Seveda je dvakrat osvojil 1. SNL (2019/20, 2023/24) in obakrat bučno proslavil naslova grofov. V Celju je na tem stadionu osvojil prvega (2008) od dveh pokalov (2009, Ljudski vrt) z Interblockom. Še tretji slovenski pokal ima s Celjem iz Stožic, kjer sicer ni branil, ko je lani surovo padel Koper (4:0). In zdaj, četrti pokal s tretjim klubom, pri 39. letih še z Aluminijem. Od šume do šume. Vsepovsod je lepo, ampak doma je najlepše. Drugi dom je za Rozmana Celje, kjer je preživel največji del pestre in plodne kariere. Saj je tudi pozval »svoje Celjane«, naj pridejo podpreti Aluminij na Stadion Z'dežele. Ampak samo en je tvoj prvi klub. Aluminij. In to prav letos, ko klub obhaja 80 let.
»Sem nenazadnje otrok kluba,« so besede, ki tako slavnostno in uspešno le redko zazvenijo.
Evropski Rozman
Še jeseni nam je, ko smo obiskali Kidričevo na Navijaški coni, Rozman kazal, kako je prišel na prvi trening iz svoje Gerečje vasi. Rozman, no, Rozi, kot ga vsi kličejo, je duša, kakršnih ne srečaš pogosto. V Kidričevo se je vrnil poleti, potem ko je bilo jasno, da v Celju več ne računajo nanj. Ampak ko se vrne v Celje, ga vedno toplo sprejmejo. Kako ne bi.
Totalni pozitivec, ki je v zrelih letih dočakal, da so ga v nori sezoni 2019/20 v Celju tisti najbolj zvesti, ki so bili tam, ko ni bilo nikogar drugega, klicali »evropski Rozman«. In zdaj je tam, kjer se je vse začelo, osvojil, kar so dolgo, dolgo, dolgo čakali.
Ni veliko takih klubov. Takih. Zgodovinskih.
Aluminij je kakopak zgodovinski klub, ni nova tvorba. Kidričani so imeli zlato obdobje v šestdesetih, ko je Aluminij osvojil najprej republiški pokal (1965), ko je v finalu v Šiški ugnal veliko Olimpijo, da je še Branko Oblak kasneje hvalil zasedbo, v isti sezoni 1965/66 pa še republiško ligo (tretji rang) in se za kar tri sezone podal v drugo zvezno ligo. Ni prav veliko slovenskih klubov, če izvzamemo jugoslovanska prvoligaša Maribor in Olimpijo (dobro, in Nafto z eno sezono), ki bi tolikokrat igralo v drugi ligi. Če pa so (Rudar Trbovlje, Rudar Velenje, Svoboda, Mura, Ljubljana), pa so daleč od prve lige ali vmes ugasnili, kot je bil primer Mure.
Aluminij je dolgo prihajal v 1. SNL, jo najprej okusil v 2011/12 ter nato počasi prihajal in se ustalil kot zelo spodoben prvoligaš, ki se ne preda niti, ko izpade, kot se mu je zgodilo dvakrat v zadnjih štirih sezonah. S finalom pokala 2001/02 so dali vedeti, kam ciljajo, ko so klonili v finalu proti Gorici, je bilo razočaranje precej veliko, kar je kazalo na ambicije. Ko so v drugem finalu 2017/18 igrali z Olimpijo, je bil rezultat 6:1 varljiv, vmes so izenačili, predvsem pa vse bolj rinili proti sredini, vmes pa tudi prezimili na tretjem mestu, ko se je prvič govorilo o Evropi.
Prilagajanje, prilagajanje, prilagajanje
»V življenju se je treba znati prilagajati,« je po zmagi Aluminija v finalu pokala nad Brinjem rekel trener Jura Arsić. Prišel je pred dvema letoma, poleti 2024, ko je Aluminij znova izpadel nazaj v 2. SNL. Z Dravo, večnim rivalom šumarov, ki pa so zapadli še enkrat več v hude težave, je osvojil tretjo ligo in kljub mladosti takoj pokazal izjemno zrelost in zmožnost iz obstoječega kadra narediti čim več. Arsić je preudaren mož, zelo osredotočen, ve, da tekme ne rabijo biti lepe, niti ne smejo biti, če želiš biti uspešen. Vzel je tisto, v čemer je Aluminij bil dober že poprej, izpilil, dodajal in sestavil moštvo, ki je osvojilo drugo ligo in se nato skrbno pripravilo na novo sezono.
Aluminij je šel naposled suvereno nazaj med prvoligaše, nato pa letos že v prvem delu sezone splezal mnogo višje od pričakovanj. Varno proti sredini, stran od težav, ki so Kidričanom tuje. Že res, da je bil cilj obstanek, kar so varno dosegli, ko so v prvel delu šokirali Koper (1:0) ter v gosteh Bravo (1:2), Olimpijo (1:1) in Maribor (2:3), toda tiha želja je bil pokal. Resda so imeli nekaj sreče tudi z žrebom: od naliva proti Hajdini (0:5) in sprehodu čez Bukovce (1:8), nato še kanonada proti Alpina Žiri (1:6), prvič in edinkrat so igrali v pokalu doma proti Veliki Polani (7:1), v četrtfinalu ugnali suvereno Fužinar (0:4), za veliki finale pa v Stožicah v taktičnih 1:0 proti Bravu.
Končno v Evropi tudi šumari
Če kaj, prav omenjena Arsićeva izjava o prilagajanju pooseblja NK Aluminij. Seveda zdaj toliko bolj. Zdaj, ko je tudi NK Aluminij iz Kidričevega vpisan med dobitnike pokala Slovenije. V tretje gre, kot je upal dolgoletni uradni napovedovalec Srečko Vajdič, ki je mahal, kot vsi, pokalu v finalu prerano v slovo 2002 in 2028, pač rado.
Ni ga kluba, ki bi tolikokrat bil v finalu, pa ne bi zaigral v evropskih kvalifikacijah. Kaj šele v polfinalu. Tretji finale, sedmi polfinale. In zdaj grejo v Evropo tudi »šumari«. Z eno samo tekmo na svojem igrišču so resda za zmago ugnali le enega prvoligaša, toda Bravo je bil v ključnih trenutkih v Stožicah naštudiran. Čeprav imajo Šiškarji izjemno sezono, po kateri gredo še drugič tudi sami v Evropo, potem ko so izgubili v finalu pokala 2022 proti Kopru, je za Aluminij to tudi »poračun«. Zakaj? Šumari so leta 2002, ko so bili še desetletje daleč sploh od svoje prve prvoligaške sezone, kot prvi drugoligaš prišli do finala pokala. Kasneje je to uspelo le še Nafti (2020) in kar trikratni zmagovalki Gorici (2023) ter zdaj še Brinju (2026). Ampak na koncu je smetano odnesel Aluminij v 2026. In končno dočakal tudi – Evropo.
