Na Navijaški coni smo ga gostili že kot uradnega napovedovalca Aluminija. Letnik 1961, ki torej od rojstva navija za šumare, ima zelo močne spomine na obe finalni preizkušnji. »Še več, imam dres, s katerim je Aleš Čeh zabil gol na povratni tekmi v Kidričevem!« Aluminij je zabil dva gola v finalu, Vajdič upa, da bo v tretje le uspelo.
Če se zgodi zgodovina? Uuu!
Tretji finale pokala za Aluminij. Prvič je bil klub čisto prvi drugoligaš, ki je zaigral v finalu. Zdaj pa je tekmec – drugoligaš Brinje, ki je izločil tako Maribor kot Olimpijo in še Radomlje. Tekma desetletja, pravite?
»Drži, tekma desetletja! Res pa je, da smo imeli vselej odlična moštva, ko smo šli daleč v pokalu. Ampak mislim, da bo letos tista večna specifika: v tretje gre rado! Že res, da je bilo v sezoni nekaj nihanj, potem ko je bil prvi del res odličen, toda nič ne more zmanjšati priprav na še en zgodovinski dogodek. Če se zgodi to ... Da bi slavili v pokalu? Uuu!«
Aluminij je igral dvakrat v finalu, ampak obakrat je bilo konec, še preden se je dobro začelo. V Novi Gorici je bilo 4:0 za vrtnice že na prvi tekmi, tako da je Gorica sploh prva ubranila naslov v pokalu, proti Olimpiji pa na dvojnem slavju kar 6:1 za zmaje pod Igorjem Bišćanom. Kako se spominjate obeh final?
»Tisti prvi finale (2002) je bil velik uspeh, tako se ga najprej spomnim, čeprav je še vedno močen občutek, da je bil zelo, zelo velik pritisk na moštvo. In to kljub temu, da veliko izkušenj moštvo niti ni imelo. Fantje niso imeli tistega, kar potrebuješ sploh proti izkušenemu prvoligašu, kar je Gorica vsekakor bila. Škoda, da ni bilo več takšnih možnosti. No, drugi finale leta 2018 pa je bil še toliko bolj specifičen. Zakaj se je tako končalo? Mislim, da je bila malenkost prevelika želja, je pa tudi res, da je bil rezultat 6:1 malenkost krivičen, saj je imel Aluminij precej več priložnosti. Vsak gol bi tekmo gotovo malenkost drugače preusmeril, nenazadnje smo tudi izenačili na 1:1 v 49. minuti. Ko pa je Olimpija začela pridobivati na samozavesti, pa je šlo v drugo smer.«
Da bi imel še enega Čeha
In v tretje? Kakšen Aluminij se podaja v finale v primerjavi z generacijama 2002 in 2018?
»Absolutno moramo izkoristiti vse, kar premoremo. Za začetek resnično odličnega trenerja Juro Arsiča, ki zna zelo motivirati ekipo sploh, kadar je to najbolj potrebno. Mislim tudi, pa ne da bi pogosto ugibal, da bomo gledali drugačno tekmo od tiste polfinalne z Bravom, ki je bila izrazito taktična. Zdaj se bosta spopadli ekipi, ki preprosto morata doseči gol. Ne verjamem, da bomo gledali tekmo, ki bi se končala z 1:0.«
Našel sem podatek, da je bilo v Novi Gorici takrat pred 24 leti vseeno kar 150 navijačev iz Kidričevega. Vi ste bili zraven, ne?
»Seveda sem bil. Po izločitvi Šmartnega v polfinalu smo res upali, da bi nam uspelo nekako premagati Gorico. Škoda je le, da nismo nikdar premogli vsaj manjše skupinice navijačev, ki bi redno potovala na gostovanja, ker to ogromno pomeni. Se pa spomnim, da je bilo razočaranje po prvi tekmi ogromno.«
Vseeno pa je nato čez teden dni v sredo popoldan prišlo kar 1.200 gledalcev v šumo!
»Tudi zato, ker Aluminij na prvi tekmi ni bil tako nadigran, kot je kazal rezultat 4:0. Podpora je bila takšna tudi zaradi večje povezanosti z moštvom. Gol Aleša Čeha za vodstvo (Aluminij je izgubil tudi drugo tekmo z 1:2) je še vedno v posebnem spominu: tudi zato, ker imam njegov dres prav iz te tekme. To je ena največjih dragocenosti, ki jih premorem. Zdaj je v ekipi Lukas Čeh, sin nastje Čeha, morda pa dobim še enega Čeha!«
Naj poslušajo Matjaža Rozmana
Tistim, ki spremljajo nogomet vsaj v obrisih, je znano, da je Aluminij že tretjič v finalu pokala. Kako pa je z dejstvom, da je Aluminij dobil republiški pokal (1965) in povrhu zaigral še tri sezone v drugi zvezni ligi? To je bila res velika stvar. Še Branko Oblak je tedaj kljub porazu v finalu hvalil »šumare«.
»Sam sem letnik 1961 in sem del Aluminija od 1969, skozi sem dal pravzaprav vse, kar si v klubu lahko. Od člana nogometne šole, mentorja, voznika avtobusa, tehničnega vodjo, napovedovalca ... Z igralci, ki so osvojili republiški pokal z zmago nad Olimpijo, sem se redno in dolgo srečeval. Sploh, ko smo nekaterim kot mladi fantje pobirali žoge sicer v nižjem rangu tekmovanj. Nogomet je bil v Kidričevem vedno številka ena, čeprav je bila zelo močna tudi gimnastika. V vsakem primeru pa je bila tista generacija 1965 izjemna.«
Kaj pa sedanji kader v primerjavi s tistima iz 2002 in 2018?
»Vem, slišim, kako da je za Aluminij že nekaj let značilno, da ima v kadru kar nekaj tujcev, zlasti iz Hrvaške. Ampak kdorkoli pride v Kidričevo, se okolju hitro prilagodi in ga res vzamemo za svojega. Tujci puščajo načeloma dober pečat, čeprav je res, da je bil v Aluminiju vedno poudarek na domačem kadru, kar kaže tudi na izjemen skavting. Nismo klub, ki bi zadrževal igralca, ki se huitro izkaže, Aluminij je za večino res dobra odskočna deska.«
Mimogrede, na katerem finalu je bilo oziroma bo največ gledalcev? 2002 v Novi Gorici, 2018 v Stožicah ali 2026 v Celju?
»Mislim, da je bila tista številka v Novi Gorici res izjemna. Me je pa zelo osrečila izjava Matjaža Rozmana, ki je rekel, da bodo 'njegovi' Celjani prišli navijati zanj – in za šumo.«
