Sezona, ki bi se lahko končala že, če Nikša Vujčić v Celju ne bi iztegnil noge. V zadnji minuti zadnjega kroga. In Domžale bi po 22 letih, 20 let po prvem od dveh naslovov, končale v 2. SNL. Zdaj imajo še 27. prvoligaško sezono. Po treh trenerjih in bitki najprej z Nafto, nato še s Triglavom.
Konec je z ritmom dol-gor-dol-gor: deveto mesto kot zadnje opozorilo
Domžale so minulih pet sezon (2019/20 – 2023/24) končale tako: osmo, četrto, sedmo, četrto in sedmo mesto. Tako bi naj letos spet končale v zgornjem delu. Ne več. In Matej Oražem nam je tudi povedal, zakaj: »Se pa nogomet precej spreminja pri nas, kot je rekel že Robert Kuzmič pri Muri: vse bolj gre v smer iskanja privatnih partnerjev, vlagateljev. Mi smo za to odprti, toda v okvirjih in konceptu našega kluba. Naša pot je še vedno jasna: smo klub, ki razvija igralce. V tem smo zelo uspešni. Vemo pa, da samo z mladimi ne bo šlo, čeprav vam zagotavljam, da imamo že zdaj še pet igralcev med mladinci, ki bi lahko igrali za prvo ekipo.«
Z mladimi so prišli do obstanka v ligi. Komaj.
Ključni trenutek: dodatne kvalifikacije
Pozno, pozneje, skoraj prepozno, Domžale. Dvakrat so Domžale ujele zadnjo minuto. Že v rednem delu sezone, ko je Nikša Vujčić iztegnil nogo v Celju. Po seriji priložnosti grofov. In Domžale so vzele točko, niso padle, čeprav je v Ljudskem vrtu padel Maribor, Nafta pa zmagala. Domžale so se komaj izvlekle, večji del sezone prebile na dnu. In v dodatnih kvalifikacijah s Triglavom je že skoraj vse zgledalo izgubljeno po porazu 1:3. Doma. Toda v Kranju se je vse poklopilo, na sceno pa je stopil Haris Vučkić. Ni bil edini, zmaga z 1:4, skupno 4:5 je imela karakter. In še enkrat več je mladi biser Luka Mlakar pokazal, da ni le brat Jan tisti, ki zna brcati.
Dileme sezone: kar trije trenerji – DNK ni prava pot?
Začel je Erik Merdanović. Mlad, že že, toda sam mladosti ni videl kot oviro. Vsaj ne, ko smo se pogovarjali pred začetkom sezone. Toda po šestih tekmah je ocenil, da ne gre več. Odšel je sam, pa se na koncu celo vrnil kot pomočnik. Izvlekel je neverjetno točko doma proti Olimpiji (0:0), sicer pa ni bilo nobene kemije med njim in ekipo. Vmes je za eno tekmo prevzel in vskočil spet Matej Podlogar, ki je lani popeljal do konca ekipo in odrešil zagate na dnu. Toda v Lendavi je sledil bizaren poraz s 5:2 ob vodstvu z 0:2.
Dejan Dončić naj bi bil zagotovilo, Matej Oražem je verjel, da poznavanje in predhodno delovanje zadostujeta. Niti ne, Dončić je Domžale le trikrat spravil iz desetega mesta. Na koncu je za zadnje štiri tekme prišel Tonči Žlogar. Sam je šel v minuli sezoni čez kalvarijo, saj je moral po solidnem začetku zapustiti Muro zavoljo sprememb v strukturah kluba. Na štirih tekmah je dosegel cilj: še dve tekmi. In na koncu v Kranju, preden so ga zalili varovanci, rekel, da si vsi zaslužijo še eno prvoligaško leto. In imel prav.
(Ne)pričakovano: Dejan Lazarević in Haris Vučkić
Oba otroka Domžal, oba sta se vrnila in pokazala, kolikor sta pač lahko. Haris Vučkić 35 let, Dejan Lazarević je februarja dopolnil 32. Sklenila krog in se na koncu res iskreno veselila obstanka. Oba sta se tudi pogovarjala z nami, kar je bil res užitek.
Odhodi in prihodi: pestro, donosno, toda za kakšno ceno?
Domžale so bile pred sezono zelo, zelo aktivne. Benjamin Markuš (Hartberg), Jošt Pišek (Celje) in Luka Topalović (Inter) so opravili precej odmevne prestope. K Primorju so odšli stebri obrambe Gašper Tratnik, Mirko Mutavčič in Tilen Klemenčič. Lovro Štubljar je odšel v Celje, ampak se vrnil še pravi čas, potem ko se s povratkom Ajdina Mulalića in prestopom Roka Vodiška ni najbolj obneslo. Izplaval je Gal Kranjčič, svoje je skušal doprinesti Nikola Burić po prihodu iz Kopra. Pester in dinamičen prestopni rok, ki kaže, da Domžale še vedno znajo proizvajati igralce, se je pa poznalo, da stanje v klubu ni najbolj rožnato. kar je priznal tudi predsednik Stane Oražem ob koncu jesenskega dela, toda dodal, da tako hudo spet ni.
