A če bo uspešen na začrtani poti, gre za vmesno stopnico v njegovi trenerski karieri. Moje ambicije so najvišje možne, udari neposredno. »Kmalu želim postati glavni trener. Ne prehitevam dogodkov, saj mi trenutna licenca te službe še ne dovoljuje. Končujem licenco UEFA A.« Na treningih je glasen, igralcem nazorno podaja informacije in resnično deluje kot desna roka glavnega trenerja. »Izhajam iz igralskih izkušenj in tega, kar sem se doslej naučil ob delu z vrhunskimi trenerji. Stalno se izobražujem in z iskanjem novih informacij skrbim za svoj napredek. Želim slediti sodobnim trendom. Lažje deluješ z veliko znanja.«

Največ naučil od Šimundže
Izstreli odgovor na vprašanje, kateri trener je nanj pustil največji vtis. »Nedvomno Ante Šimundža! Name je zelo vplival že med igralsko kariero. Prepričan sem, da sodi med tri najboljše slovenske strokovnjake. Delo z njim je bil zame velik privilegij. Veliko sem se naučil. Uporabljal bom prijeme, za katere menim, da bi mi lahko koristili. Seveda imam tudi svoje ideje, zato bom malo eksperimentiral.« Kot igralec se je navadil na pritiske in delo v zahtevnih nogometnih okoljih. Bil je steber vrhunske generacije vijoličastih, s katero je igral v ligi prvakov in evropski ligi, osebnost je utrdil v Belgiji, Belorusiji, Maroku, Kazahstanu in Srbiji. Pravi, da je od sebe zmeraj zahteval le najboljše. »Zdaj je enako. Pred Muro sem delal v Mariboru in Brinju. Vsako okolje je specifično, poudarjam pa, da največji pritisk nalagam sebi.«
Krivulja rezultatov Mure se je zasukala na navzgor. Ljubljančan ugotavlja, da so na pravi poti, tudi kakovosti posameznikov ni spregledal. »Ekipa ima pravšnji karakter, fantom ob slabih rezultatih ni bilo vseeno in na takih stvareh moramo graditi.« Med igralsko kariero je bil Filipović lider. Krožijo anekdote, da je marsikaterega nogometaša skrbelo, kako se bo v napetih situacijah v slačilnici odzval Filipović. Njegova beseda je (ob)veljala. »Zmeraj sem bil izpostavljen, nikoli se nisem skrival. Bil sem vodja, ta pa ima lastnosti, ki so zelo povezane z vlogo trenerja. Izkazalo se je, da nikoli ne smeš reči nikoli, saj sem nekoč izjavil, da nikdar ne bom trener. Zdaj pa, če sem povsem iskren, uživam bolj, kot sem med igralsko kariero.«

Kmalu vloga za najvišjo licenco
Zakaj? »Zaradi prevzemanja odgovornosti, vodenja kolektiva, predajanja informacij, učenja ljudi, ustvarjanja skupine, ki ti sledi. Vse to so stvari, pri katerih uživam. Ne bojim se prevzeti odgovornosti. Poleg tega zdaj nogomet spoznavam na povsem drugačen način, dojemam ga skozi druge oči, ne kot igralec, ko gledaš le nase. Omenjene karakteristike me krasijo v privatnem življenju.« So takšne lastnosti prirojene ali pridobljene? »Prej prirojene. Ko prepoznam igralca z vodstvenimi odlikami, ga na vsak način želim obdržati v ekipi. Taki nogometaši zagotavljajo prednost pred nasprotnikom. Koristno je imeti igralca, na katerega se lahko trener zanese. Takšni radi prevzamejo odgovornost, zato jim jo je treba naložiti. Imamo fante, ki so bili prvaki Slovenije in igrali resne tekme. Kouter, Bobičanec, Murić imajo dobre kariere, nastopali so na pravih odrih.«
Niti Filipoviću resna nogometna scena ni tuja. Nanjo želi zakorakati še v trenerskem poslu. »Kmalu bom oddal vlogo za licenco UEFA PRO. Tam so ljudje, ki odločajo. Nekdanji igralci imamo manjše privilegije. To je moja ambicija. Nekega dni želim biti samostojni trener,« znova ponovi 37-letnik.