Matej Podlogar. Ime, ki mora nekaj povedati. In je. In bo. Poleti je pri komaj 32. letih po 322 nastopih končal kariero. Pa ravno, ko je že bil v Klubu 300. Mlad? Pa ja. In kaj zdaj po dveh mesecih pravi sam na refren »Logi v novi vlogi«? »Oh, super je. Niti malo ne pogrešam, da bi šel na igrišče in sam pokazal, kako in kaj.«
Pridružil se je nemudoma štabu Simona Rožmana, ko se je ta pripravljal na novo sezono. Evropsko sezono. Ta je bila nepričakovana kratka, ampak še bolj nepričakovana kratka je bila druga epizoda Rožmana v Domžalah. Zelo, zelo kmalu je odšel, tako da je prišel Dušan Kosić. Ampak ne takoj. Vmes je bil Matej Podlogar tisti, ki je vodil ekipo. No, ne na tekmi, je pa to še ena izkušnja več. In to v Domžalah, ki jih seveda izjemno dobro pozna.
202 tekmi. 31 golov. To je njegov izplen za rumeno družino. Ampak zanimalo nas je tudi, kako je z izplenom Domžal. Komaj so prvič zmagali pod Kosićem, že je sledil poraz z Muro. Ampak Podlogarja ne skrbi. Verjame, da se bo obrnilo.
Le nova garderobna oprema
Kako so vas soigralci sprejeli v novi vlogi? Ker pri vas je šlo pa res takoj: še včeraj soigralec, potem pa že član strokovnega štaba.
»Saj smo se v garderobi že kdaj pogovarjali tudi o tem. Ni pa čudno, res ne. Okej, navajam se še na drugo garderobno opremo, to pa je to, haha.«
Nekako igralci vedo, kdaj so začutili željo po treniranju in vsem, kar pride zraven. Kako je to bilo pri vas?
»Že par let sem vedel, da bom ostal v nogometu. No, dokončno pa, ko sem delal licence minuli dve leti. Šport imam pač tako rad, da ne bi delal nič drugega. No, pa pomagalo je, da sem zadnjih par let igral praktično na vseh pozicijah: od desnega beka, levega krila do špice, haha. In potem vidiš, spoznaš, razumeš.«
Učenje, učenje, učenje
Lahko bi že zelo kmalu vodili sami tekmo... V 3. krogu, ko bi naj šli v Krško, kjer bi vas gostila Rogaška, ki pa ga je odnesla huda ujma.
»Ja, ampak glede na razlog, zakaj tekme ni bilo, o tem nisem niti malo razmišljal. Če že, pa sem premislil o tem, da me čaka veliko dela in kako dobro je, da se lahko učim.«
Najbrž tako od Simona Rožmana kot Dušana Kosića? Oba ste poznali, jasno, ampak kako je potem, ko se preide na tak, em, timski in strokovni tip sodelovanja?
»Niti malo ni bil problem! Zelo hitro sem se privadil, ne počutiš se drugače, razen zato, kaj lahko izpolnim in koliko se lahko naučim.«
Okej, kaj pa vikanje? Najbrž vas kateri od bivših soigralcev zdaj vika?
»Ja, se je res že zgodilo, sploh na začetku, ko nihče ni vedel, kaj naj mi reče. Gospod trener Logi, ja ja, sem slišal že! Ampak najbolj pomembno je, da sem bližnja vez med igralci in trenerji, ker ekipo seveda še vedno poznam. Kot seveda tudi ustroj kluba, saj sem nenazadnje v klubu že en čas.«
Dvosmerno!
Torej ste tudi vi en tistih bivših igralcev, h kateremu se igralci toliko lažje zatečejo?
»Seveda. In deluje dvosmerno, predvsem da pridejo informacije, kamor morajo oziroma je koristno, da pridejo. Preskok pa je za vse, hierarhija mora biti, ve se, kdo je za kaj odgovoren. Kar vemo ves čas vsi.«
Pa vseeno, kako pristopite do igralcev? Sploh po takem tednu, ko se za vikend premaga Aluminij (2:1), nato pa izgubi z Muro (0:2)?
»Vsak štab ima najbrž svoj pristop, ampak pomembno je sledeče: zavedaš se, da vsakdo reagira po svoje, zato moraš najti pravo mero. Z željo, da je igralcem lažje. V nogometu je toliko bolj bistven čas. Ja, saj vem, vsi pravijo, meri so po zadnji tekmi. Kar razumem in sem tudi kot igralec, toda kot trener v takem tednu toliko bolj vidiš, kako je, ko imaš le dva treninga. In spoznaš, da je spomin na minulo tekmo dolg kvečjemu 24 ur. Potem moraš naprej.«
Privilegij in odgovornost
Ko sva že pri naprej... Kako naj se spremeni izplen lani četrtih Domžal?
»Predvsem tako, da se zavedamo, da se bo spremenilo. In tega ne govorimo kar tao, ker vemo, da smo imeli cele faze, ko smo bili dobri. Že zgolj Mura nazadnje je tak primer: naša podoba je bila do prvega prejetega gola na zelo dobri ravni, tako da vemo, da bo šlo gor. Ko bo prišel pozitivni niz – in prišel bo –, bo lažje vse. Vemo pa, spremenilo se je že marsikaj v kratki sezoni, kar seveda tudi vpliva na ekipo. Ampak to je šport, na to se moraš navaditi. In verjeti, da bo posijalo sonce. Je pa res, kar ni izgovor, da imamo problem z ogromno poškodbami.«
Omenil sem že Dušana Kosića. Sami ste v Klubu 300, no, Kosić je nabral kar 421 nastopov v 1. SNL. Pa še trenerski naslov s Celjem. Kako je sodelovati z njim?
»Že kot mlad igralec sem ga seveda gledal, srečevala sva se, še toliko bolj pa ga cenim zdaj, ko delam z njim. Veselje se je pogovarjati, privilegij je, da lahko delam z nekom, ki je toliko izkusil in dal slovenskemu nogometu.«
Moram pa vprašati: so bivši igralci, ki po tekmah v novi vlogi rečejo igralcem, češ, zakaj nisi naredil tega in tega. Ronaldo, recimo, je bojda že bil tak. Kaj pa vi?
»Igralcu lahko poveš, se postaviš v njegovo kožo in razumeš, kako je bilo v določeni situaciji. Psihološko razložiš potem malo lažje, pomisliš namreč, kaj bi bilo najboljše, ampak ti fantje, sploh če so že kaj odigrali v prvi ligi, morajo vedeti, zakaj so na igrišču. In vedo. Tvoja naloga je, da jih vodiš, daš potrdilo, da je njihova pot prava. Situacijo, češ, zakaj nisi dal gola, pa potem ponoviš na treningu. Ni isto, ampak z vajo pride marsikaj.«
Ne skočiš, ker...
Sami sodite med bolj zgovorne, no, veljalo je že za vas kot igralca. Kako pa ste sprejemali trenerske napotke, analize, mnenja?
»Ah, majhno analizo moraš vedno narediti, ker samo tako veš, kako narediti še kaj bolje. Brez tega ni napredka. Sam sem take ocene rad slišal, je pa tako, da na koncu govori le igrišče.«
Pa še to: so mladi pomočniki trenerja, dovčerajšnji igralci, ki stežka obsedijo na klopi in radi glasno podajo napotke. Kako gre to vam?
»Haha, ni tako težko, ko si enkrat del strokovnega štaba, veš, da ima besedo le glavni trener. Sploh pa si fokusiran na toliko vsega, da je lažje, če ne skačeš s klopi.«
