok pritisk na nasprotne nogometaše, igrivost, nasmejane obraze na treningih in tekmah, a ob zavedanju velike odgovornosti, ki jo imamo v Mariboru vsi, od vodstva do trenerjev in nogometašev.« Pomočnik trenerja dodaja, da so v strategijo prebujanja moštva dodali številne pogovore, individualne in skupinske. »Nosilci ekipe čutijo odgovornost, da morajo na mlajše prenesti ustrezno energijo. Če bomo na treningih storili vse, kar moramo, dobri rezultati ne bodo izostali, toda najprej se morajo imeti fino.«
Sploh nisem načrtoval, da bom trener
Na sedmih odigranih derbijih se napadalec ni vpisal med strelce. Enkrat mu je veselje z ubranjeno enajstmetrovko preprečil Jan Oblak, drugič stranski sodnik, ki je ob Jelićevem golu signaliziral prepovedan položaj. Zdaj nestrpno pričakuje derbi v drugačni vlogi. »Od malega sem navijač tega kluba, rojen v Mariboru, v vsakem trenutku se zavedam svojih čustev. Pred tekmo z Radomljami smo igralcem predvajali motivacijski filmček, še zdaj imam kurjo kožo. Res je lepo igrati v Mariboru, pred temi krasnimi navijači in biti del te zgodbe.« Da bi lahko sodeloval, se je še pred štirimi leti zdelo neverjetno. »Takrat sploh nisem načrtoval, da bom trener, čeprav sem imel narejeno licenco. Po koroni sem začutil željo po vrnitvi v te vode. Res se lahko zahvalim NK Malečnik za vso podporo, ki sem jo imel na treningih. Tam sem eksplodiral, začutil, da zmorem. Letos sem na povabilo Boštjana Krefta in Radovana Karanovića, ki se jima prav tako zahvaljujem, opravil sestanek z vodstvom NK Maribor. Odločil sem se, da je čas za korak naprej. Menim, da ni bil napačen. Učim se, želim napredovati. Hitro se je vse skupaj odvijalo. V mesecu in pol sem se od trenerja ekipe do 15 let v Malečniku prišel na članske treninge v Ljudskem vrtu. Sanjsko.«
Bolj bi moral poslušati Zahoviča
Zakaj je vmes zamrla ideja po nogometnem udejstvovanju? »Po sedemnajstih letih profesionalne kariere sem se nasitil nogometa. Poiskal sem službo v Avstriji, a nogomet je del mene in mislim, da brez njega v prihodnosti več ne bo šlo.« Jelić slednje pove z nasmeškom, zdi se, da ima v nogometu še velike načrte. »Hitro lahko napreduješ, a tudi zastaneš. Zelo je pomembna podpora družine. Jaz jo imam. Nimam postavljenih časovnih rokov, saj nekaterih stvari ne gre preskakovati. Treba se je izobraževati in opravljati licence. Nogomet se razvija. Zdaj uživam v trenutku, se učim in veselim naslednjih treningov in tekem.«
Na treningih Karanoviću pomaga s prevajanjem. Znanje jezikov je osvojil med pestro igralsko kariero. »V drugačnih kulturnih okoljih sem spoznal veliko prijateljev, spoznal različne načine življenja, turškega, poljskega, nizozemskega, ruskega. Zrasel sem kot človek. Ni bilo lahko že pri dvajsetih oditi v tujino 3000 kilometrov stran. Odrasel sem čez noč,« se spominja Jelić, čigar prestop v turški Rizespor je zelo pomagal pri reševanju tedanje zahtevne finančne situacije v mariborskem klubu. »Po enem letu sem vrnil na željo takratnega športnega direktorja Zlatka Zahoviča, ki je dal klubu ogromno. Tudi mene je naučil zelo veliko. Žal mi je, da ga včasih nisem bolj poslušal, ker sem bil malce svojeglav,« iskreno zaključi Jelić.
