615 dresov iz 1. SNL!
Ni čudno, da sta se spoznala in postala prijatelja prav na Stadionu Z’dežele. Še manj, da v minuli celjski sezoni, ki je podirala rekorde, nista izpustila niti ene domače tekme. Fanta, ki ne bosta nikdar pozabila, kako sta stala na zelenici stadiona in se dotikala tako dragocenega pokala. Ja, Celje zdaj že lep čas uresničuje sanje. Še nepredstavljive.
Tilen je itak doma pravzaprav čez cesto, na tekme je hodil že z očetom, Nik je malenkost bolj oddaljen, zato je komaj čakal, da je naredil izpit za avto. Prijatelja, ki imata skupni hobi. Tilen ima v svoji osupljivi domači zbirki 985 dresov, od tega kar 615 dresov iz 1. SNL, Nik pa skupaj čez 200 dresov. Kako sploh prideš do dresov? In toooliko dresov? “Zmeniš se lahko z igralci, ekonomi, klubom. Včasih je malo odvisno tudi od rezultata, ampak načeloma jih spomniš, počakaš, se zmeniš uro pred tekmo ali, še pogosteje, po tekmi. Nogometaši se, saj veste, radi dolgo tuširajo, hehe. Ampak nobena taka minuta ni dolga ali zapravljena, kje pa.”
Kateri dres bi si najbolj želela v svoji zbirki? Tilen niti malo ne okleva: najbolj bi si želel celjski dres iz časov Skalne kleti, sploh tisti progasti in obvezno rumeno-modri. “Pa drese klubov, ki so bili kratek čas prvoligaši, ampak te je res nemogoče dobiti.” Celje je v minuli sezoni presenetilo z barvo gostujočega dresa. Kako sta sama sprejela oranžno kombinacijo? “Uh, saj ne da je moteč,” pove Tilen, “ampak celjski dres ‘mora’ biti v barvah mesta, torej modra in rumena. Škoda, da nimamo še tretjega dresa, kot to poznajo številni klubi v tujini. Smo pa imeli prvo sezono s tujimi vlagatelji rdečega, nisem proti, ampak včasih je dobro, če je neka povezava. Se pa vidi, da se klub trudi in raste. Artikli v klubski trgovini so kvalitetni in se dobro prodajajo.”
Sezona za sezonsko!
Oba sta seveda lastnika sezonske vstopnice za tekme Celja, kot sta povedala v kampanji Za navijače ob promociji sezone Prve lige Telemach 2025/26. “Sezonska vstopnica je nekaj, s čimer podpiraš klub v dobrem in slabem. Mi to vemo, imela sva vstopnico tudi v sezonah po prvem naslovu (2019/20), ko bi klub skoraj šel v dodatne kvalifikacije za obstanek v ligi.”
Nik in Tilen sta bila na Stadionu Z’dežele torej skoraj vedno. Ko je prišel prvi naslov državnega prvaka poleti 2020 za klub, ki je edini poleg Maribora ves čas v 1. SNL od leta 1991, sta bila na stadionu. Bil je julij, koledarsko najdaljša sezona, tekma z Olimpijo je odločala o naslovu, zaradi pandemije pa obisk precej omejen. Sezona, ko nihče ni pričakoval, da bodo grofje osvojili naslov. Sezona za sezonsko! “Svetovna kriza Covida-19, ampak imela sva srečo, ker sva kot lastnika sezonske vstopnice imela možnosti dobiti vstopnico,” naštejeta eno od prednosti sezonske vstopnice.
Če katera tekma, potem je ta bila tista res nepozabna. “Ko osvojiš prvi naslov… Prvi je le prvi. Pa še stoletnico kluba smo praznovali, ekipo je vodil slovenski trener Dušan Kosić, nihče naslova res ni pričakoval, vse se je poklopilo,” pove Tilen, Nik pa pristavi, “ker so bili večinoma slovenski igralci in slovenski trener, si se lahko povezal z ekipo. Prvič je res najslajše.” In še nekaj poudarjata: nikoli, ampak res nikoli ni doma pred televizorjem niti približno tako kot na stadionu. Že zato, ker na stadionu stisneš roko Grofkotu, podebatiraš s prijatelji in znanci. Ja, zdaj tudi njiju vprašajo za mnenje.
Prej 350 na tekmo, zdaj večkratnik tega
Kako ne bi, če pa sta vztrajala, ko je Celje v sezoni 2020/21 končalo šele na sedmem mestu, najnižje med vsemi doslej, ki so branili naslov. Spomnita se zato tekem, ko je bil obisk precej, precej nižji. Če smo se takrat in do minule sezone še morda spraševali, koliko je Celje nogometno mesto, je zdaj tukaj odgovor. “Glejte, bili smo na tekmah, ko nas je bilo po 350. Ampak zdaj se to spreminja, obisk se je zelo dvignil, prihajamo do številk, ki jih prej niti približno ni bilo.”
