Nova obramba
Takšne zadnje vrste vključno z vratarjem še nismo videli. Gal Lubej Fink bo svoje mesto gotovo kmalu prepustil še vedno poškodovanemu Matevžu Vidovšku, četverica pred njim pa se privaja na novo realnost. Odhod kapetana Marcela Ratnika je seveda ošibil trdnost obrambnega zidu, a po videnem je večja skrb odveč. Uveljavljeni Ahmet Muhamedbegović in novinec Veljko Jelenković sta dobro sodelovala. Drži, slednji je storil večjo napako, a zdi se, da dobro čuti igro, rad ima enostavne rešitve. Za nameček zna komunicirati z nogometno javnostjo, takoj se je prikupil Ljubljančanom in spodbodel Mariborčane, ko je na družabnem omrežju izrazil neizmerno veselje, da je prestopil v največji klub v Sloveniji. Še eno novost v obrambi je ponudila tekma: Alejandra Blanca na levi strani obrambe. Nismo ga tam vajeni, to ni njegov naravni položaj. Ni bila to posrečena rešitev, upamo, da ne bo stalna. Bil je precej pri žogi, storil tudi veliko napak, premalo dobrih rešitev je ponudil, naveza z Brestom na levi strani igrišča, ki bi morala biti presežna vrednost, pa je bila vse prej kot to. Presenetljiva je njegova umestitev na ta položaj glede na to, da je Olimpija v klub pripeljala Jošta Urbančiča, čigar osnovni poklic je igranje na levi strani obrambe.
Pečat novega trenerja
V nasprotju z Olimpijo pod Sanchezom, ki je igrala precej v širino, želi Jorge Simão do uspeha priti s bolj neposrednim pristopom do gola. Tudi z dolgimi podajami, ki pa so bile sinoči lahek plen visokih kazahstanskih branilcev. Potrdil je v praksi svoje besede s prvega druženja z novinarji: da mu je blizu napadalna igra. Olimpija je proti Kairatu prevladovala na igrišču, imela 65% časa žogo v posesti (gostujoči trener je pojasnjeval, da so pobudo zavestno prepustili Olimpiji), pogledovala proti tekmečevemu golu... a pri pogledih je vse do zadnjega dela srečanja tudi ostalo. Pogrešali smo več gibanja napadalcev med dvema tekmečevima branilca, tudi kreativnosti je zmanjkalo, novinec Mitroski nas bo še moral prepričati.
Nova zelenica
Prenova igralne površine je bila draga, v Ljubljani pa se je dopoldne zdelo, da se je Bog odločil potopiti prestolnico. S strahom smo pogledovali k njej. Bo zdržala? Je. Četudi ni skrivnost, da bi morala neobremenjena vsaj še kakšen dan počivati, močan dež ni naredil škode. A bo morala še trpeti, ta teden bo v Stožicah še ena tekma, pri nas bo kvalifikacije za Ligo prvakov igrač tudi ukrajinski Šahtar. Le pristriči bi bilo treba travo, se je malce zmrdoval Jorge Simão. Pa bi tudi hitrejša igra prišla do izraza.
Osamljeni Kozak
Še tale zanimivost. Tudi Kairat je imel na tekmi podporo. Na tribuni, namenjeni gostujočim navijačem, jih je spodbujal – en sam. Junak. Osamljeni jezdec. Zelo čustven. Mahal je z zastavo, prepeval navijaške pesmi, se jezil ob prejetem zadetku. In bil na koncu nagrajen. Ne zgolj z remijem, vsi igralci kazahstanskega prvaka so ga po srečanju prišli pozdraviti. Da, to je pravi navijaški duh. Poklon Kazahstancu.
