Čaka ga še pogostitev. Ker takšna je pač tradicija. Za prvenec. Časa je sicer že nekaj preteklo, vseeno je zabil prvega v prvem krogu, ko so Domžale že skoraj zlomile, naposled pa prelomile Muro (2:3). Na Fazaneriji. Že tako se je v rumeni družini ogromno dogajalo in še več zgodilo. Že za bolj izkušene. »O, vesel sem, da sem kot povratnik v Domžale po posoji v Dob dobil priložnost, da lahko igram. Sicer pa, ja, je kar vrtiljak!« pravi 19-letni Gašper Černe.
Vrtiljak je, kot pravi, že sam izkupiček. Po prvi tekmi, ko so s Fazanerije tudi z njegovim golom odnesli vse tri točke, so nato remizirali z Bravom (1:1) ter ostali brez Simona Rožmana. Pa evropska obračuna z Balzanom na tej točki še niti ne omenimo. Prišel je Dušan Kosič, prišli sta tekmi z Olimpijo (2:1) in Celjem (1:2). In prišla sta dva poraza. »Vse delamo, da bi se še izboljšali,« je mentaliteta, ki šprica iz obetavnega fanta.
Zakaj nogomet? To so trije razlogi!
Marsikatere odgovore smo že slišali na vprašanje, kaj oziroma kdo je bil razlog, da so se nogometaši odločili za – žogobrc. »Zakaj? Imam kar tri odgovore. Začel sem, ker bi rad dokazal, kar je bilo bojda nemogoče, saj sem imel ljudi, ki so dvomili vame. Drugi razlog je: družina. In tretji, rad bi si naredil ime.« Uh, to pa je niz. Černe prihaja iz Vranskega, kjer je naredil prve korake, ko se je kot osnovnošolec zaljubil v žogo na tisti iskrivi nedolžni način ob brcanju s prijatelji. »Zame je nogomet res prišel zelo naravno.« Nato se je preselil v Krško, kjer je igral še do kadetske selekcije. In nato: Domžale.
In najbolj nenavadno je res to, kje je končal. Ne, ne v katerem klubu, temveč na kateri poziciji. V napadu. »Haha, ja, začel sem kot branilec, pa me je že takrat vleklo proti golu. In ko sem prišel v Krško – spet. Branilec. Pa je trener nato opazil, da imam predispozicije za napad.«
20 tekem. 20 golov.
Ko pokličejo Domžale, je to zdaj že lep čas sinonim za dobre igre in izstopanje. Kjerkoli, za kogarkoli, proti komerkoli. Ve, kako so ga opazili? No, razen po statistiki: 20 tekem in 20 golov v U-15 selekciji za Krško. »Potrudil sem se in ja, priznam, delal sem na tem, da me opazijo, glavni razlog pa so, ugibam, dobre tekme in veliko golov. Sem pa od Domžal dobil kontakt, ko se je v Krškem, kot najbrž veste, začela zgodba, ki ni več vodila tja, kot je peljala dotlej. In od vseh so mi takrat prav Domžale najboljše predstavile, kakšen je njihov cilj. In moja zgodba v njem.«
Beseda je postala meso, ko je dobil veliko priložnosti v mladinskem pogonu, že za kadete Domžal je v sezoni 2019/20 zabil 15 golov na 17 tekmah. Najbrž je že tedaj vedel, kaj pomeni imeti nos za gol? »Brez tega ni nič. Še več, moraš biti pes. In to krvoločen.« Ja, prav te besede je izrekel. »Moraš imeti željo in to ves čas, ker sicer imaš lahko dobro sezono, že takoj naslednjo pa nič. Saj tudi sam vem, kako in kdaj nastopi kriza. Vem pa tudi, kdaj se ti potem spet odpre.«
Izkusiš prvo ligo, potem pa ...
V Domžalah lahko pot do članskega moštva poteka tudi rapidno. Sezono po debiju za kadete je debitiral tudi v – Prvi ligi Telemach. »Star sem bil komaj 16 let, pa že priključen prvi ekipi. Že tega, da te priključijo, v bistvu ne verjameš, zdi se ti, da ni res. Še bolj noro pa je bilo, ko sem nato proti Muri tudi dobil prve minute.« Bil je 17. krog sezone 2020/21 ob izteku jesenskega dela. Vstopil je v 86. minuti, le dve minuti potem, ko je Dario Kolobarić zabil za končnih 1:1. Zamenjal je izkušenega Mateja Podlogarja, nato pa dočakal še dva epizodna vstopa, v zadnjem krogu sezone pa nato še prvič začel v prvi postavi.
