V tretje gre rado, v tretje gre ... Aluminij? »Šumare« v Celju čaka 13. maja 2026 priložnost, da v tretje vendarle v finalu osvojijo pokal Slovenije. Dvakrat so bili v finalu, ampak dvakrat je bilo konec, še preden se je dobro začelo. Zdaj? Zdaj je Aluminij, ki je bil prvi drugoligaš v finalu, tisti, ki se bo pomeril z ambicioznim drugoligašem Brinjem. In kako je z izkušnjami, ko gre za dvigovanje lovorik in zbiranje medalj? Še Branko Oblak je nekdaj pomnil, kako je Aluminij že slavil.
Ko je padla velika Olimpija. V Šiški.
Najprej, Aluminij ima v svoji točno 80-letni zgodovini kar nekaj lovorik. Največji? Zagotovo iz leta 1965 oziroma sezone 1965/66, ko so pobrali kar obe. Aluminij je najprej 30. novembra 1965 v Ljubljani v Šiški na ŽAK-u osvojil slovenski republiški pokal.
Ta je služil kot »kvalifikacijski« za jugoslovanski pokal. Aluminij je do finala izločil tri mariborske klube (Železničar, Branik in Maribor) ter tako naletel na Olimpijo, ki jo je vodil Brane Elsner, v svojem moštvu pa so med drugim imeli Branka Oblaka in Danila Popivodo. Aluminij je slavil s 3:2, dva je zabil Ivo Krnjić, ki ga je Oblak še leta kasneje tudi pohvalil, zmagovitega pa Ludvik Špehonja v 73. minuti za končnih 3:2 pred 2.000 gledalci.
Aluminij je nato v sezoni 1965/66 osvojil tudi slovensko republiško ligo (tretji rang) ter se za tri sezone uvrstil v takrat izjemno zahtevno drugo zvezno ligo. Šumari si sicer z Rudar Velenjem in Triglavom delijo še tri naslove prvaka v 2. SNL (2010/11, 2011/12 in 2024/25), prva lovorika po osamosvojitvi pa je bila v sezoni 1996/97, ko so osvojili 3. SNL – vzhod.
Rozman z Interblockom in Celjem, Korun z Olimpijo
»Uh, se še nismo, ampak se še bomo!« Tako nam je v pogovoru povedal Adriano Bloudek, 22-letni napadalec Aluminija, po uvrstitvi v finale pokala. Vprašanje je bilo, če so se pogovarjali kaj o tem, kdo je doslej kaj osvojil. Kdo najbolj izstopa? Jasno – kapetan, veteran, legenda: Matjaž Rozman. Dva naslova državnega prvaka s Celjem (2019/20), 2023/24) in kar tri pokalne: dva z Interblockom (2007/08, 2008/09) in lanskega s Celjem (2024/25).
Slovenski pokal je med vsemi v aktualnem kadru sicer le še osvojil Uroš Korun, ki je bil sicer poljski prvak s Piast Gliwice, ki je kristalni pokal pri nas dvignil z Olimpijo (2020/21). Daleč od tega, da pa v ekipi ne bi bilo igralcev z naslovi. Seveda so, nenazadnje je večji del ekipe lani osvojil 2. SNL s trenerjem Juro Arsičem vred.
Stefanos Evangelou ima tri naslove iz Moldavije
Matjaž Rozman je torej najbolj izkušen in ima največ lovorik. Prvi dve je osvojil v Interblocku, ko je osvojil pokal. V prvem zelo dramatičnem v Celju proti Mariboru je bilo napetih 2:1, Rozman pa je branil vso tekmo. Čez leto dni je v finalu spet v Celju dobil priložnost izkušeni Janez Strajnar, ki je branil ob koncu sezone. Rozman je potem seveda pripeljal Celje do prvega naslova državnih prvakov v zgodovinski 2019/20, izdatno v 2023/24, v minuli sezoni pa branil bolj malo, ko je Celje prišlo do pokalnega naslova. Tam Rozman sicer ni branil, le na MNZ ravni proti Dravinji (0:3), v šestnajstin finala pa obsedel ob zmagi nad Hodošem (0:8).
Uroš Korun je z Olimpijo osvojil pokal v 2020/21, odigral prav vse tekme, tudi finale na Bonifiki, ko je za zmago 2:1 zabil Nik Kapun. Ni pa to vse. Zelo, zelo uspešen je doslej bil pri zbiranju naslovov že Stefanos Evangelou, ki je igral celotni polfinale z Bravom, v karieri pa je 27-letni grški branilec s Šerifom iz Tiraspola osvojil dvakrat moldavsko ligo (2021/22, 2022/23) in enkrat pokal (2021/22). Resda ni igral vidnejše vloge, toda igral je.
Matic Vrbanec ima ob naslovu državnega prvaka s Celjem (2023/24) še lanski naslov, ko je Iberio 1999 iz Tbilisija osvojil gruzijsko prvenstvo. Po en naslov državneg prvaka v Sloveniji imajo še Vid Koderman in Rok Maher z Mariborom (oba 2021/22) ter Filip Kosi z Muro (2020/21).
Pvi in drugi pokal? Izkušenj dokaj malo
Aluminij je dvakrat igral v finalu pokala Slovenije. Prvič kot drugoligaš v 2001/02, ko je sicer redno konkuriral za potencialno uvrstitev v prvo ligo. Nad Gorico, ki je dotlej imela že en naslov državenga prvaka in je bila aktualni prvak, so šli varovanci Branka Horjaka z redkimi izkušnjami in mlado drugoligaško ekipo. Izjema sta bila Mariborčan Ante Šimundža, ki se je vrnil v domovino prav v Kidričevo spomladi 2002 potem ko je osvojil tri pokalne naslove z Mariborom in bil tako ali drugače del prvih štirih zaporednih državnih naslovov, ter Boštjan Zemljič, ki se je prav iz Aluminija podal v Maribor sezono prej (2000/01) in čeprav je zbral malo minut v vijoličastem v tisti sezoni vstopil v tistem derbiju za prvaka ter se nato vrnil v Kidričevo. Šimundža je tako imel sam praktično več lovorik v Sloveniji kot aktualna postava Kidričanov.
Šme že dvakrat zmagal, a ni zaigral
Ko se je Aluminij prebil v finale pokala 2017/18 po šokiranju in revanšu Gorici v polfinalu, je imel trener Oliver Bogatinov v finalu proti Olimpiji nekoliko več izkušenj. Precej več kot za končnih kar 6:1 za zmaje, ki so pod Igorjem Bišćanom osvojili dvojno lovoriko. Po dobri bitki v polfinalu nato finalu zaradi poškodbe ni zaigral Denis Šme, posojen iz Maribora, ki je osvojil pokal že s Koprom (2014/15) in z Mariborom (2015/16).
Zaigral je pa v finalu obratno Lucas Mario Horvat, ki je bil del ekipe Domžal obakrat ob pokalnem naslovu. Toda tako v 2010/11 kot v 2016/17 je Domžale zapustil pozimi, torej še pred spomladanskim finalom. Sta se pa iz ekipe, ki je prišla drugega pokalnega finala za Aluminij, nekateri tudi kasneje proslavili. Dejan Petrovič je osvojil tako pokal kot ligo z Rijeko, Mario Jurčević je šel do konca z Olimpijo v pokalu, Luka Štor je osvojil ligo na Cipru in pokal v Izraelu.
