“Nogomet je ‘čudo’,” je izkušnja Feratovića. “Nikoli ne veš, kam te pot vodi”. Njega je pripeljala od nabijanja žoge v ljubljanskih Dravljah in za kar tri ljubljanske klube (Ljubljana, Olimpija, Bravo) prek Rome, Benfice, Turčije, Sežane v Kidričevo k Aluminiju. Za šumare je začel vseh prvih pet tekem. In na peti, proti Celju, tudi zabil svoj prvoligaški prvenec. Nauk? Nikoli ne veš…
Moraš v tujino!
Zgodba Amirja Feratovića je hkrati tipična pa neverjetno drugačna. Ni prvi talent, ki so ga podpisali italijanski klubi. V njegovem primeru? Roma. In dali so mu priložnost, 32-krat je nosil dres mladinske ekipe. Visokorasli branilec se je učil. “Moraš v tujino,” je njegova izkušnja. Pa čeprav za člane Rome ni zaigral.
Odšel je na Portugalsko k drugoligašu Estrela Amadora, bil posojen k b ekipi Benfice, ter se preselil poleti 2023 k turškemu klubu Adana Demirspor. In tam zdržal zgolj do oktobra. 2023. Za Tabor Sežano je zaigral marca. 2025. Pa se vrnil. In zdaj igra prvo ligo.
Gol pride z željo
Amir, takoj po tekmi s Celjem (2:23) ste dejali, da vaš gol pač ni pomemben, mnogo več bi štele tri točke. Pa ko ste prespali?
“Vtis je še vedno enak prvemu: še vedno bi si najbolj želel treh točk. Seveda je zame gol dodatna spodbuda in samozavest, ki mi bo pomagala v naslednjih tekmah. Ampak štele bi res samo tri točke.”
Gol, prvi za Aluminij in prvi v prvi ligi, ste zabili po podaji iz kota, celo malo obrnjeni stran z glavo od gola. Posledica uigranosti s treningov?
“Imamo dober trenerski štab. Ne da bi toliko vadili prekinitve, predvsem nas analitično usmerjajo, kaj naj storimo v takih situacijah. Takšen gol, ko suneš z glavo v taki poziciji, pa pride z željo po čim boljšem rezultatu.”
Samo pot do zmage
Doslej ste vseh sedem točk osvojili na gostovanjih pri Radomljah (1:2), Muri (1:1) in Bravu (1:2). Doma ste hitro klonili proti Olimpiji (0:3) in zdaj trdo s preobratom proti Celju (2:3). Kako si vi razlagate štart?
“Štart nas ne preseneča, saj smo si zastavili jasne cilje: da s trdim delom in disciplino dosegamo čim več. Ampak to je res šele začetek sezone, šele pet tekem smo odigrali, ne razmišljamo še o koncu sezone.”
Ampak najbrž tudi vi kot branilec začutite razliko med tekmeci? Med Radomljami in Olimpijo, med Bravom in Celjem?
“Vsak tekmec in vsaka ekipa imata svoje prednosti in slabosti, mi se nanje pripravimo in izvajamo svoj plan. Ne zanima nas nasprotnik, temveč pot do zmage.”
Prvi gol? Aluminiju!
V Kidričevo ste prišli to poletje iz Tabor Sežane. Kar nekaj fantov in trener so tukaj že od lani. V kakšen Aluminij ste prispeli?
“Zavedal sem se, da gre za dobro ekipo in mirno okolje, kjer je možen napredek in Aluminij je zame absolutno stopnička višje, prva liga pa seveda višji nivo. Tak prestop je pomembna stvar za igralca, še posebej mladega. Nobenih dvomov nimaš, ko dobiš ponudbo Aluminija.”
Kolikokrat so vam po prihodu omenili, da ste v dresu Tabora prav Aluminiju (3:2) zabili svoj edini članski gol dotlej? Povrhu na prvi tekmi za Kraševce!
“Haha, kar nekajkrat, ampak ko so se začele tekme za Aluminij, je bilo počasi pozabljeno.”
Spal z žogo
Amir, vedno vprašam, kaj, kdo je bil pri vas razlog, da ste začeli z brcanjem žoge?
“Ni nekega posebnega razloga, preprosto rojen sem za šport. Spomnim se, da sem spal z nogometno žogo, se veselil prav vsakega stika z njo. Tudi sicer sem se hitro znašel v različnih športih.”
Je bil kak plan b? Ali pa ne več, ko ste odšli v Italijo?
“Nikoli sicer ne veš, kaj prinaša življenje, ampak ko sem šel v Italijo, sem vedel, da je to resna stvar, da moram zavihati rokave in da je to zdaj moj poklic.”
Pri 18. letih ste podpisali za Romo. Kaj ste vi ugotovili v Italiji, kjer je rano zaigralo kar nekaj slovenskih nogometašev?
“Bila je super izkušnja, ker potem tudi zares vidiš, če si za nekaj bolj resnega. Sploh pa v Italiji ogromno pridobiš kot branilec, nabral sem veliko izkušenj in taktičnih naukov. Mislim, da je res koristno, skoraj moraš preizkusiti tujino.”
Ko te za prihodnost ni strah
In potem ste se po izkušnji na Portugalskem in v Turčiji vrnili v domovino. Po letu in pol brez nogometa. V 2. SNL. Bili ste talent, podpisali za velik klub, član mlajših reprezentančnih selekcij. Je bila vrnitev v Slovenijo nov začetek?
“Ne, ni bil toliko nov začetek. To je le nogometna pot igralca. Nekaterim je usojeno, da jim uspe, drugim ni. Primerov, kot sem sam, je gotovo veliko. Pomembno je, da imaš ves čas enak cilj: to je tvoj poklic. Ko to veš, te za prihodnost ni strah.”
V Bravu ste bili v mlajših kategorijah soigralec z Nejcem Gradišarjem, v reprezentanci se nabere cel kup imen od Tamarja Svetlina do Nika Prelca. Fantje, ki so dali skozi marsikaj. Pa jim je uspelo. Se kaj slišite, izmenjate izkušnje?
“Najprej, zelo, zelo vesel sem za vse te fante, ker so imeli nekateri svoja težka obdobja in je res lepo slišati, ko vidiš nekaj takega. Zato pa pravijo, da je nogomet ‘čudo’, ker nikoli ne veš, kam te pot vodi. Izkušnje smo si pa delili, ko smo se več srečevali.”
Amir, kako je na avtobusu Aluminija na gostovanjih? Nekaj očitno res štima glede na dobre rezultate.
“Predvsem imamo zelo mirno okolje, vsakdo, tako bi rekel, prinese svoj karakter!”
