Če se do potankosti spomni, kako je prišlo do poškodbe, ga vprašamo. »Druge?« Da, ne pozabimo, zaradi težav s stegensko mišico je manjkal že na začetku sezone. Izostanek se je razvlekel na dva meseca, a oktobrska poškodba je bila še hujša. »Mislim, da je tekla 40. minuta. Čudno sem podal. Najprej smo mislili, da ni kaj hujšega,« se spominja. Tudi diagnoze, ki je resnično niso pričakovali. »Spet stegenska mišica. Strgana! Življenje ti nameni ovire, ki jih moraš premagati.«
Še boljši kot pred poškodbo
Mlajši izmed bratov Repas, maja bo dopolnil 25 let, ponuja zrele odgovore. »Mnogo ljudi na svetu ima res velike težave, zato sem svoje vzel kot izziv in na vse skupaj gledal pozitivno. Verjamem, da sem zdaj še boljši, kot sem bil pred poškodbo.« Večkrat je pohvalil klubske fizioterapevte in kondicijskega trenerja Milana Vulovića, ki so se mu med rehabilitacijo zelo prilagajali in se trudili za čim hitrejše okrevanje. »Ravno smo se pogovarjali, da bom imel med premorom za reprezentanco končno nekaj prostih dni. Veliko smo postorili od novembra. Tudi pogovori so mi pomagali. Če ti nekdo opiše svojo izkušnjo, ki je bila še težja, se nekako lažje sprijazniš. Denimo Hilal Soudani je imel poškodovano koleno.«
Poškodoval se je na tekmi s Primorjem, tretji pod vodstvom Feđe Dudića. Maribor je prestajal viharno jesen v nasploh izjemno pestri sezoni. »Človek pravzaprav težko verjame, kaj vse se je zgodilo v kratkem času. Tudi ekipa je potrebovala čas, da je nato nadaljevala z novo energijo. Zdaj se kažemo v precej boljši luči,« pove Repas in izpostavi velik interni boj za igranje na vsakem igralnem mestu. »Za slovenske razmere imamo vsepovsod vsaj dva vrhunska igralca. O konkurenci sicer zdaj sploh ne razmišljam, ker si predvsem želim ostati zdrav. Se pa zaradi nje ves čas izboljšujemo. Pozitivna je ugotovitev, da bo lahko v zaključku prvenstva prav vsak zelo pomagal.«
Desetka? V Mariboru je vsako številko težko nositi!
Devet točk so Mariborčani za Celjem ta hip. Medsebojna tekma v knežjem mestu v naslednjem krogu bi že lahko zelo nakazala, v katero smer se bo odvil boj za naslov v tej sezoni. »Če bomo do konca dobili vse tekme, se bomo zlahka pogledali v oči in si rekli, da smo naredili vse, kar smo lahko. Le pravi moramo biti in nam ne bo treba skrbeti,« je prepričan naš sogovornik, od te sezone nosilec dresa s številko deset v mariborski zasedbi. »Številka je bila prosta. Pogovoril sem s Cemom Başgülom in so mi jo namenili. Velika želja? Hja, raje bi imel drugo cifro in ostal zdrav. Ne bi mogel reči, da sem imel res ogromno željo, mi je pa številka všeč, ker v nogometu predstavlja nekaj posebnega. V Mariboru je pravzaprav vsako številko težko nositi. Tega se zavedam, odkar sem prišel sem.«
V Ljudski vrt je zakorakal pred dvema letoma iz Domžal. Klub njegove mladosti od te zime ne obstaja več. Žalostna zgodba, prikima Repas. »Da bi se lahko tako razpletla, se je začelo glasneje govoriti decembra, januarja so vse skupaj potrdili. Naši družini ni moglo biti vseeno. Ne le midva z Janom, tudi starša sta bila vsakodnevno na domžalskem stadionu. V stečaj je šel klub, ki je zaznamoval moje otroštvo. Upam, da bo tam v prihodnosti nastal prerojen klub, zdrav, ki bo koristil okolju in mladini.«
