Rivalstvo, od nekdaj
Prerivanje med kluboma je staro desetletja. Iz prestolnice bodo na štajersko zmeraj letele provincialne oznake, morda še bolj je (bil) vpadljiv odklonilen odnos z mariborskega konca proti Ljubljani, ki pravzaprav ponazarja običajno relacijo med glavnim in drugim največjim mestom v državi. Obojestransko nogometno nasprotstvo ima globoke korenine, z zametki v nekdanji Jugoslaviji, ko sta oba kluba branila slovensko čast v prvi zvezni ligi, toda docela razmahnilo se je z osamosvojitvijo, najbrž tudi zaradi približno sočasnega nastanka največjih slovenskih navijaških skupin, ljubljanske Green Dragons in mariborske Viole.
Zbadljivke in prepovedane barve
Navijaški skupini se trudita nasprotno zasenčiti z različnimi zamislicami. Tako je na ljubljanskem gradu leta 2003 zaplapolala mariborska zastava, navijači zeleno-belih pa so pred štirimi leti med derbijem v Mariboru pripravili ognjemet na Kalvariji, hribu, pod katerim se nahaja mariborski stadion. Zeleno je grdo, kričijo privrženci mariborskega kluba, slogan v reklamah in nagovorih pogosto uporabijo tudi v pisarnah Ljudskega vrta. Ideje o prepovedani barvi so zakoreninjene v mariborskem navijaškem vsakdanu, podoben odpor do vijoličaste gojijo pristaši Olimpije.
###GALLERY###
Kluba z največ trofejami
Olimpija je v prvih sezonah v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja zagospodarila v prvenstvu. Štirje zaporedni naslovi državnega prvaka so jo postavili na piedestal, a so jo tam kmalu zamenjali vijoličasti, slovenski rekorderji s šestnajstimi ligaškimi lovorikami. Olimpija je do svojega sesutja leta 2004 ostala pri štirih, novonastala naslednica je dodala še štiri, je tudi aktualni slovenski prvak. Dva kluba, 24 naslovov, vsi ostali klubi skupaj (Gorica, Domžale, Koper, Celje, Mura) so jih nabrali 10. Nekoliko manj sta največja rivala prevladovala v pokalnem tekmovanju, v katerem sta skupaj osvojila 17 naslovov, Maribor 9 in Olimpija 8.
»Prepovedani« prestopi
Za prvi odmeven prestop med kluboma je poskrbel Edin Hadžialagić. Leta 1992 je uspešno izvedel zadnjo enajstmetrovko za vijoličaste in se za Bežigradom veselil presenetljivega pokalnega naslova. Že naslednjo sezono je Sarajevčan brcal za Olimpijo. A mnogo bolj so razburkale strasti nekatere naslednje selitve med kluboma. Sprva največkrat iz Maribora v Ljubljano. Zaropotalo je, ko se je zanjo odločil Kliton Bozgo, še bolj nekaj let za tem ob menjavi okolja Nastje Čeha in Marka Kmetca. »Prepovedanih« prestopov so se nagrmadili, vsi niso bili kontroverzni in so minili brez pompa, a mednje ne spada dogodek iz leta 2018, ko je za trušč na nogometni sceni poskrbel premik Alexandra Cretuja iz Ljubljane v Maribor. Leta 2019 je isto smer izbral še Rok Kronaveter, sicer rojeni Mariborčan. Ob takšnem rivalstvu so do vžiga navijačev pripeljali tudi prestopi, ki se niso zgodili neposredno med kluboma. Spomnite se le Milivoja Novakovića. Ljubljančan je ob zaključku svoje kariere raje izbral Maribor kot Olimpijo in pošteno razjezil pristaše zmajev.
(Še) brez Sancheza
Novega prvenstva rivala nista začela najbolje. Oba sta se na slab(š)e rezultate odzvala z menjavo trenerja. Mariborska, čeprav je Radovan Karanović le začasna rešitev, je bila (vsaj na prvi tekmi) učinkovita, ljubljanska (še) ne, saj Olimpija nadaljuje slabe izide in se je ta teden dokončno poslovila od Evrope. Če bi vijoličasti (že) ustoličili Victorja Sancheza, bi rivalstvo na prvem derbiju sezone prišlo do izraza v vsej svoji razsežnosti. Olimpija je srečanje največjih konkurentov nazadnje dobila pred dvema letoma, a tudi brez tega statističnega podatka se zdi, da tekma v Stožicah prihaja v boljšem trenutku za Maribor.
