Danijel Šturm. Kakšna zgodba. Avgusta bi bilo dve leti, kar je za Navijaško cono razlagal, zakaj je šel v Domžale. Po taki poti. Fant, ki je iz domačega Tolmina in, kakopak, Bilja prišel zgodaj do Švice, se vrnil skrušen in v 2. SNL. Pa je prišel klic iz – Maribora. Zabil je gol za zmago v Evropi, na gostovanju v Armeniji, nato pa se je kmalu zataknilo. Tudi s poškodbo. Posojen je bil v Aluminij in celo pahnil Gorico v 2. SNL.
Ko kar ostaneš v Celju
In zgledalo je, da se je kariera zataknila. No, ni se. Ne v minuli sezoni, ko je drvel po levi strani, preigraval vse po spisku in se po 13 golih in ohranitvi Domžal v prvi ligi še sam znašel na spisku. No, širšem spisku. Koga? Selektorja Matjaža Keka. In dočakal vrnitev. Ne v “B” ekipo, ligaško, zimsko, ampak tokrat zares v A reprezentanco. In zaigral proti Bosni in Hercegovini. V Celju. In tam kar pravzaprav ostal. Kot prost nogometaš je zdaj postal – grof.
Danijel Šturm ni izjema, ni sicer niti pravilo, je pa dokaz, da Celje pač sploh v zadnjih letih (ne pa samo zadnjih letih) zna pri neposrednih domačih konkurentih najti dober izbor. Ne zgolj, ampak predvsem pa v Domžalah.
2016: Rudi Požeg Vancaš
Domžale so ga opazile zelo zgodaj, kot še marsikoga. Ampak nekako ni steklo, čeprav je redno igral. Nato ga je v 2015/16 v zimskem prestopnem roku poklicalo Celje. Čeprav je šel iz Domžal, no, ne tako, kot bi si želeli eni in drugi po štirih sezonah, 113 nastopih in deveti golih. No, tudi v Celju si je vzel čas, nato pa zlasti pod Dušanom Kosićem zablestel v 2017/18 in 2018/19, pristal najprej v idealni enajsterici in postal še naj igralec sezone (2018/19), debitiral v reprezentanci, potem pa po sagi prestopil v Maribor, dobil desetko in gledal, kako je Celje osvojilo naslov. Požeg Vancaš je za Celje na 102 tekmah zabil 26 golov in prispeval 13 podaj ter bil del ogrodja ekipe, ki je šla potem do konca. Požeg Vancaš je ob Benjaminu Verbiču edini nogometaš Celja, ki je bil izbran za najboljšega igralca prvenstva, ne da bi Celje osvojilo naslov (uspelo je Mitji Lotriču in Žanu Karničniku). In Požeg Vancaš je odšel v Maribor za kar zgledno odškodnino.
2021: Tamar Svetlin
Ko bo tole objavljeno, je zelo verjetno, da Tamar Svetlin ne bo več nogometaš Celja. Še en, ki je prišel iz Domžal. Ampak še mlajši, komaj 19 let je imel. Še en, ki je pristal v idealni enajsterici lige. Še en, ki je šel vse do članske reprezentance in že zabil za zmago. Ampak ni bilo vse tako gladko. Svetlin je prišel poleti 2021 (v zameno za odškodnino in to niti ne tako majhno), ko se je vodstvo kluba ravno zamenjalo, odigral zelo spodobno uvodno sezono, nato pa moral na posojo v Bravo (2022/23). Šele Albert Riera je videl v fantu neverjeten pregled nad igro in zdaj je Svetlin – reprezentant. Z golom za reprezentanco. In zdaj, kot se vse bolj glasno govori, odhaja. Za gotovo lepo odškodnino.
2022: Damjan Vuklišević
Ko je Damjan Vuklišević pozimi 2022 prišel v Celje, je bil star 26 let. Bistvena, ključna leta. Visoki branilec je dotlej že vedel, kako je z notranjimi prestopi, potem ko se v Mariboru nikakor ni prebil v osrednjo vrsto, čeprav je odločil tudi superpokal. Posojen je bil v Veržej, igral za B ekipo Maribora, no, že v Krškem pa je kazal obrise predanega branilca, z glavo in nosom tudi za gol. To je videl velenjski Rudar, nato še Slovan Liberec, dokler se leta 2019 ni vrnil domov – v Domžale. In tam vztrajal in vztrajal. Po treh letih, zelo spodobnih, je nato prišla ponudba Celja. Marljivo se je kosal z vsemi izzivi, sploh v paru z Davidom Zecom pa sta tvorila izjemen, šampionski par.
