Domen, kako je končno igrati prvoligaški nogomet?
“Vsekakor je vse hitreje in predvsem gre za velik mejnik v moji karieri. Taktika je toliko bolj poudarjena, igrišča so boljša, pa še medijski ‘pomp’ je prisoten.”
Medijski pomp, pravite. Kaj vas je še presenetilo, ko ste končno zaigrali v 1. SNL?
“Predvsem zdaj proti Olimpiji, ko doživiš navijaško vzdušje. Ko igraš proti Mariboru, Celju, Muri, Olimpiji, je to nekaj povsem drugega, tega prej ne spoznaš. Ampak ne glede nato je motivacija vedno na najvišjem nivoju. Vsaka tekma prinaša tri točke.”
Milec, Majer, Rozman
Aluminij je vaš matični klub, v mlajših selekcijah ste igrali še za Maribor, prestopili k Romi, šli v Domžale, kjer pa prve lige niste dočakali. Ste si mislili, da bo prav Aluminij klub, kjer boste debitirali v 1. SNL?
“Ko tako poveste, je res zanimiva zgodba, ker sem kariero začel v Kidričevem in res si niti v sanjah nisem predstavljal, da se bo zgodilo prav tukaj. Poseben občutek je, ko si s klubom povezan od malega.”
Povrhu so iz Aluminija kariere naredili številni igralci: Martin Milec, Timi Elšnik, Dejan Petrovič, Blaž Kramer … Ste poznali njihove zgodbe?
“Seveda sem, sploh omenjeni Martin Milec, denimo, je začel članski nogomet v Aluminiju in naredil izjemno kariero kot tudi ostali, ki ste jih našteli. Spomnim se tudi zgodbe Žana Majerja, nenazadnje pa je tukaj začel v prvi ligi tudi Matjaž Rozman, ki je prišel nazaj in si deliva slačilnico.”
Star je kar 38 let, najstarejši v ligi, vratarska ikona. Ga vikate?
“Haha, to ravno ne. Se pa malo hecamo iz njegove starosti, ampak super je, da je naš soigralec. Nikoli se ne preda in je dokaz, kaj vse lahko v nogometu dosežeš.”
Ko zabiješ ravno – “svojim”
Prišli ste iz Bistrice, kjer ste igrali dve sezoni in pol, kamor ste najprej šli kot posojen nogometaš Domžal. In lani zabili enega od svojih treh članskih golov prav – Aluminiju. Kako ste videli “šumare” kot tekmec in kako zdaj kot član ekipe?
“Poznalo se je, da so že pred začetkom lanske sezone začeli graditi ekipo za vrnitev v prvo ligo. Že po okrepitvah so dali vedeti, kam merijo, prav tako z igralci, ki so ostali. Aluminij je bil lani najbolj konstaten, vsaj meni se je tako zdelo, čeprav so tudi nekaj tekem izgubili, toda obenem so dobili veliko t.i. malih tekem. Zasluženo so slavili in se vrnili med prvoligaše.”
Kakšen pa je bil tisti vaš gol v mrežo Aluminija za domači remi v Slovenski Bistrici (1:1)?
“Ker sem branilec, golov nisem ravno vajen, ampak ‘poklopilo’ se je. Vem, ravno proti mojemu klubu, ampak bil sem član Bistrice in dal zanjo vse, kar sem lahko. Bil je predložek iz kota, nato odbitek in še en predložek, sam sem bil na drugi vratnici in zabil.”
Dejansko rad analiziram svoje napake
V Bistrici sta bila vaša soigralca Stanislav Krapuhin, nekdanji član Aluminija, ter Jaša Martinčič, prav tako Jaša Jelen, vsi so zdaj člani Radomelj. Kar nekaj igralcev iz 2. SNL prestopa v prvoligaše. Zakaj?
