Da je Maribor pričakovano na vrhu, ampak iz davne 1996/97, da je Olimpija prišla še najbolj blizu, da ima Fazanerija res zvestobo in da so sploh v Beltincih, pa tudi v Krškem, Šmartnem ob Paki in med drugim na Prevaljah še danes z razlogom lahko zelo ponosni. Nekaj je tudi lokalnih presenečenj, nekaj pričakovanih odstopanj. Če ne igraš “doma”, se pač pozna. Najbolj pa, če igraš na drugem koncu države. Namesto v Ankaranu kar v – Dravogradu.
1996/97 še vedno gladko na vrhu
Po 34. sezonah v 1. SNL se je na stadionih po uradnih podatkih na 6.706 tekmah zbralo 7.483.407 gledalcev, kar znese 1.122 gledalcev na tekmo. Minula sezona je bila s povprečjem 1.369 torej dokaj nad povprečjem. Pisali smo že o najbolj gledanih sezonah in tudi najbolj obiskanih tekmah v posameznih sezonah.
Najbolje obiskana sezona je bila 1996/97, ko se je na tekmo zbralo 1.693 gledalcev in je Maribor na poti do svojega prvega naslova zabeležil tudi absolutno najboljši obisk (97.500 gledalcev). Izdatno je pomagalo kar rekordnih 14.000 gledalcev v Ljudskem vrtu ob zgodovinskem slavju nad Beltinci. Ni pa povprečja tedaj dvignil le Maribor: svojo rekordno sezono je imelo tedaj tudi Primorje. Po obisku je nato predhodna 1995/96 (1.674), ko je prvi naslov osvojila Gorica in imela tudi krepko najvišje lastno povprečje (2.255), zelo blizu pa je med bolj nedavnimi prišla 2015/16, ko je svoj najvišji obisk zabeležila Olimpija Ljubljana v Stožicah na poti do težko pričakovanega naslova. In na derbiju izenačila rekord na eni tekmi 1. SNL s 14.000 gledalci.
Čez 2.000: Beltinci, Fazanerija, Športni park, Bežigrad, Stožice, Ljudski vrt
Na vrhu je pričakovano Maribor. Od 34 sezon Ljudski vrt ni beležil najvišjega povprečnega obiska v konkurenci le šestkrat. Po klubih sledi nato Olimpija, ko je 73.700 gledalcev prišlo v Stožice v 2015/16 in dočakalo naslov za zeleno-bele po 21. letih čakanja.
Ker se Mura vodi kar trikrat na uradni lestvici, saj gre za tri različne pravne subjekte, ima najvišje povprečje celo ND Mura 05, ki je v 2011/12 vrnila ime Mura med prvoligaše, osvojila tretje mesto in prišla celo do play-offa v kvalifikacijah za ligo Evropa. Fazanerija je beležila v povprečju kar 2.878 gledalcev! Čisto malenkost več kot NK Mura v sezoni 1993/94 (2.866), ko je šla pod vrh, in Olimpija v 2002/03, ko je Bežigrad beležil z Robertom Prosinečkim res nadpovprečen obisk (2.672).
Svoje najvišje povprečje je Gorica zabeležila na poti do prvega naslova v 1995/96, ko je imela 2.255 gledalcev in je padel rekord, uradno 4.000 gledalcev proti Olimpiji, za NŠ Muro pa med klubi, ki so zmogli največ v eni sezoni čez 2.000, beležijo le še Beltinci. Kar 2.030 v povprečju, skupaj 30.500 na petnajstih tekmah v 1994/95 in najvišjem petem mestu.
Med 1.000 in 2.000: začenjata Drava in Dravograd
Trinajst klubov je zabeležilo najboljši sezonski obisk, ki je višji od 1.000 in nižji od 2.000. Prav ta druščina je morda najbolj intrigantna. Zakaj? Ker pokaže, da se tudi klubi, ki niso morda imeli največjih uspehov, vseeno prebijejo visoko in užijejo zanimanje domačega okolja. Kar pa ne pomeni, da uspehov ni bilo. In obenem so ti klubi za seboj pustili kar štiri aktualne prvoligaše.
