Jasno, takrat je igralec Maribora brcal v matični Muri, ki se je v tistem času prebijala na vrh slovenskega nogometa. »Prva uradna tekma je bila proti Aluminiju. Sredi pandemije, naš trener je bil Ante Šimundža,« izstreli 22-letni Cipot. Bilo je zanj nepozabno poletje, četudi je članski prvenec 19. julija 2020 dočakal na precej prazni Fazaneriji, pred omejenim številom obiskovalcev. »Na žalost, a mogoče je bilo zame tako celo bolje,« je opozoril na možnost dodatnega pritiska, ki bi ga morda bil deležen ob bolj polnih tribunah.
A najbrž bi se z njim znal spopasti. Imel se je kam obrniti po nasvet. K bratu Kaiu in očetu Fabijanu. »Nasploh mi je bilo zaradi starejšega brata v ekipi mnogo lažje. Lahko me je usmerjal, saj je leto ali dve prej sam doživljal te zadeve. Poznal je vse občutke. Pri tako pomembnih korakih je zmeraj prisotna pozitivna trema, a imel sem srečo, ker prihajam iz nogometne družine. Oče mi je prav tako svetoval, tudi mama me je podpirala in prišla na vsako tekmo. Igral sem v domačem mestu, z najboljšimi prijatelji in se res počutil vrhunsko,« podoživlja občutke.
Ante je bil naš general Maister
Bilo je povsem običajno jutro. Niti sanjalo se mu ni, da bo tista nedelja prelomnica njegove kariere. »Normalno sem se udeležil zbora, igralci začetne enajsterice so se ogrevali, ostali smo prav tako počeli običajne stvari. No, potem mi je trener na začetku drugega polčasa rekel, naj začnem ogrevanje. Adrenalin je narasel, stopnjevalo se je ugibanje, ali bom resnično vstopil v igro. Proti koncu tekme je res prišlo navodilo, da zaigram. Če se dobro spomnim, na klopi ni bil Ante Šimundža, temveč Aleš Luk. Potem zame več ni bilo poti nazaj. Le še plin sem moral pohoditi in gledati v prihodnost.«
Tio je zgovoren fant. Hvaležen sogovornik, ki spraševalcu pogosto ponudi kaj nepričakovanega. Tudi na terenu je bil od nekdaj instinktiven in nepredvidljiv. Na omenjeni tekmi proti Aluminiju (1:1) je igral dvanajst minut, še štiri več je zbral tri dni kasneje v zadnjem krogu tiste sezone na gostovanju v Sežani (1:2). Zanimivo, po debiju proti Kidričanom je proti isti ekipi aprila 2022 dočakal še članski strelski prvenec. Tedaj Mure več ni vodil Ante Šimundža, ki je mlajšemu od bratov Cipot prve minute med člani namenil, ko je bil ta star šele sedemnajst let. »Super, da sem imel na začetku takšnega trenerja. Mlajši smo takrat rekli, da on naš general Maister. Kar je rekel, smo naredili. Če je zabičal, naj deset minut gledamo članski trening, smo to storili. Nikoli nismo postavljali vprašanj. Pri nekaterih zadevah je bil zelo strikten. Denimo pri nogometnih čevljih. Če nisi imel »kramponov«, te je samo pogledal in vprašal: »Hej, mali, kaj imaš obuto?!« Takoj si se moral preobuti. Tudi s treninga je koga poslal zaradi neprimerne obutve. Pri vsaki tehnični vaji je bil izredno pozoren, ves čas nas je nadzoroval in govoril, da moramo biti pazljivi pri sleherni podaji. Ko takšno disciplino mlad igralec ponotranji, mu je potem veliko lažje. Strateg takega kova je v tistem obdobju odlična izbira,« Mariborčana hvali Cipot.
V manj kakovostnem klubu bi bil pritisk večji
Nogometno je odrasel na Fazaneriji. V mlajših selekcijah je na stadionu srečeval nogometaše članske zasedbe in sanjal, da bo nekoč v njihovi vlogi. »Spraševal sem se, ali bom dočakal tako želeni prvenec. Zavedal sem se, da imam dobre predispozicije in talent, a pred mano je bilo še ogromno trdega dela.« Ko se jim je kasneje pridružil na treningih, je imela Mura sijajno generacijo, igralce, ki so jih spoštovali vsi v ligi. »Matic Maruško, Nino Kouter, Žiga Kous so bili domači, tudi Luka Bobičanec je imel ugleden status. Naučili smo se jih spoštovati, a ne preveč. Do neke mere že, ampak na terenu smo tekmovali, kdo je boljši. Ker sem z njimi treniral, mi je bilo potem lažje na tekmah. Nekako proti Aluminiju zato ne bi smel imeti strahu. Če bi se prebijal v manj kakovostnem klubu, bi morda čutil večji pritisk. Težje bi se znašel, če bi bile vame usmerjene vse luči. Moram reči, da je bila Mura takrat zame lepa odskočna deska.«
Debi mu je dal zagon za nadaljnje delo, toda njegovi nastopi med elito niso bili samoumevni. Naslednjo sezono, v kateri je Mura osvojili naslov državnega prvaka, je vpisal štiri članske tekme, mnogo več jih je nabral v mladinski konkurenci. »Takrat še ni bilo pravila, koliko mladih in domačih igralcev mora biti v moštvu. Vse narediš prav, toda potem te zadene realnost. V klubu ti izbirajo tekme. Trener mladincev te potrebuje v svoji selekciji, vendar ti dozirajo minute. Ante je odločil, da lahko za mladince igram 45 minut, ker me želi v svojem kadru naslednji dan. A me potem ni poslal v igro. Vseeno sem se s tem dobro soočil. Pri mladincih sem se dokazoval, saj sem hotel potrditi, da sem upravičeno priključen članom. Zavedal sem se, da je to še vedno moja starostna kategorija. Moral sem pokazati, da sem boljši od vseh drugih,« še sestavlja spomine Tio Cipot. Svojo vrednost zdaj potrjuje na Štajerskem, bogatejši za izkušnjo v tujini, vendar še zmeraj v zgodnjem obdobju svoje kariere.
