Ilirija? Žal mi je, da se je tako končalo
Še zmeraj je sveža njegova prva samostojna trenerska izkušnja. Jeseni je na desetih tekmah vodil Ilirijo, prav na zadnji proti Krškemu je vpisal edino zmago po treh porazih in šestih neodločenih izidih. Vseeno pri ljubljanskem klubu s 44-letnim Makedoncem, ki ima tudi slovensko državljanstvo, niso imeli dolgoročnih načrtov. »Vsak, ki se odloči za ta posel, želi biti samostojni trener. Pri Iliriji smo pisali lepo zgodbo, žal mi je, da se je tako končalo. Tako so se pač odločili. Lahko rečem, da mi je bilo tam v teh treh mesecih lepo. Zdaj sem zagrabil za nov izziv. Najbolj pomembno je, da Mura ostane v prvi ligi in nato od poletja naredimo zgodbo, ki si jo klub zasluži,« začne Čadikovski.
Težko pariramo Srbom in Hrvatom
Ilirija je izbrala drugo pot, v navezi z mariborskim klubom. Bi kdo rekel, da zaradi finančne spodbude s štajerskega konca, ker dovolj denarja na računu ni ravno običajno stanje pri mnogih domačih klubih. Tudi pri Muri ne, ki še zmeraj išče boljšega strateškega partnerja, kot se je na koncu izkazal George Junčaj. Drugačni časi od tistih, ko se je po naših zelenicah za žogo podil osemkratni reprezentant Severne Makedonije. »Če pogledam, kakšni vlagatelji so prišli v Celje ali Maribor, je jasno, da so z njimi zadeli v polno. V igri je ogromno denarja, prihajajo zelo dobri nogometaši in se prodajajo za milijonske zneske. Po drugi strani smo bili priča žalostnemu razpletu v Domžalah. Žal mi je, da se je to zgodilo, a denarja je, kolikor ga je. Smo majhna država in finančno težko pariramo klubom iz republik nekdanje Jugoslavije, govorim o Srbiji in Hrvaški. A se borimo. Priložnost dobivajo mlajši igralci, ki jo morajo zdaj izkoristiti, da se bodo razvijali naprej in nekaj tudi zaslužili.«
Dela kolegov ne komentiram
V Beogradu rojeni nekdanji napadalec je v Slovenijo zavil še kot najstnik, sprva v Celje, kamor se je vrnil še trikrat. Ni moglo biti drugače, kot da je tam začel tudi svoje trenersko delo. Če smo dobro prešteli, je med igralsko kariero zamenjal kar šestnajst klubov, najbolj domače se je počutil v Sloveniji, kjer je nastopal še za Maribor, Olimpijo, velenjski Rudar, Koper in Domžale. Tudi tujino, tisto pravo, je konkretno izkusil. Prebijal se je v ruskem Zenitu, južnokorejski Incheon United je bil prav tako odlična izkušnja, zato je prepričan, da mu je danes v drugačni funkciji lažje. »Ker sem imel nesporazume s trenerji, zdaj razumem igralce. Predvsem dejstvo, da imajo nogometaši svoje mnenje, kar je povsem normalno. Včasih igralec stvari na igrišču vidi drugače od trenerja. Odnosi morajo biti odprti, ker so ti najbolj pomembni. Načeloma so bili moji s trenerji dobri. Občasno sem jim glasno odgovarjal, vendar smo spore znali rešiti. Vzgojen sem, da moram spoštovati starejše. Z mnogimi trenerji sem še danes v stikih. In še zmeraj jih vikam. Med kariero bi lahko kaj napravil drugače, ampak iz napak se nekaj naučimo. Zaradi svojih sem kot trener zelo razumevajoč in tudi spoštljiv,« je iskren Čadikovski.
Previdnejši postane ob vprašanju, čigava trenerska filozofija mu je najbližja. »Imam pravilo, da dela drugih trenerjev ne komentiram. Ko so me klicali za gostovanje v kakšni oddaji, sem jih zavrnil, saj ne ocenjujem niti trenerjev v peti ligi. Vsak ima svoje zamisli, tudi jaz. Rad imam napadalen nogomet, a treba je upoštevati, kakšno ekipo imaš na razpolago. Moraš se ji prilagoditi in se zavedati, česa je takrat sposobna.«
