Ne, v ligi grofom za zdaj noben ne pride praktično niti blizu. Za uvod so dobili štajerski derbi v Ljudskem vrtu (1:2), ko so znali najti rešitve za obrambni Maribor, še hujše so opravili v Stožicah z aktualno prvakinjo Olimpijo (0:5) in ji zamenjali trenerja Jorgea Simaa. Ukanili so doma Radomlje (2:0), Muro (3:0) in Domžale (4:1), v gosteh pa po kar dveh golih zaostank slavili s preobratom pri Aluminiju (2:3), v Stožicah pa petardo sprožili še Bravu (0:5). (Ne)hote so tako spomnili na rekord najbolj uspešnih štartov v sezono. Oba ima v rokah zaenkrat še vedno – Bojan Prašnikar. Z dvema kluboma.
Še dve zmagi za izenačenje, tri do vrha!
Celje potrebuje še dve zmagi, da ujame doooolgoletni rekord. Tri, da spleže na vrh. Najprej bi moralo zmagati pri vedno vročem Kopru, nato po dveh lanskih tekmah brez domače zmage še Primorje, če želijo na sam rekordni vrh, pa mora pasti še Maribor.
Kar nekaj rekordov v 1. SNL ima že kar dolgo brado. Med najstarejšimi je prav dolžina 100% štarta v sezono. Star je 26 in 29 let. Delita pa si ga – Maribor in Olimpija. Oba pa ima v rokah Bojan Prašnikar, ki je osvojil šest naslovov državnega prvaka. Dva z Olimpijo, štiri z Mariborom.
Celje je že zdaj, kot je izračunal tudi Športni SOS MMC RTV Slovenija, pri tretjem najdaljšem nizu. Če je rekordni devet zaporednih zmag za uvod v sezono, je drugi najdaljši niz od uvodnega kroga po osem zmag, kar je uspelo Domžalam v 2014/15 in ne tako dolgo nazaj Olimpiji v 2022/23. V tej druščini le Domžalam ni uspelo osvojiti naslova.
Olimpija v krstnih letih 1. SNL? Rekord, rekord, rekord
SCT Olimpija je v uvodnih sezonah 1. SNL postavila kar nekaj rekordov. Kar celotne prve tri sezone (1991/92, 1992/93) ni doma za Bežigradom niti enkrat samkrat izgubila. Suvereno je pobrala prve tri naslove in se napotila še po četrtega zaporednega. Silovito. Sezona 1994/95 je bila sicer še zadnja, ko sta za zmago šteli zgolj dve točki, obenem je bila tudi brutalna sezona za obstanek, saj se je liga skrčila iz 16 na 10 klubov, tako da je neposredno obstalo le osem klubov.
Za Olimpijo je bil v 1994/95 markanten po uvodni zmagi nad Izolo (0:2) že v 2. krogu večni derbi za Bežigradom. Edin Hadžialagić, nekdanji nogometaš Maribora, je zabil za vodstvo s prostega strela za 1:0, na 2:0 je s preigravanjem Mladena Dabanoviča povišal Edmond Dosti, vijoličasti pa so uspeli vsaj znižati prek Milka Đurovskega na končnih 2:1 za Olimpijo, ki je tedaj beležila že 32 let neporaženosti na ligaških derbijih v Ljubljani.
Dosti, Benedejčič, Novak …
Olimpija je nato podobno z 2:1 premagala Rudar v Velenju, ko so knapi uspeli zgolj znižati, sledila je destrukcija Slavije Vevče na Kodeljevem s kar 0:5, podobno slabo jo je v edini prvoligaški sezoni odneslo Kočevje za Bežigradom (4:0). Edino, ki je uspelo vsaj povesti, je bilo prek Uroša Staniča ajdovsko Primorje v 6. krogu v 37. minuti, vendar Miran Pavlin, Edmond Dosti in Đoni Novak so od 70. do 88. minute obrnili rezultat na 1:3. Za Bežigradom je nato padla Mura, ki je uspela izenačiti na 1:1, ampak je Igor Benedejčič zabil za zmago (2:1). Še eno naporno gostovanje je bilo na Prevaljah. Za Korotan je pred kar 2.200 gledalci povedel kdo drug kot Roman Plesec v 20. minuti. Dejan Djuranović je izenačil do polčasa, Đoni Novak in Igor Benedejčič pa sta spet prinesla zmago. Bil je že oktober, ko je Đoni Novak zabil za deveto zaporedno zmago proti Kopru (1:0).
