Janez Strajnar je vratar z največ nastopi v slovenski prvi ligi, saj jih je zbral kar 420. Po številu nastopov ga to uvršča zgolj za Sebastjana Gobca (488), Marcosa Tavaresa (436) ter Dušana Kosića (421). V svoji karieri je igral za Domžale, Slovan, Gorico, Interblock ter Primorje. Prav pri slednjem je pustil največji pečat, saj je med leti 1994 in 2005 odigral kar 294 tekem in bil z njim tudi dvakrat državni podprvak. Dobre igre je opazil takratni selektor Dr. Zdenko Verdenik, ki ga je marca leta 1997 tudi vpoklical v reprezentanco. Za izbrano vrsto je zbral en nastop, ob zmagi naših fantov na prijateljskem obračunu v Avstriji z 2:0. Od konca kariere je bil Strajnar trener vratarjev različnih ekip, omeniti pa še velja, da sta tudi njegova sinova nogometaša. Starejši Mark se je letos očetu pridružil v Ajdovščini, potem ko je v preteklosti že branil barve nekaterih prvoligaških ekip, medtem ko se je Aljaž letos prvič podal v tujino, kjer brani barve mlajših selekcij italijanske Monze. Slednji je sledil očetovim stopinjam in igra na vratarskem položaju. Z Janezom smo se pred reprezentančnim premorom pogovarjali o marsikaterih stvareh.
Letos ste se po 20 letih vrnili v Primorje, kjer ste počutili zares velik pečat. S kakšnimi občutki ste prišli nazaj v Ajdovščino?
Zelo sem vesel in zadovoljen, da sem se vrnil v sredino oziroma okolje, kjer sem kot nogometaš preživel zelo lepo obdobje. Vesel sem tudi, da se je Primorje po dolgih sušnih letih znova vrnilo na nogometni zemljevid. Čestitke vsem, še posebej pa ljudem, ki so v zadnjih treh letih poskrbeli za dokaj hitro vrnitev med slovensko nogometno elito.
294 tekem ste odigrali za Ajdovce. Kateri so tisti najlepši spomini, mogoče trenutek iz tistega 11-letnega obdobja?
Težko se odločim za en trenutek, saj jih je bilo kar nekaj. Zelo lepi spomini me vežejo na tiste sezone, ko smo krojili sam vrh slovenskega nogometa. Verjetno tudi zato, ker sem si takrat izboril vpoklic v reprezentanco. To je nekaj najlepšega kar lahko športnik doživi v svoji karieri.
Še vedno ste vratar z največ nastopi v slovenski ligi. Ste ponosni na to? Kakšen je recept do takega uspeha? Kaj bi svetovali mladim nogometašem?
Tega nisem niti vedel, sem pa vesel in ponosen. Sam sem v vseh teh letih neizmerno užival v igranju nogometa, bil sem predan poslu in to je zagotovo eden izmed receptov. Druge stvari so trdo delo, odrekanje in pa na koncu to, da ti služi zdravje. To je pomembno, da si lahko ves čas konkurenčen, saj si iz leta v leto starejši. Z leti moraš več skrbeti zase, več vlagati vase in to ti potem podaljšuje kariero.
Tujina vas je mogoče zamikala kdaj?
Absolutno je, a je bilo v tistih časih malce težje oditi v tujino kot v tem trenutku. Kljub temu sem odigral veliko kakovostnega nogometa in izjemno sem ponosen, da sem bil del slovenske nogometne lige toliko let.
Če se vrneva na aktualno dogajanje. Kako je prišlo do ponovnega sodelovanja s Primorjem? Kdo vas je kontaktiral? Ste takoj sprejeli službo?
Kontaktiarali so me glavni ljudje iz kluba, v prvi vrsti predsednik Bojan Adžić. Nikoli nisem opustil ambicij o povratku v članski nogomet, čeprav sem zadnji dve sezoni deloval v mladinskem pogonu Celja. Absolutno me to delo zanima, saj imam energijo, znanje in vse kar je potrebno za delovanje v članskem nogometu. Do dogovora je prišlo zelo hitro.
Bili ste trener vratarjev tudi v nekaterih drugih klubih. Kaj ste še počeli v tem obdobju od konca kariere?
Zelo hitro sem se odločil za trenerski posel. Takoj, ko sem zaključil s profesionalnim igranjem, sem postal trener vratarjev v članski ekipi Interblocka, ki je takrat igral v drugi ligi.
Zdaj ste že nekaj mesecev ponovno v Primorju. Kako bi ocenili trenutno stanje na lestvici in igro Primorja?
Točkovni izkupiček ni tak kot bi si želeli. V igri imamo določena nihanja, a smo si po prikazanem na določenih tekmah zaslužili več. Liga je izenačena, upam pa, da nas bo v prihodnje nagradilo tudi v rezultatskem smislu.
Kako poteka sodelovanje z Milanom Anđelkovićem in Sašo Marinkovićem? Ste ju prej poznali, njuno delo mogoče?
Milana sem poznal že kot nogometaša. Tekme Primorja sem spremljal v preteklosti, saj redno spremljam prvo slovensko ligo. Moram reči, da sta trenerja v zadnjih dveh letih in pol, odkar sodelujeta, naredila izjemen uspeh in sta pustila svoj podpis v ekipi Primorja. Čestitke in pohvale tudi ostalim ljudem v klubu. Sploh lanska sezona je bila odlična, ne le v rezultatskem smislu, ampak tudi po načinu igranja. Zelo rad sem jih gledal, dobri rezultati niso bili slučaj.