Za primerjavo, po sprostitvi omejitev je bilo v sezoni 2021/22 povprečno na tekmah manj kot 700 gledalcev v 1. SNL. Zdaj se približujejo obisku 2.000 gledalcev, če štejemo zgolj 18 tekem v domačem prvenstvu, v Evropi je bil povprečen obisk kar 4.268 gledalcev!. Ker so vmes padli rekordi. Ko je Celje pred dobrim letom dni osvojilo drugi naslov spet proti Olimpiji, se je zbralo 7.242 gledalcev. Kar pa je zdaj skoraj zgolj polovica do naslednjega rekorda: 12.512 gledalcev na tekmi s Fiorentino v četrtfinalu konferenčne lige. Celje je šlo tako daleč, kot ni šel še noben slovenski klub, odigralo največ evropskih tekem v eni sezoni, naslova sicer ni ubranilo, je pa sesulo Koper v finalu pokala v Stožicah (5:0). Na vseh teh tekmah sta bila seveda tudi Nik in Tilen.
In kdo zdaj hodi v Celje na tekme, kje je nastala razlika? “Ogromno otrok, kar je krasno videti. Pozna se, da klub dobro nagovarja, ima močen marketing, privabljajo na različne, zelo uspešne načine. Zdaj se tisto, da je Celje rokometno mesto, počasi celo obrača. Pa seveda želiva rokometu vse dobro.” Toda ko se zgodi toliko uspehov in s takšnim kadrom? Sama izpostavita številko – sedem. Ja, sedem slovenskih nogometašev je začelo proti Fiorentini. “Ko vidiš to, kar smo videli proti Fiorentini? Gostujoče navijače od jutra, parking v mestu pozabi, neverjetno vzdušje skozi ves dan in za nagrado še izredno dobra igra.”
Moje mesto – moj klub
Tiste dni jima je telefon nenehno zvonil. “Noro, kdo vse je klical in spraševal, kje lahko dobijo vstopnice. Pa ne le iz Celja, iz celotne Slovenije. Malo nas je bilo strah, ali bo odprta tudi zahodna tribuna. Ko je prišlo dovoljenje Uefe so vstopnice pošle v uri in pol. V uri in pol! Vse je delovalo fantastično, za takšne trenutke kot navijač živiš.” Skozi sta dala že res veliko. In še bosta. Zdaj je sezonska vstopnica pač nepogrešljiva. Ne gre brez nje. “Pa še občutek imava,” pravi Nik, “da je to dodana vrednost podpori slovenskemu nogometu.” Sploh ko lahko za konec ponosno zakličeta: “Moje mesto – moj klub!”
Se še kdo spomni Faika Kamberovića? Uuuu!
Kje imata svoje mesto na Stadionu Z’dežele?
Približno v sredini, desno od VIP-a. Zdaj po prenovi sicer malenkost bolj stran, ampak pri nas načeloma ni oštevilčeno. Sedimo tam, kjer želimo oziroma kjer imava sedež. Razen za največje tekme, takrat pa imava svoje mesto.
Tilen, kako bi primerjal Skalno klet in Stadion Z’dežele?
Zelo lepo je bilo, ampak ko ti Savinja poplavi in odplakne vso zgodovino, imaš dovolj. Ima pa tudi sedanji stadion svojo dušo, vse bolj in bolj.
Kdo od vaju je bolj umirjen, kdo bolj glasen?
Haha, jaz sem bolj fanatičen, vesel sem, da imam Nika ob sebi, da mi zna predstaviti tudi drugo plat. Podpirava pa vedno do konca. Tudi kadar je bilo 0:2, sva verjela. Če smo pa povedli, pa smo itak ponavadi zmagali.
Koliko igralcev sta doslej že spoznala?
Oba sva zbiratelja dresov, tako da kar precej. Super fantje so, pa ne glede nato, ali so tujci ali naši. Se pa morda malo pozna, da nimamo veliko celjskih nogometašev, to bi še bolj pritegnilo.
Najljubši igralec ali tak, ki vama je bil najbolj pri srcu?
Nik: Meni je res bil pri srcu Nieto, ker je šel vsako tekmo na polno. Sicer pa Žan (Karničnik), Svit (Sešlar), Tamar (Svetlin) … Težko je.
Tilen: Zame pa, vem, starejši sem, Faik Kamberović. Uuu! Stari časi, že že, ampak bil je prvi strelec lige. ne moremo mimo družine Sešlar, oče Simon je pustil tako velik pečat, oba s Svitom pa sta postala pokalna prvaka, ne vem, če je komu to uspelo.
Od kdaj imata sezonsko?
Tilen: 8-9 let
Za vse, ki živijo za nogomet. Za navijače.
