V četrtek v finale pokala, v petek ... K zobozdravniku! Še v četrtek proti večeru se je Adriano Bloudek z Aluminijem uvrstil v finale pokala Pivovarna Union. In v petek dopoldan? »Malo imam še otečeno ustnico, sem bil ravno pri zobozdravniku. Saj bo nekako šlo, pardon, če kaj zamomljam. Ja, na danes dopoldan sem imel prestavljen termin,« je iskrivo pogovor začel Adriano Bloudek, 22-letni napadalec Aluminija, ki je v četrtek v Stožicah vstopil v 62. minuti. V ligi ima že pet golov v svoji prvi prvoligaški sezoni. In pet v pokalu.
Priimek Bloudek vam je najbrž znan. Dedek Marijan Bloudek je seveda vse začel, ko je leta 1989 prišel v Maribor z družino iz Kaknja v Bosni in Hercegovini. Dedek je kot trener Maribora sploh prvi osvojil prvo pokalno lovoriko v samostojni Sloveniji (1991/92). No, pokalni naslov je osvojil tudi Adrianov oče Ingmar, prav tako z Mariborom (1993/94). In to še ni vse: Adrianov stric Sandro Bloudek, ki je kot mlad odšel v veliki AC Milan in tam tudi prišel v kader, žal pa nikdar zaigral za sloviti klub, pa je prišel do polfinala pokala z – Aluminijem.
Ključno, da smo v finalu? Dobra »klapa«
Adriano, petek je, dan po uvrstitvi v tretji finale za Aluminij. Kako je zmaga videti dan kasneje? Kaj je bilo ključno?
»Mislim, da predvsem dejstvo, da smo dobra klapa. Krasno se razumemo, pozna se kemija, nobenih 'klanov' nimamo v ekipo. Pozna se, da imamo dobre 'team-buildinge'. Seveda je najprej pogoj kvaliteta, ki jo kot dokaj mlada ekipa imamo, ampak v današnjem nogometu, ko so razlike pogosto zelo majhne, štejejo točno takšne stvari, kot je dobro vzdušje.«
Zanimivo, da ste še v nedeljo v prvenstvu izgubili z Bravom doma (0:1). Trener Jura Arsič je zelo konkretno dejal, da ste bili boljši, pa niste vzeli točk(e). Zakaj, kako vam je potem uspelo v pokalu?
»Ker je velika razlika: polfinalne in finalne tekme so tako zelo specifične. Vsi igramo na rezultat, tudi zato smo se Brava zdaj čisto drugače lotili. V ligi skušamo razviti svojo igro, kar se je poznalo še v nedeljo, ko smo imeli precej priložnosti, ampak nismo zabili. Ja, tudi jaz, haha. Kaj sem zgrešil!«
Vem, izbrali smo vas v kategoriji »saj ni res, pa je«.
»Se zgodi. Ampak zdaj smo pa z Bravom igrali drugače, vemo, da jim ustreza hitra igra protinapadov, malo smo igrali tudi njihovo igro, na koncu pa izkoristili, kar smo si priigrali.«
Cilja sta bila dva. Obstanek v ligi in ...
Zakaj je gol za zmago, ko je Behar Feta našel natančno Bambo Sussa, deloval tako ... Kako bi rekel ... Kot »zicer«?
»Hm, mislim, da nihče ni pričakoval, da bo akcija tako izpeljana po prostem strelu. Vsi so pričakovali dolg predložek iz prve, ampak žoga je šla na stran, Feta pa je potem krasno našel Bambo, ki je bil neoviran, skočil in zadel. Presenetili smo jih. To so tiste malenkosti, ki odločajo.«
Nekako je bil glede na žreb in potek pokala prav Bravo, ki ima dobro sezono v prvenstvu in se še bori za Evropo, mišljen kot glavni favorit. Kako je igrati takšne tekme za Aluminij, ki ga čaka že tretji finale?
