Nato se mu je pridružil še sin Matej. Počasi so ravbarji, kot so imeli nadimek, postajali rumena družina. Nekdaj borben član mlajših selekcij vse do mladincev, zatem pobiralec žog in dodatni par rok pri vsem, nato pa športni in na koncu izvršni direktor. Za še dva pokalna naslova. Dve res izstopajoči evropski poletji. In cel kup odmevnih, donosnih prestopov. Z Benjaminom Šeškom na čelu.
Ameriški investitorji
Zdaj je te ere dokončno – konec. Domžale so sporočile, da začenjajo novo poglavje. Prihajajo investitorji, očitno iz ZDA, vsekakor pod vodstvom Slavena Marasovića, ki je bil že član uprave Hajduka. In ko novi prihajajo, stari odhajajo. Oražem sam je že marca za Navijaško cono razlagal, da bo to slej ko prej realnost: “Vse bolj gre v smer iskanja privatnih partnerjev, vlagateljev. Mi smo za to odprti, toda v okvirjih in konceptu našega kluba.«
Domžale so se nazadnje po drami v zadnjem krogu, ko so za las ubežale Nafti, komaj obdržale v ligi po dodatnih kvalifikacijah s Triglavom, ko je Tonči Žlogar kot tretji trener sezone – po Eriku Merdanoviču in Dejanu Dončiću – nekako obdržal rumeno družino med prvoligaši. Zdaj teh ni več, Domžale bodo poslej drugačen klub. Odšel je Matej Oražem, odšel je tudi že Tonči Žlogar.
Ozrli pa smo se na minulih petnajst let, ko je v domžalah deloval Matej Oražem. Za Navijaško cono večkrat dosegljiv, neposreden in iskriv. Kdo pa rad izgubi trikrat zapored? Še na rekreaciji ne, nam je dejal. Ali pa izpostavil, da ima »pol lige naše golmane«. Domžale so veliko, veliko sodelovale denimo zlasti s Celjem in Mariborom in Olimpijo, kamor so odhajali igralci. In trenerji. Imele so najboljšega igralca lige v Senijadu Ibričiću (2020/21), devet sezon zaigrali v evropskih tekmovanjih, osvojili še en superpokal, ko se je ta še igral ...
5. Akademija: sedmerica na Euru 2024, osmerica na Euru 2025
Naj za začetek pove, izpiše kar sam Matej Oražem, ki je v klubu začel redno delovali med študijem leta 2009. “Moj prvi cilj je bil domžalsko mladinsko šolo postaviti na sam vrh slovenskega nogometa. Šestnajst let kasneje imamo v vitrinah šest mladinskih, štiri kadetske naslove in štiri naslove v kategoriji U-15. Kot prvi smo odprli akademijo, v tem času pa je šlo skozi naše vrste nepregledno število mladinskih in članskih reprezentantov Slovenije in drugih držav, nenazadnje jih je sedem našo državo zastopalo na lanskem evropskem prvenstvu, v mladi reprezentanci jih je bilo letos še dodatnih osem.”
4. Mladi trenerji, velike zgodbe
Luka Elsner je še vedno relativno mlad, star je 42 let, ampak kako mlad je bil, ko je 21. avgusta 2021 kot najmlajši trener v zgodovini lige prevzel Domžale, pri neverjetno rosnih 31. letih. Že tedaj je bil debelo leto pomočnik trenerja, nato pa dobil priložnost kot nekdanji igralec in jo zagrabil z obema rokama. In se do 2016 zelo, zelo izkazal. Enako je veljalo za Simona Rožmana, ki je podobno mlad opozoril nase v Celju, potem pa v Domžalah osvojil pokal in pristal tudi na čelu Rijeke, Maribora, Celja, še enkrat Domžal, Sarajeva in zdaj vodi Osijek.
3. Prestopi, prestopi, prestopi!
Domžale so že prej, še pred Matejem Oražmom, delale izjemne prestope. Branko Ilić v Real Betis (1,5 milijona evrov) že leta 2007, leto pred njim Dalibor Stevanović prav tako v Španijo v Real Sociedad (milijon evrov), leto kasneje še Zlatan Ljubijankić v Gent (milijon evrov). Toda začasa Mateja Oražma je bilo res veliko trgovanja.
Seveda je čisto izven konkurence Benjamin Šeško, ki je šel leta 2019 v Salzburg za 2,5 milijona evrov, ne da bi igral eno tekmo za člansko ekipo Domžal. Nemanja Maksimović je bil čisto odkritje, svetovni mladinski prvak s Srbijo, vreden 2 milijona evrov za Astano. Shamar Nicholson je šel vse do reperzentance Jamajke in za 2 milijona v Charleroi. Pa niso bili še zdaleč ne zgolj tujci. Jan Repas, zdaj seveda član Maribora, je šel za milijon v Caen, za še stotisoč evrov več je Adam Gnezda Čerin odšel najprej v Nürnberg, pa vse do članske reprezentance. Mitja Ilenič je bil tih in neviden, dokler ni za milijon odšel v Ameriko, lani pa je za enak znesek v Inter odšel zelo talentirani Luka Topalović.
2. Evropa: padec Freiburga, skalp West Hama, trud Marseilla
Nobenemu slovenskemu prvoligašu še ni uspelo, Domžalam je. Padel je bundesligaš. V bitki za Evropo poleti 2017, ko je moštvo Simona Rožmana po porazu 1:0 v Freiburgu v Stožicah zmagalo z 2:0. In prišlo do zadnje stopničke za evropsko jesen. Tudi Marseille so v Stožicah ustavili z 1:1, na Velodromu sicer izgubili (3:0), ampak še drugič zapored pokazali, kam so prišli. In da West Ham leto poprej, ko so zmagali z 2:1 v Stožicah, ni bil naključje. Vedno bodo lahko rekli, da so igrali otvoritveno tekmo za West Ham ob selitvi na olimpijski stadion. 53.914 gledalcev. Proti West Hamu se je v Stožicah zbralo 8.458 gledalcev, proti Marseilleu pa kar 10.543.
1. Dva pokalna naslova: skalp Maribora in Olimpije
Na koncu štejejo – lovorike. Domžale so osvojile v tem času oba pokalna naslova. Prvega 2010/11, ko je Oražem šele dobro začenjal, ekipo pa je suvereno vodil Darko Birjukov, ki je Oražma kot nadebudnega mladinca tudi še treniral, in v norem finalu s 4:3 v Stožicah premagal Maribor. Drugi pokalni naslov je prišel morda še bolj nepričakovano, ko je maja 2017 na Bonifiki z golom Gabra Dobrovoljca padla Olimpija. Oba velika tekmeca, ki so jima Domžale gledale v hrbet, ampak vmes postale zelo suveren tekmec.
