Vsak igralec je svoja zgodba. Ampak zgodba Omarja Kočarja? Je potopisno predavanje skoraj. Ko naključje postane še več naključij. Omar Kočar je zdaj stabilni član Aluminija. Fant, ki je imel žogo malenkost raje kot pse. Če ne bi brcal? »Bi bil veterinar. Zdaj imamo že tri pse!« pravi 24-letni vezist Aluminija, za katerim je pot in pol. Rojen v Münchnu, odraščal na Dunaju, prišel vse do Austrie in Rapida, srednjo šolo končal v Zagrebu, ko je dal skozi šolo Dinama, pandemijo prebil v Krškem, prvo ligo preizkusil v Mačvi v Srbiji ter se vrnil v Slovenijo najprej k Rudarju, nato dočakal prvoligaški debi pri Kopru in se znašel pri Aluminiju.
Zdaj pa tudi on odgovarja, kako uspeva Aluminiju sredina lestvice. »Borimo se za sredino lestvice, kakor zdaj izgleda na lestvici, ja. Ampak vemo, da je prvi cilj obstanek. Kar pa ne pomeni, da nimamo svojih ciljev. Tukaj je še pokal,« pravi Kočar. Aluminij se je prek Polane (7:1) uvrstil v četrtfinale, kjer ga spomladi čaka Fužinar.
Sin, najprej šola, potem Austria, Rapid, Dinamo
Omar, glede na vašo karierno pot in zgodbo, koliko intervjujev ste doslej dali?
»Hm, kakšnih pet do deset?«
In največkrat je, ugibam, beseda tekla o vaši poti. Kako to, da ste rojeni v Nemčiji?
»Starša sta se spoznala v Münchnu. Oče je po poreklu iz Slovenije in Italije, mama pa iz Bosne in Hercegovine. Oba sta šla v Nemčijo na delo, tam sta se našla in tam sem rojen tudi jaz. Oče je sicer igral nogomet, ampak v nekih drugih časih, moral je začeti z delom, sicer pa sta se tudi brat in sestra preizkušala v rokometu ali košarki.«
Zakaj potem Dunaj? In kako se znajdete v Austrii in Rapidu?
»Ko sem bil star tri ali štiri leta, smo se preselili na Dunaj, ker je tam živela družina moje mame. In tam sem bil vse do odhoda v Zagreb, ko sem jih imel petnajst. Začel sem pri FavAC, manjšem klubu na Dunaju, zatem prešel v Admiro Wacker. Ko sem bil 13, 14 let, smo imeli dovolj srečanj in veliko turnirjev, poklicali so me tako iz Austrie kot kasneje Rapida in preizkusil sem se pri obeh. V Avstriji imajo vsi veliki klubi svoje akademije, toda starša sta mi najprej jasno povedala, da je na prvem mestu šola. Šele potem lahko igram nogomet.«
Pa vam je šlo v šoli?
»O, zelo. Rad sem imel šolo, v zagrebu sem potem končal srednjo šolo.«
Je bil plan b?
»Če ne bi bil nogometaš? Saj ko sem imel kasneje poškodbe, sem tuhtal, ampak že od malega sem imel željo, če že, da bi bil veterinar. Od nekdaj smo imeli doma psa, zdaj imamo kar tri.«
Avstrijska fizika? Fitnes in stokilske uteži
Ampak potem je prišel klic iz zagrebškega Dinama.
»Drži, ko smo igrali ligaško tekmo Austria – Rapid, je do mene prišel vodja nogometne šole Dinama in me vprašal, mali, kje imaš starše. Rekel sem, no, pokazal, kje je oče in stekli so pogovori.«
So vam povedali, v čem ste dobri na sredini igrišča kot defenzivni vezist?
»So. Všeč sta jim bila moja agresivnost in presing, ta avstrijska nogometna šola. In mirnost na žogi. Pa karakterno sem jim ustrezal, imel očitno dovolj dobre vrline.«
Več igralcev nam pove, da je avstrijski nogomet fizičen, agresiven. V čem je razlika, kako bi jih opisali vi?
»Uh, je razlika. Manj je 'igre', bolj gre gor dol in predvsem gre za fizično obremenjen pristop. Bom tako povedal: pri Rapidu smo že pri štirinajstih letih bili redno v fitnesu in dvigovali stokilske uteži. V Zagrebu, denimo, fitnesa sploh nikoli nismo imeli.«
Lahko igraš še sto mladinski tekem pa ni isto
Ko ste sami pristali v Zagrebu, ste vedeli, da ste dovolj dobri, bili ste tudi član slovenskih reprezentanc, ampak saj na tem nivoju so dobri že vsi. Ampak prehod v članski nogomet je tista ključna točka. Kdaj ste vedeli, da ste dobri, ne pa še dovolj dobri za, recimo, prvo ekipo Dinama?