Pred tem je rekord petih zaporednih zmag na uvodu v prvenstvu iz predhodne sezone 1993/94 držala Mura, ki je na koncu osvojila drugo mesto. Olimpija je v 10. krogu odšla na Skalno klet k solidnem Celju, tedaj imenovanem Biostart Publikum. Po četrtem mestu v 1993/94 so imeli Celjani, ki so po zaslugi dvojne krone Olimpije v poletju 1993 izkusili tudi prvič Evropo kot pokalni finalisti, vseeno kar precejšnje ambicije in pod Borutom Jarcem zelo soliden uvod. Olimpiji je sicer po devetih krogih najbolj sledil Maribor s kar sedmimi zmagami in enim remijem. Torej le s točko zaostanka.
Ko je Goršek preigral vse in še Simeunovića
Zmaji so sicer na Skalni kleti izgubili že sezono prej s kar 3:0, kar je bil tedaj prvi poraz v sezoni, pa se je pisal november. No, tekma 16. oktobra 1994 je bila solidno obiskana, 1.600 gledalcev v knežjem mestu. Olimpija je bila v obrambi zares nepričakovano nestabilna in polna napak, tako da je Celje z goloma Novice Nikčevića in Slobodana Sudeca vodila z 2:0 že po 15. minutah. V raztrgani igri se je po podaji Igorja Benedejčiča dobro znašel Dinko Vrabac in v 25. minuti znižal.
Na tej tekmi, ki se je v drugem delu odprla in kjer je imel Branko Zupan v golu Celja kar nekaj težav, na drugi strani pa je vratar Marko Simeunović štel do pet zapravljenih stoodstotnih priložnosti grofov, je enega najlepših golov dosegel Andrej Goršek. Še zdaj najboljši strelec Celja v zgodovini 1. SNL: preigral je celotno obrambo in še Simeunovića ter sijajno zabil za 3:1 v 88. minuti. Olimpiji je preostal le še pritisk, dobili so sicer enajstmetrovko, ki jo je Dosti pospravil v gol, ampak niz je bil končan.
“Nekateri igralci mojega moštva si zaslužijo hudo kritiko,” je bil v Večeru kritičen Bojan Prašnikar. Zaleglo sicer sprva ni: Olimpija je v 11. krogu nato na tisti tekmi z Ljubljano (Železničar Oscar) po 56 tekmah naposled doživela prvi domači poraz (1:2) sploh v ligi za Bežigradom, ko sta Dušan Novak in Mihael Kebe obrnila za zmago. Ko so zmaji nato v 14. krogu izgubili v Beltincih (4:2), je za en krog na vrh skočil Maribor. A le za krog. Olimpija je takoj po premoru dobila tudi derbi v Ljudskem vrtu (0:2), na koncu je bila razlika sicer zgolj dve točki, toda Olimpija je osvojila še drugi naslov, ki ga je osvojila na koncu z Brankom Oblakom na klopi.
Tisti Maribor v tisti sezoni 1999/2000? Ni šans!
Ko je prišla liga prvakov, ni moglo tistega Maribora iz konca devetdesetih skoraj nič ustaviti. Kakšno poletje 1999, pa še jesen! Že sezono prej je Maribor bil eno vratnico, podaljšek stran od raja proti PSV Eindhovnu, toda vztrajal je, pobral še tretji zaporedni naslov in poskusil še enkrat več.
Najprej je za uvod 28. julija na prvi od dveh ovir do lige prvakov premagal Genk v Ljudskem vrtu s kar 5:1, čemur je sledil vikend uvod v 1. SNL in gostovanje v Domžalah. Gladkih 1:4. Gostovanje v Belgiji je bilo, milo rečeno, nato med tednom dramatično. Zaloga štirih golov? Za las je šlo. 3:0 je zmagal Genk, izkoristil igralca več, toda Maribor je zdržal. Uh. In potem? Druga štirica: s 4:1 je v Velenje iz Ljudskega vrta odšel Rudar. Že v torek gostovanje v Lyonu in epskih 0:1 z golom Daliborja Filipovića. Pa spet vikend, spet štirica, tokrat 2:4 na Prevaljah pri Korotanu.
