Najprej ga je spravil z golom v finale, ko je z glavo zabil proti Bravu. In potem še v finalu, ko je padlo Brinje Grosuplje. Protinapad in potem sijajna diagonala. Med nogami, mimo golmana, v mrežo. Bam. Bamba. Gol za vodstvo. Gol za zmago. Gol, vreden najprej vsaj 80.000 evrov. Pa Evrope. In zgodovine za Aluminij. Gol, ki ga je sanjal, ko je prepotoval pol sveta.
Brez očeta, nato še brez mame
So goli, ki postanejo zgodovina. In to je bil tak gol, ta na Stadionu Z'dežele, 13. maja 2026. Protinapad, Aluminij izkoristi v osmih minutah igralca več, piše se 78. minuta, Bamba Susso dobi žogo na desni in si jo še nastavi in potem močno zabije. Bamba Susso zabija točno take gole. Preudarne. Kot da sta se z Beharjem Feto v Stožicah zmenila, aha, točno tja mi podaj in bam. Z glavo za finale, z nogo za Evropo.
Ko smo se z njim pogovarjali novembra 2023, je bil že pol leta v Aluminiju. Ko smo ga vprašali, kako je pristal v Evropi, je najprej rekel, da bo predolga zgodba. Ni bila. In ne bo. Še daljša bo. »Odraščal sem le z mamo, ker je oče preminil že prej. Nato mi je pri trinajstih umrla še mama, tako da sem pristal s sestro, ki je bila tedaj stara dvajset let. Težko je bilo, saj ne vem niti, kako naj vam povem to zgodbo, ker je tako dolga. Želel sem pač ven iz Gambije, ker saj težje kot doma ni moglo biti, ne? Dobil sem kontakt od nekoga, ki me je potem peljal v Senegal, s katerim sem potem delal, bil je voznik avtobusa. Ni bil edini tako. Nato sem odšel v Mali, kjer sem dobil novo navezo in odšel v Burkino Faso, zatem sem šel še v Niger, se skušal preživljati in delal, dokler nisem naposled pristal v Libiji. Ko enkrat poznaš tovornjakarje in prevoznike, spoznaš pač marsikoga. Ampak v Libiji je bilo res težko, bila je vojna, situacija še toliko težja.«
Pisa, Bilje, Aluminij, Dunaj – pokal!
In od tu je šlo še celo – navzdol. »Pristal sem celo v zaporu za štiri mesece, izpustili so me, ko so ugotovili, da nimam nikogar in nobenega denarja. Z nami so ravnali zelo slabo. Nato sem lahko odšel, cilj je bila Italija, znašel pa sem se na ladji s 110 ljudmi. Ob treh zjutraj. Na nabrežju. Ničesar nismo vedeli, mislil sem, da nas bodo gladko pomorili. Na koncu se je izšlo, rešili so nas, pristali smo na Kalabriji v begunskem centru, kjer sem bil še devet mesecev. Ko sem šel od tam, so mi pojasnili, da so me poslali v hišo, kjer so tudi drugi begunci, ampak naposled sem dobil italijanska starša, ki sta mi res želela pomagati. In potem sem končno začel spet igrati nogomet.«
Ampak garal je, opazila ga je Pisa in ga po dokazovanju v Primaveri začela posojati. Za Bilje je na 28 tekmah zabil kar 14 golov v 2022/23, zato ga je nato zamikal še Aluminij. Čeprav so šumari izpadli (Susso je na 32 tekmah zabil 2 gola), je ostal v Kidričevem in pomagal s kar 15 goli spraviti ekipo nazaj v prvo ligo po dveh posojah oziroma skupno treh. Zatem je odšel lansko poletje v drugo avstrijsko ligo k First Vienna FC (enajst tekem), vendar pozimi prišel tja, kjer se res dobro počuti. V Kidričevo. In podpisal do konca sezone 2026/27 z možnostjo podaljšanja. In bo za večno vpisan kot tisti, ki je zabil za zmago v finalu pokala. Zgodba, vredna filma.
