“Na kolesu sem, seveda, ni problema,” je rekel Tonči Žlogar. Ko smo 47-letnega trenerja Domžal poklicali v ponedeljek, je deloval točno tako, kot je rekel dan prej: “Ko zmagaš, je vedno lepo biti trener.” In to, kar so Domžale doma naredile proti Nafti (2:0), je res bila zmaga. Skok iz zadnjega na predzadnje mesto. Iz črnega v rdeče. Vsaj to. Dve točki naskoka, dva kroga pred koncem. Da se le ne bi zgodilo tisto najhujše.
Žlogar je na klop Domžal prišel za zadnje štiri tekme. Z željo, da bi bilo tekem šest. Štiri v Prvi ligi Telemach, še dve v dodatnih kvalifikacijah za obstanek v ligi. Pa je šele dobro leto, kar je sedel na klop Mure, kjer je jeseni ravno dobro krenil v sezono, a je ob spremembah na Fazaneriji moral oditi. Zdaj je v Domžalah. Zakaj? Zato, ker take priložnosti ne pridejo pogosto. Nenazadnje, kot pravi, le deseterica lahko trenira v Prvi ligi Telemach.
Nič drugega ti ne preostane
“Ko zmagaš, je vedno lepo biti trener,” ste rekli po zmagi nad Nafto (2:0). Zdaj, ko ste tudi malo prespali in analizirali, že veste, kako, kje, zakaj je uspelo? Proti Kopru ste debitirali s porazom 3:0.
“Dobro smo se pripravili. To je bilo res najbolj pomembno. Psihološko smo fante uspeli še dodatno prepričati, kaj tekma prinaša, ampak obenem smo jih tudi razbremenili. Čeprav smo v Kopru izgubili, smo jim povedali, da je bilo kar nekaj dobrih obdobij. Nismo bili kaznovani za pomanjkljivosti, kar bi na taki tekmi lahko bilo še posebej nevarno. Igrali smo na rezultat, dali dva gola in negovali idejo, ki smo jo pripeljali do uspešnega konca.”
Se je poznalo, da je šlo za tekmo leta? Ker zdaj zveni, kot da se ni.
“Kdor spremlja in doživlja nogomet, ve, kako je. Ko pogledaš na lestvico in vidiš, kje si in kaj potrebuješ, ti nič drugega ne preostane. To je bila edina možnost, da prehitimo tekmeca v boju za deveto mesto. Kar se je potem poznalo cel teden na treningih.”
Pogovorimo se o Luki Mlakarju
Ponavadi rečemo, da štejejo izkušnje, ampak proti Nafti se je zdelo, da je bila morda prednost prav mladost. Povprečna starost začetne postave je bila 23,1 leta.
“Ekipa je mlada, res je, toda po drugi strani je vendarle že lep čas skupaj. Okej, morda v ključnih trenutkih zmanjka malo predrznosti ali zbranosti, toda po drugi strani lahko pokažeš, kaj se lahko doseže z vztrajanjem. Luka Mlakar je že v Kopru imel podobno situacijo, zdaj pa je v dveh situacijah fenomenalno pokazal, kaj zna.”
Ste vedeli, da lahko udari prav on na prav taki tekmi? S takima goloma?
“Sam ga poznam še kot petnajstletnika, ko smo selektorji mladih reprezentanc delali izbore. Je igralec kazenskega prostora, odtlej pa se je še samo bolj razvil.”
Ker ste bili selektor mlajših reprezentanc Slovenije, vas moram vprašati: kako se to vidi? Zakaj en Luka Mlakar “to” ima, nekdo drug pa ne?
“Vidiš, ko spremljaš tekme. Nekdo pač ima sposobnost doseganja golov, vidiš, da je v njem nekaj, kar ga spremlja. Ni pa to samoumevno. Dejavnikov, ali bo uspelo, je več. Bo močen, hiter, kompleten - vpliva lahko marsikaj, opaziš pa, da nekdo nekaj ima.”
Jana Mlakarja niste trenirali, ampak bi se ju z Luko dalo primerjati?