»Iskreno bom povedal, kaj nam je trener dejal pred začetkom sezone. Ja, prvi, glavni, osnovni cilj: obstanek v prvi ligi, kamor se je Aluminij vrnil. Nato pa je takoj zatem dejal, da je cilj osvojitev pokala. Nogomet se igra za lovorike, ampak ob tem nisem čutil nobenega pritiska, ko smo se podali v polfinale. Nogomet se ja igra za točno takšne tekme, v katerih moraš tudi uživati. Igra, ki ti lahko nekaj vzame, ampak še toliko več lahko dobiš.«
V slačilnici imate, če sem prav preštel, dva, ki sta osvojila pokal Slovenije. Seveda Matjaž Rozman (3 lovorike) in Uroš Korun (1). Ste kaj govorili o tem?
»O, v bistvu še ne, mogoče pa se bomo.«
Ker prihajate iz nogometne družine, me zanima, če dobite od dedka, očeta ali strica kakšne nasvete pred takšno tekmo, kot je bila ta z Bravom?
»Pred samo tekmo ne, vsaj ne v smislu, da bi dobival nasvete. Smo pa zelo povezana družina, za praznike se sploh vsi skupaj zberemo, o nogometu se radi pogovarjamo. No, čestitajo pa seveda čisto vsi.«
Strica gledal prav v »šumi«
Adriano, kako sami vidite pokal, glede nato, da imate nekaj izkušenj v družini?
»Pokal je po spremembi sistema še toliko bolj zanimiv za številne klube. Vsakemu je dana možnost za presenečenje. Še se spomnim, kako je Gorica pred dvema letoma kot drugoligaš igrala z Rogaško v finalu, pa izgubila, sam pa sem prišel v Novo Gorico takoj zatem. Letošnji pokal je dokaz, da si vstopnico za finale res lahko zaslužiš, mi smo šli kar gladko skozi vse ovire, še bolj pa to velja najbrž za Brinje po izločitvi tako Maribora kot Olimpije in še Radomelj. V družini pa... Dedkove ere se ne spomnim, ker se še rodil nisem, haha, se pa, zanimivost, spomnim strica (Sandro Bloudek), ker sem tudi šel na tekme Aluminija, ko je igral v Kidričevem.«
Adriano, vse vprašamo, čeprav si mislim, da bo odgovor jasen, ampak kdaj, kako, zakaj ste začeli z nogometom?
»Uh, zelo zgodaj, še preden sem šel v šolo, pa že tako sem rojen konec leta, tako da sem šel v šolo leto prej. Mislim, da sem imel štiri ali pet let na prvem treningu? Ampak najbolj sem si zapomnil sledeče: na čisto prvem treningu v Limbušu je trener zapiskal v piščalko, jaz pa sem se tako zelo ustrašil, da me potem pol leta ni bilo nazaj (smeh). No, ko sem se opogumil, sem se vrnil in zlasti trener Tone Grašič je pustil velik pečat v Limbušu, od koder nas je potem v Maribor odšlo kar nekaj fantov. Vedno sem bil najboljši strelec, sploh v sezoni 2017/18 sem se dokazal v kategoriji U-15, ko sem zabil kar 44 golov. Ampak nisem bil prvi strelec...«
Vem, Benjamin Šeško je bil v dresu Krškega.
»59 golov je dal! Ampak zame je bil potem nekoliko težji preskok v kategorijo kadetov. Najbrž zato, ker sem vedno bil nekoliko poznejši v razvoju in manjši, povrhu pa so me že takrat pestile poškodbe. Mišice, tetive, kolena. Žal mi je ravno korona potem ob drugem letu pri kadetih preprečila, da bi nadaljeval, ko sem se boril tudi za prvega strelca. Ampak tedaj smo tudi bili na močnem turnirju v Foči v Bosni in Hercegovini, kjer sem bil prvi strelec turnirja in pristal na radarju Lokomotive iz Zagreba.