Od spodaj navzgor? Drava je v 2007/08 sicer končala šele na devetem mestu, toda z obiskom (1.072) požela sadove prejšnje najbolj uspešne sezone, ko je v 2006/07 končala kar na četrtem mestu (in že leta 2005 igrala v pokalu Intertoto). Dravograd ne bo pozabil sezone 2003/04, ko je klub prišel vse do finala pokala in tam izgubil z Mariborom ter hkrati zapustil prvoligaško druščino, povprečni obisk pa je na zgolj štirinajstih tekmah znesel 1.092 gledalcev.
Naklo, o, Naklo!
Že res, da je Interblock svoje štiri prvoligaške sezone igral v Šiški (2006-2010), toda v 2007/08, ko je končal na petem mestu, je zbral 1.139 gledalcev na tekmo, skupaj pa 20.500. In osvojil pokal. Prvič in ga ubranil naslednje leto. Domžale so začuda na tej lestvici med vsemi, ki so osvojili naslov, precej nizko z najvišjim povprečjem: 22.600 gledalcev so našteli v 2006/07, ko so osvojili prvega od dveh naslovov za povprečje 1.256 gledalcev na tekmo. Pred Domžalami je za las celo Krško, ki je bilo bum v 2015/16 ob preboju med prvoligaše in je bil Stadion Matija Gubec res dobro obiskan z 1.272 gledalci na tekmo (rekord 2.500 proti Olimpiji).
Nepozabna pa bo zlasti sezona 1993/94, ko je Naklo še zadnjič igralo na svojem stadionu Pod Štucljem in zbralo kar 1.486 gledalcev na tekmo na stadionu, kjer je bilo bolje, če nisi žoge nabil do tistega soseda, ki je luknjal žoge. Naklo je sezono prej zmoglo celo do petega mesta, po tretji sezoni pa je moralo domače tekme igrati v Kranju.
Davno Novo mesto, nepozabne Prevalje
V Lendavi je, gledano za Nafto, ki je obstajala do 2012, največ gledalcev v povprečju prišlo, ko je spet prišla prva liga v 2005/06 in je bil obisk čez 1.500, Primorje pa je skoraj nabralo 30.000 gledalcev, ko je bil vrh tako prekleto blizu v 1996/97. Danes za tiste kraje nepredstavljiva številka je iz Portovala, ko je Krka v 17. tekmah sezone 1992/93 zbrala kar 28.100 gledalcev oziroma 1.650 na tekmo za svojo prvo prvoligaško sezono (naslednje leto so izpadli, v 1. SNL pa igrali še tri sezone med 2013 in 2016). Podobno velja za seštetih 29.900 duš, ki je videlo osemnajst tekem na Stadionu ob jezeru v Velenju, kjer je Rudar v 1995/96 počasi gradil ekipo za naslov pokalnih prvakov (1997).
Izdatno se je dokazal kakopak Korotan v premierni 1994/95, ko se je na Prevaljah gledalo prvič prvo ligo, skupaj kar devet sezon. 25.400 gledalcev na le petnajstih tekmah je dih jemajoča številka za ekipo, ki se je za las ognila največjemu rezu, ko se je liga krčila iz 16 na 10 klubov, Korotan pa se je na osmem mestu kot zadnji ognil turnirskih kvalifikacij surove bitke za obstanek. In potem sta tu že dva prvaka. Koper je najvišji obisk, da, najvišjega zabeležil v 2001/02, ko se je udobno namestil nazaj v prvi ligi in končal na tedaj najvišjem tretjem mestu. Zakaj ni imel Koper najvišjega obiska, ko je osvojil naslov (2009/10)? Razlog je v prenovi Bonifike. In nato je tik pod 2.000 še Celje, ki je najboljši obisk zabeležilo s 35.093 gledalci v 2023/24, ko je osvojilo drugi naslov, podrlo najboljši obisk na domači tekmi s 7.242 gledalci proti Olimpiji.