Pohorje, Lyon, Beltinci, Gorica, Dinamo Kijev, Olimpija …
Povratna tekma z Lyonom je prišla sicer šele 25. avgusta, dva tedna po prvi v Franciji, vmes je tako Maribor imel čas še za petardo Pohorju (5:0), ko so Rušani igrali prvič (in zadnjič) med prvoligaši. Po zgodovini in zmagi nad Lyonom ter prvo uvrstitvijo v ligo prvakov (2:0) je brez premora sledilo gostovanje pri Beltincih – peta zmaga z 0:2. Pred začetkom v ligi prvakov je štirico vijoličastih izkusila v Ljudskem vrtu še Gorica (4:0), po nori zmagi v Kijevu proti Dinamu (0:1) pa je za vikend nato štirico dobila za Bežigradom še Olimpija (2:4).
“Prašnikarjev stroj pa kar melje, melje …” so bili časopisni naslovi. Olimpija se je tedaj potolažila lahko vsaj s tem, da je pokazala največ v sezoni. Poraz z Bayer Leverkusnom v Ljudskem vrtu (0:2), ki je bil krut in kisel, se ni poznal v ligi, tako da je padlo doma še Celje (2:1), tudi trpka rimska izkušnja z Laziem (4:0) ni omajala gostovanja v Dravogradu (1:3). Devet tekem, devet zmag in vmes – liga prvakov.
Dva gola rekordnemu Mariboru? Fabi, pridi v Maribor
Rekordnega niza devetih zmag je bilo spet konec v gosteh. In spet so bile nepričakovane in hujše težave v obrambi. Tokrat je bila šele Fazanerija tista, ki je zaustavila Maribor v 10. krogu po devetih zmagah. Mura je sezono prej (1998/99)osvojila četrto mesto in želela spet nazaj proti vrhu, toda sezona 1999/2000 ni bila uspešna. Končala se je z desetim mestom v dvanajstčlanski ligi, Milovan Tarbuk je od pomladi vodil sicer zanimivo ekipo, ki pa je redko povezala dve zmagi. Bili so na sredini lestvici, ko je 15. oktobra 1999 prišel Maribor.
Sicer je kar 10.000 ljudi obiskalo znameniti Terezijin sejem, kar 3.000 pa jih je vseeno prišlo tudi na štajersko-prekmurski derbi na prenovljeno Fazanerijo, ko sta bili zgrajeni kar dve novi tribuni. Ante Šimundža je sicer povedel v 40. minuti, toda Fabijan Cipot je izenačil v 67. minuti z zelo natančnim strelom mimo – Marka Simeunovića. Torej istega golmana, ki je bil tudi del prvega zmagovitega rekordnega niza z Olimpijo pet let prej. Še več, ni bil edini, saj je bil njegov soigralec obakrat še Dejan Djuranović. Ko je kazalo na 1:1 in so se gledalci že sprijaznili z remijem, je nato v 91. minuti po podaji Amirja Karića iz kota z glavo zabil Marinko Galić. Maribor je povedel 1:2.
Po rekordnem nizu naslov, ampak tudi predčasno slovo
Še deseta zmaga? Konec? Ne, “Fabi” je zabil še drugega v 93. minuti, tudi on z glavo ob nepazljivi obrambi. Končnih 2:2. “Takšnih napak si v obrambi ne bi smeli dovoliti,” je znova ugotavljal – Bojan Prašnikar. Oba niza sta torej njegova. Iz leta 1994 z Olimpijo in 1999 z Mariborom. “Imeli smo priložnosti, a jih nismo izkoristili, nato pa smo bili kaznovani, kar je presenetljivo,” je bil sicer presenečen izkušeni Prašnikar.
In še nekaj je bilo skupnega: čeprav je osvojil naslova poprej z Olimpijo in Mariborom, se je poslovil še pred koncem sezone, v kateri je postavil uvodni rekord devetih zaporednih zmag na štartu v sezono. Če je Olimpijo zapustil še pred spomladanskim delom, ko je delo nadaljeval Branko Oblak, se je v Mariboru presenetljivo poslovil, ko je izgubil polfinale pokala s Korotanom.