“Bi. V tem, da je tudi Jan dosegal gole v mlajših letih in imel prirojen ta občutek za gol. Oba sta v vsakem primeru že v mladih letih pokazala veliko potenciala.”
Klic, ki ne pride pogosto
V Domžale ste prišli res pozno, ne sicer rekordno pozno v bitki za obstanek, pa vendar. Le štiri kroge pred koncem v zelo napeti bitki za obstanek. Kakšne so bile okoliščine prihoda?
“Načeloma se v karieri nikdar nisem držal nazaj. V Sloveniji je samo deset prvoligaških klubov, zato ni lahko dobiti priložnosti, menjave trenerjev so že nasploh dokaj redke. Po razhodu z Muro sem bil šest mesecev brez dela, bile so sicer ponudbe, ampak ko je prišel klic iz Domžal, sem se odločil, ker klub poznam in ker taka priložnost res ne pride pogosto.”
Vas je klic ob nepričakovani menjavi predhodnika Dejana Dončića vseeno presenetil?
“Ja, ker je šla sezona h koncu, ko res ne računaš, da bo prišlo do zamenjave. Ampak nogomet je živa igra, okoliščine nepredvidljive. In če imaš možnost, zakaj pa ne.”
Znižati prejete gole
Vaša pomočnika sta Igor Božič in Erik Merdanović. Oba že imata prvoligaške izkušnje, Merdanović je Domžale povedel v letošnjo sezono. Vam je opisal, kako in kaj se je dogajalo? Poleg tega ste pa z Muro obakrat v ligi Domžale tudi premagali.
“Zelo dobro sem poznal že posamezne igralce, ker dajejo Domžale veliko mladih reprezentantov. Seveda ekipo poznaš, ker se nanjo pripravljaš, ko si stojiš nasproti, veš, da imajo določene pozitivne lastnosti. Erik mi z izkušnjami, kako je ekipo popeljal v sezono, seveda pomaga, imel sem pa tudi sam ustvarjeno mnenje.”
In? S čim je največ dela, kaj je največji izziv v Domžalah?
“Zagotovo zmanjšati število prejetih golov. To, da proti Nafti nismo prejeli gola, pomeni, da je bil napredek dosežek. Ampak to je le začetek, zdaj moramo vztrajati, vidim pa, da fantje zelo sledijo. Sezona pa je bila zelo naporna.”
Zdaj ste vi tisti, ki ste “lovljeni”. Dve točki prednosti dva kroga pred koncem. Doma gostite Bravo, za konec pa še k Celju. Kaj bo ključno?
“Vztrajamo pri tem, da bomo do konca odločali sami o sebi. Za zdaj nam to uspeva, vse je še naprej v naših rokah. Bravo in Celje bosta res težki tekmi, vem, da je možno marsikaj, ampak gledati moramo le nase. Če počneš to, si storil psihološko veliko delo.”
Težje za obstanek kot za prvaka
Sami ste iz 1. SNL izpadli z Izolo v zelo trdi sezoni 1995/96. Kakšne so vaše izkušnje iz bitke za obstanek?
“Da je mnogo težje igrati za obstanek kot za prvaka. Res. Mnogo, mnogo težje. Ker če ti v bitki za prvaka spodleti, si še vedno tik pod vrhom in poskusiš znova. V bitki za obstanek pa moraš v nižji rang. Nekaj izkušenj imam.”
Dodatne kvalifikacije so precej specifične. V zadnjih letih, če so odigrane, kaže vse bolje drugoligašem. Kako vidite ti dve dodatni tekmi?
“V dveh tekmah je zelo pomembna dnevna forma in psihološka stabilnost. Nasprotniku ne smeš pustiti niti enega polčasa, ker je že to lahko usodno. In ravno s tega vidika je bila tekma z Nafto ena takih, kjer to lahko spoznaš. Veš, kako odločilna je, fantje pa so to uspeli dati skozi.”
Pa še prost vstop je bil in zelo spodoben, soliden, vzpodbuden obisk.
“Več kot je gledalcev, boljše in lažje je. Spodbuda je ne le dobrodošla, temveč je dokaz, koliko ljudi si želi, da Domžale ostanejo prvoligaš.”