Kako ste zadovoljni z vratarsko ekipo? Se dobro razumete?
Imam skupino vratarjev, ki si jo vsak trener želi. Izredno so delavni, vsak dan pa tudi dokazujejo, da si želijo rasti, se učiti in razvijati. So zelo homogeni in povezani, kar je za trenerja izredno pomembno, saj to olajša delo.
Za Denisa Pintola so ljubljanski navijači kar hitro dejali, da bi prav on moral braniti v Olimpiji ob odsotnosti Matevža Vidovška. Se strinjate? Je Denis velik potencial?
Definitivno govorimo o velikem potencialu ki ga kaže iz tekme v tekmo v majici Primorja. V tem trenutku je povsem razumljivo, da ima Olimpija ob odsotnosti prvega vratarja vidne težave na tem položaju, zato je normalno, da se v tem trenutku marsikdo sprašuje, zakaj so se Denisauodrekli oziroma ga posodili. Je pa to toliko boljše za nas, saj opravlja zares odlično delo.
Kako potekajo vratarski treningi? Na čem je največ poudarka?
Vratarski treningi nekako potekajo v sklopu s pričakovanji, torej s smernicami, ki jih danes nogometni vratar potrebuje pri sami nogometni igri. Ogromno je segmentov, ki jih mora moderen vratar obvladati. Poudarek je na igro z nogo in predvidevanju situacij, ki se dogajajo znotraj same nogometne igre.
Kako so se vratarski treningi oziroma igra vratarjev spremenili v primerjavi z vašim obdobjem?
Razlika je ogromna, saj postaja današnji nogomet vse hitrejši. Največja razlika je ta, da je danes moderni vratar zadnji branilec v obrambni vrsti in hkrati prvi organizator igre v napadu. Osnovno je, da mora biti vratar tehnično in taktično dovršen pri igri z nogo, saj ima na tekmo procenutalno gledano 70 do 80 posredovanj z nogo, ostalo pa so ostala posredovanja, kamor spadajo lovljenje žog, metanje, izbijanje... V tej smeri je nogomet naredil največji napredek.
Ste imeli vi kakšnega vzornika, ko ste igrali?
V tistih časih sem spremljal raznorazne vratarje. Spremljali smo sicer tekme, ki so bile v tistem času na razpolago, saj ni bilo take preglednosti kot je danes na dnevni ali tedenski bazi. Učili pa smo se od najboljših.
Ste nogometna družina. Je bilo težko prepričati Aljaža in Marka, da si nadaneta kopačke?
Niti ne. Od malega sta spremljala mojo kariero, še posebej Mark, ki je prisostoval še mojim obrambam. Potem sem se podal v trenerske vode, sami pa smo živeli tik ob stadionu v Domžalah. Oba sta začela z nogometom in sta tudi vztrajala. Sploh pri Aljažu je bilo že takoj začutiti, da goji strast in ljubezen do tega športa. Za mesto vratarja se je odlolil povsem sam. Mark sprva ni kazal takega navdušenja, a je potem s prehodom v kadetsko ekipo Domžal resneje “zagrabil” in vztrajal. Na koncu sta bila oba nagrajena in potrkala sta na vrata članskega nogometa. Videli bomo, kam jih bo pot zanesla, vse pa je odvisno od njiju.
Koliko jima pomagate recimo na njuni poti? Aljaž je vratar, ki je odšel prvič v tujino, Mark vam je sledil v Ajdovščino.
Pomagam jima v prvi vrsti kot oče in starš, po drugi strani pa kot nekdo, ki je vso to pot tudi sam prehodil. Imam določene izkušnje, zato jima v nekaterih trenutkih lahko pomagam z nasveti o stvareh, ki ju bodo čakale na tej poti, in o načinu reševanja težav, ki se bodo pojavile. Povsem normalno je, da se v prostem času pogovarjamo o teh rečeh.
Kot ste že na uvodu sami dejali, ste oblekli tudi reprezentančno majico. Kakšen je bil takrat občutek, ko ste prejeli vpoklic in potem branili? Kako se spominjate tiste tekme?
Občutki so bili res enkratni. Veliko zadovoljstvo in ponos, ko enkrat oblečeš majico z državnim grbom in slišiš himno. To je velika čast za vsakega športnika, v tistem trenutku pa sem neizmerno užival. Čeprav je bilo kratko in sem zaigral samo enkrat, sem vendarle doživel to.
Za konec mi zaupajte, kakšna se vam zdi prihodnost slovenskega nogometa? Tako klubskega, kot reprezentančnega.
Mislim, da je klubski nogomet dober, saj klubi rastejo. To dokazujejo rezultati na mednarodni sceni. V lanski sezoni smo imeli kar dva predstavnika v zaključni fazi konferenčne lige, kjer letos znova uspešno nastopa Celje. Sam imam do prve lige in igralcih pozitivno mnenje. O reprezentanci pa prav tako, saj zadnji rezultati zares obetajo. Uvrstitev in odlične predstave na evropskem prvenstvu, prva uvrstitev mlade reprezentance na evropsko prvenstvo in tudi izredno dobri rezultati mlajših selekcij. Prihajajo generacije, ki obetajo, tako da se za prihodnost slovenskega nogometa ni za bati.
Z vratarji pa tako ali tako nismo imeli nikoli težav (smeh).
Se strinjam. Zadnjih 20 let smo imeli dva vrhunska vratarja, Samirja Handanovića in Jana Oblaka, tako da smo glede tega zares dobro pokriti.
