Kri ni voda
Luka Mlakar je torej debitiral in nato takoj poleti 2022 odšel v mladinski pogon Rome. Ne more reči, da ni dobil priložnosti. Zabijal je redno, igral redno, ampak potem se, kot zdaj že ve tudi sam, zgodi “nogomet”. Lahko bi še počakal pol leta. Pa ni. Pozimi, februarja letos je prišel nazaj domov. V Domžale. Zdaj je star toliko, kot je bil brat Jan, ko je prišel v Maribor in debitiral za Maribor. No, da kri ni voda, se je pokazalo hitro, pa čeprav imata Luka in Jan še brata Matica. Golmana.
Luka, samo predstavljamo si lahko, kakšno veselje mora biti že za prvo točko. Po sedmih porazih. Kako je bilo – razen da ste po golu za 1:1 proti Bravu skočili vsi skupaj?
“Saj ste videli: vsi smo bili tako zelo veseli. Ne samo mi na igrišču, ampak celotna klop, štab in vsi, ki delajo v klubu. Točka, ki smo si jo zelo zaslužili. Upamo, da bo točk zdaj več, bi si pa že prej zaslužili vsaj kakšno. Sploh na prvi tekmi v Ajdovščini proti Primorju (3:2), ko smo dobili gol v zadnjih sekundah, dobro smo igrali doma z Mariborom (1:2) … Verjamemo, da se nam bo dobro delo obrestovalo.”
Domžale ste že tako najmlajša ekipa v ligi, vi imate komaj 19 let. Ampak glede na konec lanske sezone, dodatne kvalifikacije za obstanek, spremembe v klubu in na klopi, pa tak uvod … Ste se kaj postarali?
“Haha, dosti hecov je bilo ravno na ta račun: vsi smo sicer mladi, ampak smo dali, kot ste rekli, v tako kratkem času toliko skozi, kolikor se nekaterim ne zgodi najbrž celo v petnajstih letih. Vse se je spremenilo v le nekaj mesecih. Vsak nov trener pomeni novo izkušnjo, kar je sicer dobrodošlo, kot je tudi to, da bomo čez recimo tri leta lahko te izkušnje morda dobro izkoristili.”
Vsi so nas po prvi tekmi odpisali
Komaj ste se obdržali v ligi v lanski sezoni. Že v zadnjem 36. krogu, ko je Nafta zmagala v Mariboru, je Nikša Vujčić izbil žogo, ki bi vas sicer pahnila med drugoligaše. In potem še poraz na prvi tekmi kvalifikacij s Triglavom doma 1:3. Kaj ste ugotovili o Domžalah, nekdaj prvaku in rednem udeležencu evropskih tekmovanj, ko ste v Kranju obrnili z zmago 1:4?
“Poneslo nas je, ko so nas po prvi tekmi s Triglavom vsi odpisali. Mi pa smo vedeli, da se kaj takega ne moremo ponoviti, niti ne bodo oni odigrali še ene takšne takme. Daš gol, dva, tri in je vse odprto. Predvsem pa sem spoznal, da so Domžale velik klub, česar rezultati sicer na kažejo, ampak ko vidiš, da je ljudem v klubu težko, pa se borijo? Ni lahko, kadar niso finance najbolje urejene, mi pa dajemo res vse, kar lahko.”
Saj to. Kako greste dalje ob vseh spremembah, zamenja se trener, pa marsikaj v klubu, odidejo dolgoletni ljudje, povrhu pa niti točke na prvih sedmih tekmah?
“Ni lahko, ker toliko lažje je priti na trening, če si za vikend zmagal. Mi pa iz tekme v tekmo: nič. Sedem tekem. Kar je hudo dolgo obdobje, toda sploh ko se je vrnil trener Tonči Žlogar, s katerim smo se lani rešili izpada, se je spet odprlo. Saj smo verjeli, da se bo, ampak zdaj verjamemo, da bomo do konca jesenskega dela zelo konkurenčni v tej trdi borbi za obstanek.”
Jan in Matic – dva brata
Luka, v Domžale ste se vrnili pozimi, potem ko ste odšli v Romo poleti 2022. Kakšen je bil povratek?
“Ah, ker je domače okolje, sem se res hitro vključil. Razlika je bila zgolj ta, da zdaj igram članski nogomet, toda tudi nanj sem se dobro privadil.”
Bi dali takšna gola in tako pomembna Nafti, ko ste zabili dvojček za pomembno zmago, če bi se vrnili v Slovenijo, ampak ne v Domžale?
“Hm, nikdar ne bomo sicer vedeli. Ampak seveda se pozna, če greš v novo okolje. Ko sem šel v mladinski pogon Rome, sem potreboval kar nekaj mesecev, da sem se privadil.”
Vsi zdaj vemo, da ste seveda mlajši brat Jana Mlakarja. Ampak vzor ste imeli v dveh bratih. Kako je z drugim bratom, kakšna je njegova zgodba?
“Matic? Skupaj z Janom sta začela, saj sta približno enako stara oziroma sem jaz precej mlajši od obeh (Jan Mlakar je letnik 1998, Matic Mlakar pa letnik 1993). Matic je bil golman, igral je za klub Alfa, ki ga sicer ni več. Ker je imel težave s kolenom, ni mogel priti do najvišjega nivoja, ampak še igra amatersko ligo.”
Glede nato, da sta vidva z Janom nagnjena k zabijanju golov, kako, za vraga, je on šel za – golmana?
“Haha, uh, res ne vem. Mogoče je, ugibam, Jan streljal, on pa branil. Ampak takrat se jaz še niti rodil nisem.”
