Ko Danijel Šturm reče, da je pestro? Potem je res – pestro. Že sam je dal skozi marsikaj, pa čeprav trdi, da je pri štiriindvajsetih še vedno nekaj kakor mlad. Toda taka sezona, kot jo imajo v Domžalah za sabo že v avgustu? Huh, to bi marsikoga skoraj postaralo! »Ampak saj tako pač je v nogometu: v ligi smo dobro začeli, zmagali z obratom pri Muri, potem remi z Bravom in nato zdaj ta dva poraza. In sledita še dve težki tekmi z Mariborom in Koprom.« Seveda Šturm omeni razpored. Kakor tudi takoj doda, da tako pač je: »Sicer pa tako ali tako ne veš, kako se bo sezona končala.«
Danijel Šturm deluje že nekaj kakor zelo izkušen prvoligaš. Čeprav je pri 32 nastopih. Največ pri tem občutku pade seveda na dejstvo, da ga je Maribor pripeljal iz Bilja pred začetkom sezone 2021/22. In da je dal hiter evropski gol v Armeniji, ko je padel Urartu. »Evropski gol ti da še toooooliko več samozavesti!« pravi 24-letni Tolminec. Za seboj ima že res pestro pot, pa se vseeno zdi, kakor da je zdaj na novem začetku. Kakšnem? To je njegova zgodba.
Ko si mlad – in nisi
Šturm ima za sabo res pestri dve leti. Pa je pestri še milo rečeno. »Z mojega stališča? Poleti sem hotel še ostati v Mariboru, ker sem se tam počutil domače, toda vedel sem tudi, da bom v Domžalah dobil več minutaže in to je pri mojih letih, ko sem še dokaj mlad, zelo pomembno. V klubu, kjer radi delajo z mladimi, pa sploh.« Že tu smo pogovor skoraj ustavili. Samo malo ... Kako gre to skupaj – 24 let in mlad? »Hm, načeloma je 24 let še dokaj mlada številka, vem pa, ko tako rečete, da v nogometu 24 ni več tako mlado. Sploh zdaj, ko je vedno več, kaj, sedemnajstletnikov.«
V domačem Tolminu ga je za nogomet navdušil brat. Žoga in družba, kaj bi še? Pri osmih je začel v domačem klubu, kjer je ostal praktično do članskega nogometa, četudi je vmes za kratek čas šel tudi v Bilje za pol leta pri kadetih. In potem je spoznal profesionalni nogomet. »Šel sem v Švico (Chiasso, Mondrisio), ampak tam se mi je vse zgodilo prehitro. Nisem bil dovolj zrel.« Ni prvi, ki tako opisuje svoj prestop v tujino. Ne da bi drezali, ampak v čem prehitro? »Saj je bila dobra izkušnja, ampak ni lahko, če je tvoj tuji jezik angleščina, njihov pa ni.« Se je pa zgodil nek drugi preskok. Ko Šturma vprašamo, kdaj je začutil, da je nogomet »to«, torej karierna izbira, omeni ravno Švico. »Ko so pristopili agenti, potem sem vedel, da hočem biti profesionalec.«
Goli in asistence so bonusi
Švicarsko izkušnjo je kmalu nadomestila vrnitev v domovino. Vrnil se je, a tokrat ne le na kratko v Bilje. Če je v prvi članski (pol)sezoni v 2. SNL zabil dva gola, je nato na 22 tekmah v sezoni 2020/21 zabil kar trinajst golov (le Kaheem Parris je za Krko zabil več golov, 18), Bilje pa so končale na šestem mestu. »V drugi ligi dobijo priložnost tisti mladi igralci, ki ne dočakajo preboja v prvi ligi. Zato vedo, da je minutaža toliko bolj pomembna, vsaj sam sem tako razumel. Minutaža in potem vse ostalo. Ja, goli in asistence so bonusi.«
Ni pa to bil edini bonus. Prišel je poletni klic iz Ljudskega vrta, ko ga je nagovoril Marko Šuler. Ve s čim? »Vem, da so me gledali na tekmah, prepoznali potencial in hitrost. Šel sem v klub na preizkušnjo, dal tri gole na pripravah, kar je najbrž zadovoljilo.« Še bolj pa, ko je na svoji drugi tekmi v vijoličastem zabil gol v Armeniji, ko je Maribor napredoval čez Urartu v sicer nato neuspešnem boju za konferenčno ligo: »Gol, ki ti res da samozavest.« Pričakovanja so poskočila in spoznal je, kakšno okolje je Maribor. »Uh, težko okolje: vedno moraš biti pripravljen na pritisk kluba, navijačev, celega mesta.«
Evropa. Poškodba. Kidričevo.
Šturm je nato povrhu še staknil težko poškodbo, ko je bil odsoten od avgusta do januarja. Maribor ga je nato po polovici minule sezone posodil v Aluminij. »Kar sem vzel kot dobro selitev: Kidričevo je blizu, potreboval sem minute, klub pa se je legitimno boril za prvo ligo. Kamor smo naposled tudi prišli.«
Igral je na obeh tekmah šumarov v dodatnih kvalifikacij z Gorico. Pravi, da ni imel sentimentalnih občutkov, ko je Aluminij pahnil vrtnice v drugo ligo in je Primorska ostala le pri Kopru. »Zdaj je v 2. SNL veliko primorskih klubov, kar je lahko tudi dobro.« In potem je prišla komunikacija z Domžalami. Vesel je bil sodelovanja s Simonom Rožmanom in evropskega izziva. Ampak ne eno ne drugo ni trajalo, kakor si je najbrž predstavljal? »Izpad iz Evrope je zelo bolel. Dvojno, ker smo najprej doma z Balzanom visoko izgubili z 1:4, potem pa smo se tam vrnili, v tisti vročini in na umetni travi, a nam je potem v podaljšku zmanjkalo za napredovanje. Pozna se, da smo mlada ekipa, v Evropi pa sploh.«
Ljudski vrt in pozitivna trema
In zdaj so Domžale še ekipa, ki je nepričakovano menjala trenerja. »Seveda je bil šok,« pravi po odhodu Simona Rožmana. »Bilo je čez noč, šok je bil tako za igralce kot klub. Ampak vemo, da je Dušan Kosič dober trener, ki ima resda nekoliko drugačen pristop, vemo pa tudi, da bomo naredili dobro zgodbo.«
Danijel Šturm je morda tisti igralec, ki ga je za konec smiselno vprašati tisto poceni klišejsko vprašanje. Ampak krajše. Kje se vidi čez tri leta? »Uh, težko rečem, grem sezono po sezono, ne gledam niti tako dolgo naprej, cilj pa je gotovo tujina.« Še prej pa gostovanje v Mariboru. Nazaj, v Ljudski vrt. »Pozitivna trema, kaj naj rečem. Upam le, da bo čim več gledalcev, ker za njih se nogomet tudi igra, ne?« Točno tako.