Ne pozabite: Izola, Šmartno, Zavrč
Med še zglednih, solidnih, ampak tudi ponekod skromnih 500 in 1.000 je morda najbolj pisana druščina klubov. In zlasti kaže na razlike v času, prostoru in uspehih. Izola je imela tik pod štirimestnim povprečjem v krstni 1991/91, kar ne preseneča. Kar 990 gledalcev v povprečju za končno izjemno tretje mesto! Še bolj lahko kdo, ki nima tako visoke številke, zardi ob debiju Šmartnega v 1. SNL in povprečju 988 gledalcev. Pisala se je 2001/02, ko je prva liga prišla ob Pako, skupaj pa kar 16.800 gledalcev na sedemnajstih tekmah in končno varno deveto mesto, naslednje leto pa celo četrto.
Ko se je Nafta v minuli sezoni z imenom vrnila v 1. SNL, je precej dvignila obisk ligi, toda zaostala tudi za Šmartnim. Zanimivo je, da je imelo v svojih treh sezonah Zagorje prav v prvi višje povprečje od rivala: Rudar Trbovlje je v edini sezoni zabeležil 760 gledalcev na tekmo, Zagorje pa 825. S kar 806 gledalci na tekmo se še danes lahko ponaša najmanjši kraj, ki je kdaj imel 1. SNL: Zavrč v 2013/14, ko je debitiral v prvi ligi.
Kje so Bravo, Aluminij in Radomlje?
Presenetljivo “nizko” sta aktualna prvoligaša: Bravo s 736 (2019/20), ampak še iz Šiške, kamor se bi rad nekega dne vrnil, in Aluminij s 714 (2023/24), pri čemer je Kidričevo seveda relativno majhen kraj. Večja Sežana ni zmogla več od 700 na tekmo, pri čemer je bilo najvišje povprečje v tisti edinstveni prvi sezoni 2000/2001, čeprav so Kraševci parali živce na Štolfi še štiri sezone od 2019 do 2023. Višje povprečje od Radomelj, ki pa igrajo domače tekme v Domžalah, so zabeležili tudi v Rušah, kjer je Pohorje igralo edinkrat v 1999/2000 z zglednih 636 gledalcev/tekmo.
Kdo ve, kakšen bi bil najvišji povprečni obisk, če bi Radomlje lahko igrale doma? Tako ostaja pri 550 iz 2016/17, ko so drugič igrali med prvoligaši in spet izpadli. Poznalo se je, da četudi so zbrali še manj točk kot prvič, so lahko s Celjem in Koprom igrali doma. Obe so izgubili, ampak proti Celju je bilo vseeno kar 1.300 gledalcev. Mlinarji so nato igrali celo domačo tekmo z Mariborom na – Fazaneriji. Čez 500 pa je bil povprečni obisk še v edini sezoni v jugovzhodnem delu države za vsak naveden klub: v Kočevju (543 v 1994/95) in Ivančni Gorici (527, 2007/08).
“Vozeči se” Ankaran najnižje, ampak s častnim izpadom
Najnižji obisk je pričakovano zabeležil Ankaran. Zakaj pričakovano? V edini sezoni, ko je bil prvoligaš, pa še to na povabilo v ligo, je večino tekem odigral v – Dravogradu. Dvanajstkrat na Koroškem ter šestkrat v Novi Gorici. Tri zmage, štirje remiji in enajst porazov za četo Vlada Badžima, ki pa je do konca, do zadnjega kroga še bila v igri za obstanek. Zbralo se je 4.880 gledalcev, kar je še nižje povprečje (271) kot na dvajsetih tekmah v krstni 1991/92, ko se je 1. SNL igrala tudi v Medvodah (317).
Pričakovano nizko je Jadran iz Dekanov, ki igra na Igrišču Ivana Gregoriča, s 420 gledalci na tekmo v 1993/94, višjo številko pa bi lani gotovo beležilo ND Primorje, če bi lahko vse tekme igralo v Ajdovščini, tako pa je šest tekem igralo v Novi Gorici. Čeprav imajo lično igrišče brez atletske steze, pa ni do 500 zmogla viška Svoboda, ko je končala na visokem šestem mestu.