Za 16 let? Zgodaj, domotožje, ampak korak naprej
Ivijan Svržnjak, vaš soigralec, je nedavno prav za Navijaško cono odgovarjal, kako se zgodi, da igralci, ki jim gre na neki točki vse v pravi smeri, potem ne pridejo do tistega najvišjega nivoja. Vi ste šli mladi v Zagreb, kako zdaj gledate na to odločitev?
»Še vedno vem, da sem bil 100% prepričan, da moram narediti korak naprej. Je pa tudi res, da sem imel komaj 16 let. Zagreb ni daleč, ampak prvo leto sem imel res grozno domotožje, tako da je družina zelo pomagala z obiski, pa tudi sam sem se pogosto vračal v Maribor. Ampak še težje je, ko imaš težave s poškodbami, vseeno pa sem redno igral za mladinsko ekipo in tudi prijateljske tekme s člansko. Kasneje sem prestopil v Varaždin, kjer sem z mladinsko ekipo osvojil hrvaški pokal. Ker se je klub uvrstil v prvo ligo, se je videlo, da ne bom dočakal priložnosti, na koncu pa sem sprejel odločitev, da je bolje, da igram kjerkoli, samo da ne ostanem brez nogometa. Zato sem šel v Dobrovce v tretjo ligo, zatem pa v 2. SNL, ko sem prestopil v Rudar Velenje.«
Kaj je vam dala 2. SNL?
»Dobra odskočna deska je za vse, sploh pa za mlade, da se dokažejo. Najboljši potem odskočijo v 1. SNL. Iskreno, vem, da večinoma rečejo, kako divja in trda je druga liga pri nas. Saj po svoje seveda je. Ali so tereni trdi in težki in se žoga nenormalno visoko odbija ali pa je totalno blato. Res je. Ampak dobro je, da daš skozi tudi nekaj takega. Pridobiš na samozavesti.«
In sva tam. Samozavestni delujete, sploh če omenim priložnost tako proti Bravu kot Mariboru, ko je res malo zmanjkalo. Saj, samozavest mora biti, sicer ne bi bilo pet golov v 1. SNL v tej sezoni?
»Pet golov, pet asistenc in en priborjeni penal je za prvo leto v prvi ligi res vredu statistika, ja. Seveda je nekaj priložnosti, ko bi lahko dal gol, ampak to je sestavni del nogometa. Saj tudi najboljši igralci zgrešijo tudi na najboljših terenih. Slabo spimo vsi po takih 'zicerjih', ampak najbolj takrat potrebuješ podporo. In jaz jo imam.«
Brinje? Seveda se spomnim obeh golov
Kateri od petih golov v 1. SNL vam največ pomeni?
»Hm, iskreno? Res mi vsak gol pomeni skoraj enako, pa če je iz 50 metrov ali pa žogo samo porineš od blizu v prazen gol. Če pa že, bi izbral prvi gol v prvi ligi, ko sem zabil proti Domžalam. Pa tistega proti Mariboru.«
Dobili ste številko 9. Ugibam, da je to »vaša« cifra?
»Drži. Če je le možno, jo nosim. V Gorici sem sicer nosil številko 20, ker se je ravno vrnil Tim Matavž (smeh).«
Do 13. maja in pokalnega finala v Celju proti Brinju je sicer še kar nekaj časa, ampak kaj bo odločalo?
»Uh, to so tako specifične tekme. Ne glede nato, proti komu se igra, vsak lahko zmaga, igra se na rezultat, mislim pa, da bo pomembna koncentracija. Pa želja in, jasno, tudi sreča. Upam, da bo kar glasna podpora, vsak hoče igrati pred čim večjim številom ljudi. Pri nas v Kidričevem se to, da smo mlada ekipa, pozna po tem, da je veliko družin in punc na tekmah. Verjamem, da nas bodo podpirali tudi v Celju.«
In še za konec: proti Brinju imate dva gola. Na treh tekmah, ko ste igrali. Oba ste zabili za Rudar. Se ju spomnite?
»Seveda se. Po en gol na tekmo z Rudarjem. Drugi je bil na odbito žogo, prvegapa zelo lepo s strani. V 'rašlje'!«
