Haris Vučkić je še zdaj rekorder prve lige. O, ja. Ko je to postal, je podrl več kot rekord. Tudi pravila. Star 15 let, 9 mesecev in 3 dni. Domžale so dobile resno kazen, šest točk odvzema. Naslov ni bil ogrožen. Vučkić pa še manj. Ker je že pozimi nato šel v Newcastle. In debitiral pri sedemnajstih. Kariera, podpisana tudi s pogojniki, ker kaj bi bilo, če bi bilo poškodb manj. Anglija (Cardiff, Wigan, Rotherham, Bradford), Škotska (Rangers), Nizozemska (Twente), Španija (Real Zaragoza), Hrvaška (Rijeka) in nazadnje Tajska (Buriram). In, jasno, tudi reprezentanca Slovenije. 12 nastopov, 5 golov.
Ko se je sredi avgusta vrnil v Domžale, je prišel res domov. Saj so si ga želeli še kje v Prvi ligi Telemach. Ampak pri 31. letih je prišel nazaj. V klub, ki se je znašel na dnu. No, Haris Vučkić verjame, da Domžale tja ne spadajo. In tudi, da bo po vseh tujih ligah zabil tudi v domačem prvenstvu. Slej ko prej.
Haris, reši nas? Ne, to ni tenis
Haris, greva kar v tu in zdaj: kaj se mora zgoditi, da bo še vedno letos zadnjeuvrščenim Domžalam, ki so izpadle še iz pokala, šlo bolje?
»Ena zmaga, en obrat. Boste videli. In bo steklo celotnemu klubu na vseh področjih, ekipi pa še posebej, ker je mlada. Vidi se, da nam trenutno manjka samozavesti, zato pa ponavljam(o), da bo spodbujanje prineslo ta obrat. Doslej videno ni prava slika Domžal, res ni.«
Sredi avgusta ste se vrnili v Domžale. Ste dobili ali zaznali občutek, češ, Haris, reši nas?
»Mogoče malo, ja, ampak takoj sem rekel, da nogomet igra enajst igralcev. To ni tenis, nihče ni odvisen le od sebe, nogomet je ekipni šport in rabimo prav vse.«
Leto 2008, ko ste odigrali svojih pet tekem v prvi ligi, je daleč, vem. Ampak bi se lahko primerjalo? Že sam nogometni svet, pristop, vse?
»Drugačen nogomet je. Vidi se, da je veliko talenta, mladi dobivajo priložnost, ne bi pa zdaj rekel, da so spremembe drastične. Liga ima zdaj tri dominantne ekipe v Celju, Mariboru in Olimpiji, sicer pa lahko vsak premaga vsakogar.«
Se je pa spremenil nogometni svet po letu 2008, tatuji, selfieji, instagram...
»O, to pa. Ko sem imel, kaj, 17 let in že bil v Angliji, tatujev ni bilo, vsaj ne v taki meri. Lepo je videti, da se v Domžalah držimo hierarhije, mladi sprejmejo nasvete. Tudi zato, ker se ve, kdo nosi bidone, haha.«
Dilema med nogometom in – košarko
Haris, kar znana je vaša pot, ampak kako to, da ste se sploh odločili za nogomet?
»Šport me je nasploh zelo pritegnil. Ni tako dolgo nazaj, a je bilo drugače. In vedel sem, da je oče igral košarko, toda zaradi vojne je sledila selitev v Slovenijo in vedel je, da košarka ni realna pot. Še dedi je rekel, nič, delat bo treba. Fantje na ulici smo imeli radi vse športe, sam sem preizkusil vse od nogometa, košarke, atletike, odbojke. Na ulici smo najpogosteje nabijali nogomet, pa na dvorišču OŠ Venclja Perka v Domžalah, bili so tudi kakšni turnirji, kjer sem zabil dosti golov. Prišel je nogometni trener in nas vprašal, če bi poskusili. Da ne bo pomote, tudi košarkarski trenerji so me vabili, ko sem dosegel po 20, 25 točk.«
Kaj bi pa igrali, če bi bili košarkar? Krilo?
»Ne, organizator igre. Najbrž so košarkarji zamudili čisto, čisto malo, kdo ve, kaj bi bilo, haha.«
Redno tudi vprašam igralce, kdaj so vedeli, da so v nogometu dovolj dobri, da so postali profesionalci. Pri vas pa ... Kaj naj vprašam, če ste pa s petnajstimi debitirali v prvi ligi. Kdaj je bil potem prelom?