Ne bom preveč omenjal Jana Mlakarja, ampak ker ste toliko mlajši, me zanima sledeče: mi ga seveda poznamo kot “Jan Mlakar, napadalec, reprezentant”, je bil tudi za vas, no, to?
“Mislim, vedno sem nanj gledal kot na brata, sem pa toliko mlajši, da sem ga sicer videl, ko je še igral v Domžalah, se pa tega ne spomnim najboljše. Ker je hitro šel potem v Italijo in naprej.”
Debi? 3:3. Prvenec? 3:3.
Poleti 2022 ste bili stari komaj šestnajst let, pa ste šli v Romo. Primavera, mladinska liga, zna biti precej neizprosna, tekmovalna, pestra in polna obratov. Izkusil jo je vaš brat, izkusili ste jo vi. Kaj ste se naučili?
“Sprva mi je šlo res dobro, veliko sem zabijal, poznalo se je, da sem igral proti dvema letoma mlajšim igralcem. Se je pa videlo, kakšni talenti so v ekipi. Niccolo Pisilli, ki zdaj igra za prvo ekipo Rome, je gladko nadziral vse v sredini, pa je bil dve leti mlajši od mene. Bili smo dobra ekipa, toda ko se je menjal štab, sem se znašel ob strani. Ni bilo lahko. Lahko bi sicer še pol leta ostal v Romi, najbrž sedel na klopi, čeprav nikdar ne veš, ampak sem se odločil za vrnitev domov.”
V Domžalah ste v zadnjem krogu sezone 2021/22 debitirali v kar pestrem občinskem derbiju proti Radomljam. Se spomnite, koga ste zamenjali?
“Eee, Nikolo Jovičevića?”
Ne, Emirja Saitoskega.
“Aaa, no, se pa spomnim, zelo dobro, da sem imel zelo dobro situacijo, kjer bi moral streljati na gol, pa sem pač raje podal. Bila je res lepa izkušnja, čeprav je bila res pestra tekma: 3:3!”
Debitirali ste stari 16 let in 24 dni. Pred tremi leti še ni bilo nobenih pravil o obveznem igranju mladih igralcev. Sicer po svoje ni tako dolgo nazaj, ampak tudi je.
“Tilen Golić, Luka Topalović in jaz smo bili prvi, ki smo bili tako mladi in debitirali, zdaj pa je to mnogo pogosteje. Mi smo še generacija, ki je res bila presenečena, če je sploh trenirala s prvo ekipo.”
Taka imena = strahospoštovanje
Tedaj ste imeli v Domžalah še Ajdina Mulalića, Tilna Klemenčiča, Gabra Dobrovoljca …
“Sama imena, zaradi katerih si imel veliko strahospoštovanja. Naredil si, kar so ti rekli in to je to.”
No, prvenec ste pa zabili, ko ste se letos v zimskem prestopnem roku vrnili domov. Spet je bilo 3:3, zabili ste z glavo na gostovanju pri Bravu, na svoji četrti tekmi po vrnitvi. Spomin?
“Dobil sem krasen predložek in zabil z glavo. Bolj se spomnim, da je bila še ena tistih tekem, kjer bi morali zmagati, vodili z 2:3, pa …”
Vsaka trenerska menjava je izkušnja, pravite. Kako vidite letošnjo sezono in kakšne so Domžale zdaj?
“Veliko se je spremenilo, ob koncu prestopnega roka smo dobili veliko novih igralcev iz tujine, ki pa bodo pomagali in zaostrili konkurenco. Vsak od nas, vsak igralec potrebuje konkurenco za napredek. Sezona pa je specifična, ker smo že dali skozi dva tedna priprav, igrali dobro proti Čukaričkemu, potem pa je prišel novi trener, novi obrazi, novi ljudje. Ni se izšlo, dva meseca sta šla hitro skozi in na sedmih tekmah nismo osvojili točke.”
Mlad bom… Dokler boste vi rekli, haha.
Spomnim se, kako je Tonči Žlogar v Kranju ponosno razlagal, da ste si vsi skupaj zaslužili še eno leto prve lige. Mislil je tudi nase, se mi zdi. Kako je, ko se je vrnil?
“Takoj se je začutila nova energija, garderoba se je povezala. Saj smo bili od vedno, sicer niti ne bi zdržali skupaj. Šli smo skozi težke čase, ni lahko, ko kdaj kaj zamuja in ni vse, kot bi naj bilo, toda ko osvojiš potem takoj prvo točko? Se res veseliš skupaj.”
Kaj je pisalo Fallouju Fayetu na majici, ki jo je pokazal po golu za 1:1 v Stožicah proti Bravu?
“Napis je imel za svojo mamo. Res smo bili veseli zanj, gol si je zaslužil, pa še lep je bil. Vsi smo tako ponosni, nihče ves ta čas ni bil zatežen, čeprav smo bili brez točke na dnu. Dojeli smo, da lahko sami spremenimo stvari in delamo. Ja, mladi smo, ampak nobenemu ni vseeno.”
No, vsi pa vendarle niste mladi. Tu sta Haris Vučkić in Dejan Lazarević. Sploh Vučkić ima dobro sezono.
“Igrati s Harisom je neverjetno. Vidiš, da ni zastonj naredil take kariere in igral, kjer je, začenši z Newcastlom. Poslušamo, kar nam govori, daje nasvete. Saj, koga pa bi poslušali, če ne njega? In enako je z Dejanom. Dragoceno, koristno je za vse nas mlajše, da ju imamo.”
Še to, kako dolgo mislite, da boste še “mladi”?
“Haha, mene ne moti, če sem še mlad, pa saj niti ne gledam, ali sem še mlad. Pomembno je, da bom v igri čim bolj zrel. Sicer pa … Dokler boste vi, mediji, rekli, da sem mlad, haha.”
