Kot igralec ste poosebljali zmagovalno miselnost, ki domovala v Ljudskem vrtu. V zadnjih letih je klub na terenu ni znal izraziti. S kakšnimi občutki ste spremljali precej nedorečeni Maribor?
»Še zmeraj se trudimo narediti ekipo, ki bo podobna našim najboljšim generacijam. Še vedno smo v tranziciji. Zamenjali smo veliko trenerjev, igralcev še več. V tem prestopnem roku jih nismo veliko, s čimer smo dokazali, da želimo konstantnost. S trenerjem Feđo Dudićem smo dobili stabilnost. Ves čas smo želeli izražati zmagovalno mentaliteto, a nismo vedeli, na kakšen način. Prišlo je veliko tujcev. Moramo razumeti, da pri spoznavanju okolja potrebujejo več časa. Enako je veljalo za našega šefa Acuna Ilıcalıja. Moral je spoznati slovenski nogomet in še zlasti Maribor, ki je v marsičem specifičen. Ponavljam, še vedno smo v tranziciji, ampak mislim, da so zdaj vsi dojeli, kaj klub pomeni mestu in kako pomemben je za slovenski nogomet. Igralce opominjam na to. Imamo svojo identiteto, še zmeraj smo najboljši klub v Sloveniji. Imamo največ trofej, edini smo igrali ligo prvakov. Moja naloga v klubu je pomagati ohranjati ta DNK.«
Harmonija med igralci že prisotna
Cem Başgül je prikimal, ko smo ga vprašali, ali je Maribor v tem prestopnem roku, ko je pripeljal nogometaše, ki poznajo Maribor, spremenil strategijo. Kakšna je bila pri tem vaša vloga?
»Vsak dan sva skupaj. Veliko se pogovarjava. Kot pravim, hočem ohraniti našo identiteto. Sicer sem iz Brazilije, vendar sem v tem mestu že osemnajst let. Vem, kaj je potrebno za uspeh. Osvojil sem devet naslovov državnega prvaka, zraven sem bil tudi v slabih trenutkih. Ne le pri Mariboru, tudi v drugih klubih, ki imajo vlagatelje iz tujine, je najtežje smiselno kombinirati domače in tuje nogometaše. Če bodo enotni, z enako vizijo, miselnostjo in ciljem, bomo uspeli! Celjanom je uspelo. A to je proces. Tudi oni so potrebovali nekaj časa. Ne gre čez noč. Zdi se mi, da smo v veliki meri v ekipi že vzpostavili harmonijo. Namenoma smo pripeljali slovenske igralce. Dobro, Dario Vizinger je Hrvat, a so mu vse stvari jasne. Ne le midva s Cemom, vsi v klubu smo se odločili, da moramo narediti ta korak.«
Vas je izučilo kadrovanje iz lanskega poletja, ko je Maribor pripeljal precej neuveljavljenih tujih nogometašev?
»Za Maribor ni enostavno igrati. V drugih klubih je lažje. Tukaj imamo zgodovino, pritisk publike je močan. Ne le nogometno, tudi psihološko moraš biti pripravljen na takšen izziv.«
Država pomaga premalo
Maribora od leta 2017 ni bilo v skupinskem delu evropskih pokalov. Je težko spremljati druge klube, ki so prevzeli vašo vlogo?
»Žal mi je, ker nismo tam, a sem vesel, ker slovenski nogomet raste in da gledamo naše ekipe celo v izločilnih bojih konferenčne lige. Še bolje bi bilo, če bi imel vodilno vlogo pri tem Maribor. Ne le mi, ves slovenski nogomet se mora dvigniti na še višjo raven, da ga bodo tuji klubi še bolj spoštovali.«
V sezoni, ko ste prišli v Maribor, so bile državni prvak Domžale. Prvenstvo se nadaljuje brez tega kluba. Kako gledate na finančne težave nekaterih okolij?
»Srce me zaboli, ko pomislim na Domžale. Tudi na Gorico ali Muro, kluba s tradicijo, ki imata prav tako probleme. O teh stvareh se je treba pogovarjati. Država mora nogometu pomagati še več. Še vedno mislim, da Slovenija ni osredotočena na nogomet. V Braziliji je ta prvi šport, država živi zanj. Enako je v Nemčiji ali Angliji. Tukaj tega ne čutim, saj prevladujejo zimski športi. To je zaradi kulture, ki je jaz ne bom spremenil, a če bo pomoči nogometu več, bo uspešnejša tudi reprezentanca. Več bo pokroviteljev in zanimanja zanj. Ne poznam dobro zakonov, a če bo neko podjetje zato plačalo manj davkov, bo to dobro za šport. Tako to počnejo v Braziliji. Tam imajo nekateri nogometaši pogodbe kar s firmami.«
Pogrešam slačilnico, zato že delam licenco za trenerja
Maja 2022 ste odigrali zadnjo tekmo v karieri. Uživate v sedanji vlogi?
»Več sem v pisarni. Veliko se pogovarjam, delim svoje izkušnje. Spremljam igralce v prvi in drugi ligi, prav tako v ostalih državah. A priznam, pogrešam slačilnico in igrišče! Ko sem bil tam, sem bil drugi človek. V pisarni sem bolj miren. Zato zdaj delam licenco za trenerja. Upam, da bom letos končal UEFA A. Vem, kako se dela v Sloveniji, kakšna je naša mentaliteta in kaj moramo narediti za uspeh. Postavil sem si cilj. Menim, da lahko nekaj naredim kot trener!«
Marcos, te želje doslej še niste razkrili, kajne?
»Zmeraj sem razmišljal o dveh možnostih. Športni direktor ali trener. Trener lahko po petih porazih hitro izgubi službo, zato sem si rekel, da bom raje športni direktor. A iz dneva v dan spoznavam, da bi lahko bil dober trener. Pogrešam adrenalin. Ne vem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Za zmeraj bi rad ostal v Mariboru, a trenerska služba je drugačna in nekaj posebnega.«
Kako pogosto vas zamika, da bi zavili v garderobo?
»Uh, včasih me, a se nekako zadržujem. Med kariero sem šel čez vse te poti. Vem, kaj igralci razmišljajo ob velikih zmagah in težkih porazih. Spomnim se obdobja, ko je bil v prvi ligi Zavrč. In je bilo treba tja, čeprav smo pred tremi dnevi igrali proti evropskemu velikanu. Zato točno vem, kaj se dogaja v garderobi. Zaradi svojega položaja ne morem kar vdreti vanjo in povedati, kaj si mislim. Kot trener bom lahko s svojimi izkušnjami igralcem zelo pomagal.«