»Ko so se začeli klubski turnirji in sem po tekmi ali turnirju dvignil pokal za najboljšega igralca ali strelca. Tudi moji starši so potem vedeli, da bi lahko iz tega nekaj nastalo, videli so, da imam nogomet rad. Saj sem bil tudi v šoli priden, ampak zelo zgodaj me je zanimal nogomet. Še danes sosedje v Domžalah, ko pridem na obisk k domačim, rečejo, Haris, osem let si imel, pa si tako tapkal z žogo, da nismo mogli spati. Na ulici pa sem ves čas gledal starejše gledal, kaj delajo z žogo.«
Najbrž nihče od njih ni naredil takšne kariere, pa vendar, kaj so ti fantje imeli? Ker saj vemo, danes tega nabijanja žoge na ulici (skoraj) ni več.
»Imeli so predrznost. Ko hočeš narediti potezo več. Pri starejših je bilo tako, da sta vedno bila eden ali dva, ki sta izstopala. Opazoval si, kaj, za vraga, počneta, kako že sprejemata žogo. In potem, ko greš med kadete, pride puberteta, še zdaj pa vem, da je veljalo, da 'Haris ni šel ven, ker je spet delal sklece'. Saj ne, da jaz kdaj nisem šel ven, ampak že pri petnajstih sem imel vizijo, da bom postal profesionalni nogometaš.«
Ko se žogaš s Kakajem
Tedaj, leta 2007, pri petnajstih? Ko se vam je svet v, kaj, enem letu, dveh, obrnil na glavo kot skoraj nobenemu slovenskemu nogometašu?
»O, ja. Ne bom pozabil. Šel sem na preizkus v Milano in Newcastle tisto poletje, v obeh klubih sem zadovoljil. V Milanu me je na treningu gledal Carlo Ancelotti, ko sem treniral z mladinci. In po treningu sta prišla s Clarenceom Seedorfom, ki ga je prevajal. In Ancelotti je rekel, da bom naslednji dan treniral s prvo ekipo. Pa da te vidimo. S prvo ekipo Milana! Tisto noč nisem prav veliko spal.«
Kdo pa bi, Milan je bil 2007 evropski prvak!
»Zlata generacija tiste ere, ja. In jaz tam. In na ogrevanju, ko smo si podajali žogo, sem se zavedal, v nekem trenutku, da podajam žogo Kakaju, leta 2007 zlati žogi. Ti pa iz ene male Slovenije. Pri meni je to šlo tako zelo hitro, spomnim se, kako je bil navdušen Kevin Keegan, trener Newcastla. Pomembno je bilo, da se nisem preveč obremenjeval s tem. Ko sem potem januarja 2009 naposled podpisal, je sledilo res veliko žrtvovanje mojih staršev, saj je oče šel z mano v Anglijo za dve leti, da mi je pomagal in me lažje usmerjal. Ogromno uspeha pripisujem prav temu, da sem imel podporo domačih.«
Kazen, jaz pa se žoge nisem niti dotaknil!
Pred odhodom v Anglijo ste seveda znamenito debitirali za Domžale v prvi ligi. Še zdaj ste rekorder, 15 let, 9 mesecev in 3 dni v 35. krogu 25. maja 2008. Znano je, da so Domžale prejele kazen in odvzem točk, ker ste bili po tedanjih pravilih premladi, ampak se spomnite, koga ste zamenjali?
»Hm, mogoče Daria Zahoro?«
Ne, Jožeta Benka.
»Aaa, saj res, skupaj sta igrala. Najhuje pri tisti kazni odvzema točk je bilo, da se na tekmi v tistih nekaj minutah (vstopil je v 85. minuti) žoge nisem niti 'pipnil'. Najbolj pa se spomnim, kako mi je Luka Žinko na vsak način želel podati, da bi se vsaj dotaknil žoge. Bi pa rekel, da čeprav so Domžale bile ob točke, a so že imele zagotovljen naslov, je bila kar reklama, dober marketing, haha.«
Pa vam je Slaviša Stojanović, ki je vodil Domžale do obeh naslovov, povedal, zakaj ste dobili priložnost tako rosno mladi?