Ni prvi, glede na prakso pa tudi gotovo ne zadnji, ki je ravno okusil prvoligaški nogomet in nato – selitev v Dob. »Ne, niti malo ni bila težka odločitev, kajti Dob je igral takrat konkurenčno v 2. SNL. Plus, bolj fizično je, hitreje moraš razmišljati in še zdaj vem, da je bila odločitev pravilna.« Za Dob je igral polovico sezone 2021/22 in celotno lansko, ko pa roletarjem ni več steklo. A če se je Dob z zadnjim mestom poslovil od dolgoletnega drugoligaškega statusa, je Černe vsaj opozoril nase z 10 goli na 25 tekmah, prispeval pa je še štiri asistence. »Ampak veste, ko sem prišel v Dob, mi najprej ni steklo (10 tekem, 3 goli). Toliko bolj pa sem cenil pomoč, nasvete in potrpljenje vseh, ki so mi pomagali. Spoznal sem, da moraš biti močen, glavo na pravem mestu in samozavest. Če imaš zaupanje okolja, potem pride tudi samozaupanje.«
Fazanerija mu je pač usojena
Saj je že lani poleti podpisal triletno pogodbo z Domžalami in vedel, da bodo, slej ko prej, računali tudi nanj. In tudi so, ko se je letos poleti nato vrnil v Športni park. »Neverjeten občutek je, ko vidiš, da ima klub zaupanje vate in ti ponudi podaljšanje pogodbe. Res sem še zdaj hvaležen. Pričakovanja? Seveda so, veliko dela me še čaka, da dosežem tisti pravi nivo in pomagam ekipo. Moj cilj pa je zabiti čim več golov.«
Enega prvoligaškega zdaj že ima. In bilo je nekaj kakor usojeno. Vedel je, no, vedel. Bolj v šali kot zares. »Že pred tekmo sem rekel: tukaj, na Fazaneriji, sem debitiral v prvi ligi in kako neverjetno bi bilo, če bi prav tu zabil prvi gol! Bila je napeta tekma, že celotno ogrevanje me je srbelo, da bi zabil. Ko sem pa dobil priložnost ...« Žogo je po ostri podaji Danijela Šturma porinil v gol iz neposredne bližine. Tri minute po vstopu. Ja, očitno je ogrevanje zaleglo.
Če bi le bil kot – Žan Vipotnik
Černe je nato dobil še 36 minut proti Bravu, ko so Domžale izvlekle remi (1:1). In še vedno nismo niti omenili Balzana. Proti Maltežanom je dočakal evropski debi, ampak kaj, ko je videl nato kar s terena še gol za 1:4. Doma. Na Malti pa je vstopil kot rešitev v sili, ko so Domžale po preobratu (0:3) nato takoj v podaljšku prejele gol in je Černe lahko le spoznal, kako je, ko tako kruto, še bolj pa odmevno izpadeš.
Ampak ko je nato prišel tisti teden, ko sta odšla tako Simon Rožman kot Senijad Ibričić, je sledil šok. »Simon je podelil z nami vse znanje, ki ga je imel. Dušan je prav tako odličen trener, le nekoliko nesreče smo imeli zdaj proti Olimpiji in Celju (obe tekmi je tudi začel, op. a.). No, nesreče, predvsem imamo še več rezerve, ker vemo, česa smo zmožni. Zaenkrat ni prav nobenih skrbi, važno je, da stremimo k izboljšanju. Zato tudi v Ljudskem vrtu pričakujemo, da bomo popravili zamujeno na zadnjih dveh tekmah.«
In ko to reče Černe, ki je član slovenskih selekcij vse od U-15, doslej pa nabral kar 41 nastopov ter zabil 10 golov? Potem bo že držalo. In ni čudno, da za konec reče, kako si je kot vzor vzel Žana Vipotnika iz lanske sezone, ko je zabil 20 golov v dresu Maribora, čeprav je še poletje prej s Triglavom kot posojen nogometaš neuspešno naskakoval prvo ligo. »Če bi, uh, zabil 10 ali 15 golov, bi bil reeees zadovoljen.« In če kaj, potem številke pri Gašperju Černetu vsekakor držijo. Ampak najprej ga čaka – pogostitev. Za tisti prvi gol.
