Kdaj ste se začeli ukvarjati z nogometom in zakaj ravno z njim?
Nogomet je moja edina prava športna ljubezen, drugih v moji mladosti ni bilo. Odkar vem zase, brcam. Najprej sem brcal doma, v Škabrnji, nedaleč od morja, nato pa v NK Zadar. Pri 12-ih letih so me opazili v Dinamu in preselil sem se v Zagreb. Takšne priložnosti se ne izpusti iz rok. Pol leta sem tam živel sam, nato je prišla v Zagreb še moja mama.
Po vsem tem času že rečete zase, da ste Purger? Ali (še) vedno Dalmatinec?
Ah, kakšno vprašanje je to? Saj ga slišite, moj naglas, hehehe. Sem in bom ostal Dalmatinec.
Če bi lahko izpostavili enega trenerja na svoji poti, kdo bi to bil?
Dva sta. Pred dvema letoma sta me vodila Zlatko Bašić in Sandro Perković. Dala sta mi priložnost, verjela sta vame, pod njunim mentorstvom sem največ napredoval. Neizmerno sem jima hvaležen za to.
Ste vselej igrali na tem igralnem mestu, na položaju osrednjega branilca?
Kje pa. Šele zadnji dve leti sem štoper. Igral sem na marsikaterem položaju: bil sem napadalec, krilni igralec, v Dinamu pa so me počasi začeli pomikati proti svojemu golu. Najprej sem bil zadnji zvezni igralec, potem pa branilec. In to je to. Na tem mestu sem se dobro znašel, navadil sem se na to vlogo.
V Bravu je že nekaj časa vaš nekdanji soigralec iz Dinama Maro Katinić. Je bil bogat vir informacij?
Če sem odkrit, niti ne. Zanimale so me zgolj osnovne, če lahko tako rečem – tehnične stvari. Kdaj je trening, kako je z opremo. Samo to sem ga vprašal.
Torej vas o Bravu niso zanimale podrobnosti?
Zakaj bi me? Vse mi je bilo jasno: to je prva slovenska liga in vem, da je tu doma kakovost.
Nekaj časa ste že v moštvu. Kakšen vtis ste dobili?
Ekipa je super, dobro se počutim. Zdaj si pa le želim, da bi, jaz osebno pa tudi klub igral dobro, da bi osvojili kar največ točk in se v pokalnem tekmovanju prebili čim dlje.