»Ko je bil on trener, sem že treniral občasno tudi s prvo ekipo, igral pa redno za mladince, čeprav so se tudi kadeti, kamor sem spadal po letih, 'kregali', zakaj ne igram zanje. Spomnim se zelo dobro, kako sta Ivan Knezović in Stojanović prišla na ogled tekme, ko smo z mladinci igrali 3:3 z Mariborom, zabil pa sem dva gola. Ves čas sem slišal, da naj se borim, dam maksimum, kar mi je poudarjal zlasti Stojanović. In ko me je pripeljal med člane na trening, mi je potem še naročil, naj driblam. Čim več.«
Petnajstletnik naj preigrava obrambo državnih prvakov? Izkušene tipe?
»Ja, točno tako. Daš vse od sebe, dva mogoče še uspeš preigrati, več pa ne. Spoznal sem, hitro, da je poanta drugje. Da se ne smeš bati. Hotel je, da si upam. In zelo ga cenim, dal mi je prve minute tako v članski ligi kot v reprezentanci.«
Juninho, Cime, Raka
Kako zdaj vidite 15-letnega Harisa Vučkića? Je bil dovolj močen, spreten, hiter, kaj je imel?
»Uh, bila je fizika, pomagalo je, da sem bil visok in močen in premogel nogometno znanje. Vem, da sem izstopal pri mladincih. Čeprav bi moral biti kadet. Sem pa tudi slutil, da telo vsega tega ne bo zdržalo.«
V prvi ligi ste nato igrali še štiri tekme v 2008/09 pred odhodom v Newcastle. Česa se spomnite?
»Da je bil trener Vlado Badžim in da mi je dal prav tako priložnost. Pa Robert Pevnik, ki je prišel za njim. Dobil sem dovolj nastopov, se pa tega ne spomnim podrobno, ker sem ves čas vedel, da bom januarja odšel v Newcastle in sem bil z glavo že v Angliji. Sem pa do konca še bil z glavo 'tukaj'. Se družil s prijatelji, hodil v šolo.«
In potem ste odšli gori, doli, naokoli. In po petnajstih letih prišli nazaj. Bi danes Haris težje ali lažje prodrl tako mlad?
»Iskreno, zdaj bi še lažje prišel v prvo ekipo, ker imamo vsako tekmo v kadru po pet, šest mladih igralcev. Prej tega ni bilo. Večina igralcev je imela, kaj, 26 let in več.«
Ko ste prodirali v Domžalah, je bil kdo še posebej vzor?
»Rad sem imel Juninha, ker, saj veste, Brazilec, desetka, zna z žogo. Take sem imal rad, zlasti Ronalda, Brazilca. Potem pa so doma tedaj izstopali Cimerotić, Raković ... Večji šok je bil bolj praktičen: še v 2007 sem pobiral pobiral žoge prvi ekipi. In to redno, ker sem bil kapetan mlajših dečkov. Ker smo se včasih komaj nabrali, ko je, ne vem, prišla Drava. Ko je prišel Maribor, nas je bilo 10, ko je prišel Dinamo v kvalifikacijah za ligo prvakov, pa dvajset. Ampak ja, to je bil preskok. Še malo prej sem jim metal žogo, potem pa soigralec.«
Pravi Haris pride takoj po premoru
In zdaj ste v, kaj bi rekli, kakšni ligi?
»Vsak lahko premaga vsakogar, res. Tudi prej omenjene dominantne ekipe niso nepremagljive, vsi predvsem radi igrajo. Vidi se, da je razvojna liga. Vse od golmana se igra, po svoje me spominja na nizozemsko ligo, kjer prav tako hočejo igrati. To je zelo pozitivno.«
Skoraj v vseh ligah, kjer ste igrali, ste zabili. Dobro, v 1. SNL imate 10 tekem, pa vseeno...
»Haha, pa saj prihajam v priložnosti. Proti Primorju mi je Gašper Tratnik tisto lepo ubranil ... Vem,da bom dal gol, ampak najbolj pomembno je, da pridemo v niz in pokažemo, kaj znamo.«
Matej Oražem, športni direktor, je za Navijaško cono poudaril, da bodo Domžale boljše, ko bo Haris na pravih obratih. Kdaj bo?
»Mislim, da po prihajajočem reprezentančnem premoru pa bi res znal biti pravi Haris. Pred prihodom v Domžale nisem bil tri, štiri mesece v pravem pogonu. In zdaj se vračam.«
In še to, kdo je v praksi starejši: vi ali Dejan Lazarević?
»Haha, ne ve se.«