»Ja, začel sem hkrati potem igrati tudi v slovenski reprezentanci. Lahko bi igral tudi za Avstrijo, klicali so me iz taborov obeh držav, ampak za Slovenijo sem se odločil, ker so poklicali prvi. Kar pa se tiče članskega nogometa: ko sem prvič igral v drugi hrvaški ligo za drugo ekipo Dinamo Zagreb II (proti Lučkem, 17. marca 2019, 2:0, igral 90 minut, op. a.), je bilo kot 'nebo in zemlja'. Lahko igraš še sto tekem v mladinski ligi, pa ne bo dovolj. Ko pridejo 30 let stari nogometaši, ti takoj pokažejo, v čem je razlika.«
Ni vam tuja potrpežljiva, daljša pot. Iz Dinama ste potem odšli v Krško, zatem v Srbijo v Mačvo v Šabac, kjer ste izkusili prvo ligo, tudi dvoboj s Crveno zvezdo.
»Imel sem že dogovorjen prestop iz Dinama, toda zaradi pandemije je vse padlo v vodo. Zaprte meje, zato sem se odločil za klub, kjer bi bil vsaj del trenažnega procesa. Krško me je res lepo sprejelo, zato bi se res rad zahvalil, da so mi dali priložnost; tako za treninge kot tekme. V Srbiji pa je bila Mačva dober korak naprej. Prva liga je prva liga, šele tam, proti Crveni zvezdi (igral 90 minut, izgubili s 4:0 v Beogradu, op. a.), vidiš, koliko še potrebuješ.«
Zakaj potem vrnitev v Slovenijo, najprej v velenjski Rudar v 2. SNL in zatem v Koper?
»Ker je dobra priložnost. Ko sem prišel iz Rudarja v Koper, sem bil v res dobri formi, dobro sem se počutil, ampak imel sem res smolo. Poškodoval sem kar trikrat! Najprej sem si poleti zlomil roko in moral na operacijo, odsoten sem bil kar tri do štiri mesece. Ko se je pokazala priložnost po povratku in ob odhodu Omarja Correie, so mi, za kar sem zelo hvaležen, dali v Kopru priložnost, debitiral in se – poškodoval. Magnetna operacija je pokazala, da sem potreboval operacijo kolena. In ko sem prišel najprej na posojo v Aluminij, sem si potem tudi tam poškodoval gleženj. Na srečo vsaj v tretje ni bila potrebna operacija.«
Oče pride na vse tekme. Ja, tudi v gosteh
Ampak letos ste krenili v sezono res silovito. Aluminij je v sredini lestvice. Kdaj ste dobili občutek, da se ne borite le za »golo življenje«?
»Že vse od prve tekme in zmage pri Radomljah. Videli in vedeli smo, da nismo ekipa za izpad. Borimo se lahko tudi za več, zaenkrat se ne rabimo bati, toda vedno je treba garati naprej. Sem pa tak karakter, da sem optimističen in da me nič ne more odvrniti od mojih želja in ciljev.«
So pa različne tekme: Koper lahko doma premagate in tam visoko izgubite, z Olimpijo precej gladko poraz doma in točka iz Stožic ... kako se s tem soočate?
»Dnevna forma je tista, ki pogosto zelo vpliva na potek tekme. In hkrati je jasno, da imajo Olimpija, Maribor, Celje, Koper mnogo večje finančne zmožnosti. Mi se borimo s tem, kar imamo, zato pa tudi vemo, ne pozabljamo, da je tekma s Primorjem še toliko bolj pomembna, kot je bila denimo ta s Koprom. Ampak vedno dokazujemo, da se borimo še za kaj več kot obstanek.«
Kje je zdaj vaša družina, pride kdo na vašo tekmo?
»Če pride? Oče pride na čisto vse. V živo. Doma ali v gosteh. Vedno je tam in še vedno mi to največ pomeni. Da vem, da je tam in da me podpira. Če kdaj ne gre, mi reče, drugič bo boljše.«
V prvi ligi še nimate gola, ste pa zabili dva v 2. SNL, ne?
»Mislim, da sem zabil tri, vse za Rudar. Zagotovo pa enega Nafti z glavo in enega Beltincem z nogo. V prvi ligi še nisem zabil, res je, ampak že tekma s Primorjem bo odlična priložnost!«
Mimogrede, veste vi, kam bo penal streljal Emir Saitoski?
»Uh, mislim, da ne. Ampak samo da jih bo zabijal še tako naprej!«