Najboljša tekma: DOMŽALE – Olimpija 3:1 (22. krog)
Če izvzamemo zadnjo v Kranju v dodatnih kvalifikacijah, je bila najboljša tekma tista v zadnjem hipu prestavljena zaradi zdravstvenih težav zmajev, ki so povrhu tedaj pravkar izpadli iz Evrope. Zmaga s 3:1 proti Olimpiji, ki se je že poleti opekla z 0:0 v Domžalah, je bila zelo odmevna. In ne naključna, spomladi je v Domžalah klonil tudi Maribor (1:0), Olimpijo pa je mučila tisti dan učinkovitost. Domžale so med drugim iz Celja letos izvlekle dva remija (2:2, 1:1)
Najslabša tekma: Domžale – RADOMLJE 1:4 (12. krog)
Pravzaprav bi sem šle vse tekme z Radomljami. Zgodilo se je skoraj nemogoče, ne pa tudi nepričakovano. V občini Domžale se je začelo pošteno nagibati. Do letos. Ko so Radomlje dobile vse štiri obračune! Že prvi je skelel, toda drugi z 1:4 je takrat pokazal, da tudi Dejan Dončić ni znal povezati obrambe. »Ni problem izgubiti, ampak na tak način, pa je velik problem,« je bil precej kritičen Dončić.
Cifra sezone: 22.0
Domžale so letos sestavile najmlajšo postavo med vsemi. Povprečna starost proti Kopru v 33. krogu je bila okroglo 22.0, Domžale pa so kar petkrat imele povprečno starost manj od 23.0 let. So pa po drugi strani Domžale letos uporabile kar 40 igralcev. Več le še Maribor in Celje (po 41) ter Mura (43).
Najboljši strelec: Danijel Šturm (13 golov)
Danijel Šturm se je letos dokončno in povsem naredil. Do točke, ko ga je Matjaž Kek celo vpoklical naknadno v izbrano vrsto. Dominiral je na levem krilu in bil vlečni voz na številnih obračunih. Pri 26. letih ima za seboj že kar zgodbo, potem ko je pri Mariboru pregorel, se nato znašel v Aluminiju, v Domžalah pa naredil, kar so prej številni. Preskok. Po dva gola Celju, Olimpiji in Bravu so dokaz res prebojne sezone.
Gol sezone: Marcel Lorber: Mura – DOMŽALE 0:1 (0:1)
Da so bile Domžale brez zmage, je bil že skoraj pregovor. Bile. 10 tekem. Do Fazanerije. Mura je čakala do 82. minute, padel je gol, a bil po posredovanju VAR-a razveljavljen. In tukaj je vskočila rumena družina. Saj je Danijel Šturm že prej naciljal v vratnico, toda ko so Domžale pletle in pletle v sodnikovem podaljšku, dosti prostora ni bilo. Nekaj si je bilo treba zmislit. In Marcel Lorber, ki je ob koncu prestopnega roka prišel iz Maribora, si je. Saj je imel že dva gola iz časa pri vijoličastih, sploh tisti Domžalam, ja, ravno njim, je bil evrogol. Ampak za to je bilo potrebno nekaj več. In je uspelo. Čez nogo Matica Vrbanca. Florijan Raduha ni imel možnosti. O, ne
Najboljši momenti na Navijaški coni: Lanišek, Kaka, rekreacija, 97
Definitivno je najbolj izstopalo nekaj izpred let. In nekdo, ki zdaj ne brca žoge, temveč skače s smučmi. Ko so Domžale čestitale Anžetu Lanišku za naslov na ekipni tekmi na svetovnem prvenstvu, pogovarjali z Matejem Oražmom in spomnil se je na zelo zagretega fanta, ki je brcal do dvanajstega leta. Oražem je tradicionalno izstopal, letos med drugim z izjavo za Navijaško cono: “Eni še na rekreaciji nočemo trikrat izgubiti.” Dejan Lazarević, ki se je vrnil v matični klub, da bi pomagal, kolikor pač zna in zmore, je spomnil, kako je z bratoma tekmoval že med stoli. In če si tam izgubil? Uh.
Haris Vučkić je obujal spomine, kako se je žogal s Kakajem – letos pa je, mimogrede, zabil prvi (in drugi) gol v Prvi ligi Telemach. In Luka Baruca nam je zelo prikupno razkril, zakaj nosi števiko 97. »Uh, to pa je zgodba. Neobičajna, ker ne gre za kak tuj vzor. Ko sem igral še v Kopru in pobiral žoge, mi je bil en igralec Aluminija s številko 97 tako všeč, da sem se potem odločil za 97. Če že 'desetka' ni na voljo.
