Ivijan Svržnjak je 24-letni hrvaški vezist Aluminija. Ime, ki je že res, res obetalo. Fant iz Koprivnice, ki je dočakal prve sanje: igranje za domači Slaven Belupo v prvi hrvaški ligi. Zaželel si ga je Dinamo. In bil je hrvaški reprezentant. Žogal se je z Ivanom Brnićem in soigralci. »Igral sem tudi že v prvi ukrajinski ligi, na žalost je klub ugasnil, lahko bi še ostal tam, ampak sem se odločil, da morda ni pametno ostati.« To je ta beseda: pametno. Beseda, ki ga vsekakor spremlja. »Zdaj je počasi vse že na svojem mestu,« pravi navihani vezist, ki ima 22 tekem in 1 gol v prvi ligi ter 39 tekem in 9 golov v 2. SNL.
Trener je rekel, da hočemo biti hit
Ivijan, večkrat sem (se) že vprašal: zakaj Aluminij letos jezi Maribor, premaga Celje, nosi točke iz Stožic, igra v polfinalu pokala, hkrati pa potem izgublja točke na drugih tekmah?
»Manjka nam konstanta v rezultatih. Takoj, ampak res takoj se pozna, če ne spoštujemo principov trenerja, ker smo ekipa, ki lahko tekmo dobi ali izgubi. Po eni strani, kot ste rekli, premagamo Celje, proti Radomljam pa se nam denimo nesrečno zalomi. Ampak najbolj pomemben del sezone prihaja ravno zdaj, ko nas čaka tudi polfinale pokala.«
Bravo je tekmec na poti do tretjega finala za Aluminij. Kako zdaj, ko ste nekje dokaj varno v sredini lestvice, gledate na to dejstvo?
»Trener nam je že pred sezono rekel, da hočemo biti hit prvenstva. Kamor spada tudi pokal. Prvi cilj je obstanek v ligi, toda trener nam je takoj rekel tudi, da noče gledati na spodnji del lestvice, temveč da se nekje od daleč celo borimo za Evropo. Še vedno se, toda pred polfinalom pokala nas čakajo res konkretne tekme.«
Ampak kako je Aluminiju to uspelo ravno letos? Ni prvič, da se vrača med prvoligaše, lani ste Aluminij spoznavali kot tekmec v Bistrici v drugi ligi.
»Zaradi karakterja ekipe. Če tega nimaš, pozabi na dober rezultat. Iz Ukrajine vem, kako je, kadar ni dobre atmosfere, kar je pogubno, ko se znajdeš v bitki za obstanek. Mi imamo karakter, kar kažejo vse osvojene točke pozno v tekmah, tudi po 90 minuti.«
Ko pride trener na dom in se vse spremeni
Ivijan, odraščali ste prav v Koprivnici?
»Ne, v predmestju v kraju z imenom Stari grad.«
Saj vem, kaj bo odgovor, pa vseeno: zakaj ravno nogomet?
»Naša hiša je tri minute od igrišča lokalnega nogometnega kluba. Tam so trenirali tudi starejši iz družine in preprosto so me 'navlekli'. Tako sem vzljubil nogomet, da ni bilo pri meni absolutno nobenega plana b. Mama je rekla, da sem že v trebuhu nabijal žogo.
Prebili ste se iz domačega okolja v Slaven Belupu nato vse do Dinama. In igrali precej redno v mlajših selekcijah Hrvaške. Kako gledate zdaj na minulo desetletje: kje ste prebijali led, kje vam je morda malo zmanjkalo?
»Moraš biti vztrajen. Zakaj to pravim? Vmes sem se skoraj ohladil od nogometa, pa je domov k nam prišel Zvonimir Kelek, trener mlajših selekcij Slaven Belupa, in rekel, da imam vse za top igralca. To mi je spremenilo pogled, pa čeprav sem imel komaj, kaj, 12 ali 13 let. Moj prvi cilj je bil igranje za Slaven v prvi ligi, kar mi je uspelo. Niti 16 let še nisem imel pa me je potem pripeljal Dinamo, ko so mi rekli, da sem med najboljšimi igralci generacije, obenem so zanimanje pokazali klubi kot Red Bull Salzburg in Manchester City. Ampak ker sem bil že kot otrok navijač Dinama in sem na prvih turnirjih dobil priložnost in zaupanje in priznanje, mi je srce reklo, da želim samo v Dinamo.«
Do prve ekipe Dinama niste prišli, igrali ste za drugo ekipo v drugi ligi. Zakaj?
»Mogoče so bile največji razlog poškodbe, sploh sem imel težave z gležnjem. Ravno, ko bi se lahko najbolj dokazal.«
Namesto Dinama nato Fužinar
In potem pristanete v – Fužinarju. Ravne na Koroškem, druga slovenska liga.
»To so pa te nogometne poti, vsakemu se odpre in zgodi drugače. Potrebuješ tudi kar nekaj sreče. Žal nisem več dobival minutaže v Slaven Belupo, ko sem čakal na pogodbo oziroma minutažo, bil je že september, zato sem potem vzel, kar se je ponudilo in odšel v Fužinar. Morda sta to bili dve stopnički nižje, toda izplačalo se je. Mihael Bukovec je bil trener, ki mi je ogromno dal, same pohvale lahko izrečem. Ko sem pokazal dobro pol sezono, so me potem opazili tudi v Ukrajini in tako sem prišel do PFK Lviv. Včasih pač potrebuješ malo sreče in potrpljenja.«
Po Ukrajini ste se vrnili v domovino, za Zrinski Osječko igrali 2. hrvaško ligo, nato pa spet prišli k nam – Slovenska Bistrica. In spet 2. liga. Kaj vam je dala 2. liga? Koga ste še tam opazili, ki je potem naredil preboj? Kajti ni vas malo, sploh ne.
»Druga liga ti da nujne izkušnje in prehod. Prilagajanje na članski nogomet res ni lahko, vsaka minuta je zelo dragocena. Če si dober v drugi ligi, ni vrag, da te nekdo višje ne opazi. Na primer, v Fužinarju je bil tudi Luka Posinković, ki zdaj igra v Varaždinu v prvi hrvaški ligi, zapomnil sem si tudi Florijana Jevšenaka, ki je naredil tak preskok v Celju, da ne omenjam večine, ki so lani igrali za Aluminij in se prebili v prvo ligo.«
Vid? Popolna asistenca
Ivijan, v prvi ligi imate en gol doslej, zabili ste ga Radomljam.
»Ah, za gol se lahko zahvalim pa Vidu Kodermanu. Slišal je, ko sem mu rekel, naj gleda žogo za zadnjo linijo, naj jo da tja in bom 'padel'. Popolna asistenca!
Vem, da igralce Aluminija v živo res spodbujajo številni najbližji. Kdo navija v živo za vas?
»Ata je moj največji navijač, na vsako tekmo pride, tudi lani v 2. SNL je vsakič prišel. Zdaj pride še stric Damir, včasih še kak prijatelj.«