“Ker je 2. SNL zelo dober poligon za mlade igralce, ki lahko obudijo, naredijo, zaženejo kariero. Bolje je, da greš tja, kjer igraš, ker samo tako se ti lahko odpre. In, ja, klubi vedno bolj črpajo iz 2. SNL, saj vidimo, da to počnejo tudi klubi, ki osvajajo naslove. Dejansko je v 2. SNL precej kvalitete, čeprav je tam finančno manjša zmogljivost.”
Začeli ste obe tekmi v uvodu v sezono. Že veste, zakaj ste zmagali pri Radomljah (1:2) in tako prepričljivo izgubili doma z Olimpijo (0:3)?
“Na prvi tekmi se je zelo poznala motivacija ob štartu v novo sezono. Prav pozna se, vsi želimo najbolje začeti v novi sezoni. Na roko nam je šlo, da so Radomlje imele kmalu enega manj, ampak to ni odločilo, prej mirnost, da smo pripeljali tekmo do konca, obrnili rezultat in zabili čisto na koncu za zmago. Druga tekma z Olimpijo pa je bila posledica tega, da se nismo držali principov, ki smo jih vadili ves teden. Zato na koncu nismo pričakovali drugega kot poraz po takem uvodu. Nič pa ni tragičnega, gremo naprej, sledi gostovanje pri Muri, veliko tekem še bo.”
Tisti trije goli proti Olimpiji so si bili, ne vem zakaj, nekako na videz podobni. Ste med tistimi, ki radi gledate posnetke, ko v obrambi prejmete gol? Ali raje ne?
“Ne ne, že dolgo prakticiram oglede tekem, ki so na voljo. Zanima me, kje sem stal, kako sem reagiral. Dejansko rad analiziram svoje napake, čeprav še raje vidim, ko nam uspe – sploh na drugi strani.”
Roma? Izkušnja, ki me je naredila močnejšega
Domen, skozi ste dali kar pestro pot. Aluminij, Maribor, Roma, Domžale, Bistrica, Aluminij. Daleč od tega, da priložnosti v mlajših selekcijah tako Rome kot slovenske reprezentance niste dočakali, ampak ste se vrnili domov. Najprej v Domžale, kjer pa niste dočakali priložnosti in ste šli najprej na posojo v Slovensko Bistrico. Zdaj pa ste v Aluminiju. Ko tako opišem vašo pot, na kaj pomislite?
“Da je bila zelo, zelo zanimiva izkušnja. Sicer nisem bil zagovornik odhoda mladih igralcev v tujino, ampak ko se je odprla opcija prestopa v Romo? Nisem okleval, že zato, ker sem tudi v Mariboru dobil občutek, da bi bilo dobro, če grem. Zagrabil sem z obema rokama priložnost v Romi, toda mučile so me tudi poškodbe, povrhu pa še domotožje. Soočal sem se z vsem, kar ponavadi doleti mladega igralca v tujini. Ampak to me je naredilo močnejšega, pa še italijanščine sem se naučil.”
Mimogrede, kako premagati domotožje?
“Hm, ne pravijo zastonj, da čas celi vse rane. Pač moralo je miniti neko obdobje, da se navadiš in sprejmeš situacijo ter da se prilagodiš novemu okolju. Pomagalo je tudi ogromno videoklicev domov. Lažje je, ni pa isto.”
Prijatelj: tu imaš listek – kdaj in kje
Prihajate iz športne družine? Kdo vas je navdušil za nogomet?
“Ne, pravzaprav niti nismo nogometna družina. Prihajam iz Apač (občina Kidričevo), za nogomet pa me je navdušil sošolec in še zdaj najboljši prijatelj. V prvem razredu je hodil že na treninge v Kidričevo, meni pa je napisal nekega dne na list, kdaj in kje naj se prikažem. List sem doma pokazal še očetu in sem šel.”
Prijatelj še igra nogomet?
“Še, ampak v nižjih avstrijskih ligah. Imam pa res lepe spomine na več kot deset let, ki sva jih preživela kot soigralca.”
