»Kljub pomanjkanju podpore smo se z igralci borili skupaj in enotno. Vseeno je bila moja odpoved nepričakovana. Zgodila se je že v petem tednu sezone, po zmagi v gosteh in domačem remiju. Ta nepravična odločitev, sprejeta kljub le enemu porazu v ligi, je nezdružljiva z duhom nogometa,« te besede je 35-letni Turek delil z javnostjo dan po odhodu iz Ljudskega vrta. Je za slabe izide in razpoke, ki so se pojavile, največji krivec sam, ali je treba prst uperiti v klubske odločevalce, katerih kadrovanje ni zadovoljilo trenerjevih pričakovanj? Odgovor je najbrž večplasten, iskanje torišča težav, ki so rezultirale s skromno podobo ekipe na terenu, zahtevno, a nekateri možni vzroki so vendarle zelo očitni.
Trenerjeva neizkušenost
Že njegov prvi medijski nastop na stadionu pod Kalvarijo je bil odločen in samozavesten, nikakor ni dajal vtisa, da se je ustrašil izziva. Z omenjanjem veličine kluba je znal popihati na dušo navijačem, ki so mu sicer na tekmah hitro začeli žvižgati. Zagrabil je priložnost, kazal veliko vnemo, a bil tudi vztrajni zanikovalec problemov, ki so se prikazovali na igrišču. Strogost ni bila učinkovita, nekateri prijemi, kot je bila prepoved uporabe mobilnih telefonov na klubskem avtobusu, pri igralcih neproduktivni. Pomanjkanje izkušenj je pokazal tudi ob sporu z Janom Repasom pred ključno tekmo v Evropi.
Brez napadalnega nogometa
Nogometaši so po prvih treningih hvalili sveži pristop in nove zamisli, saj je Tanrivermis na pripravah zagovarjal krajše treninge, a ti so bili zelo intenzivni. Skupaj z vodjo nogometnih operacij v Ljudskem vrtu Cemom Basgulom je napovedal, da bo igra Maribora napadalna, osrednja odlika pa visok pritisk na nasprotno moštvo. Naposled so vijoličasti več razmišljali o branjenju svojega gola, kot napadanju tekmečevega. Odstotek posesti žoge vijoličastih je bil nizek. V teoriji napadalni sistem, za katerega se je odločil Tanrivermis, v praksi ni prišel do izraza, najbrž tudi zaradi omejitev v igralskem kadru.
Nadrejeni so mu otežili delo
Že dolgo ni več skrivnost, da Tanrivermis ni bil zadovoljen s poletnim kadrovanjem. Da je moral vpeljevati nedokazane nogometaše iz nižjih tujih lig, je zanj olajševalna okoliščina, bremenilna pa, da se tudi na najtežjih in najpomembnejših tekmah, denimo s Celjem ali Paksijem, ni odločil za varnejše izbire, ki jih je imel na razpolago. Vztrajal je pri svojih principih, zaupanje igralcev in navijačev je splahnelo, poveden je bil zlasti revolt občinstva po izpadu iz Evrope. Morda je želel prevečkrat ugajati nadrejenim, ki mu s premetano ekipo niso naredili usluge. Poudarjal je, da v tej situaciji potrebuje čas, toda mariborsko okolje zahteva rezultate. Tako je bilo v preteklosti, danes ni nič drugače. Korajžno Tanrivermisovo držo je na koncu zamenjala zlovoljnost, tudi jeza, kar se je navsezadnje odrazilo v njegovem zapisu na Instagramu.
