Povabil je nato še Melisso. In zdaj sta “bravaša”. S sezonskima vstopnicama. Poznata vse, ki imajo sezonsko v Bravo, oni pa najbrž njiju, saj sta prva, ki ju nabavita. In imela jo bosta tudi po selitvi v Celje. Pa nimata osebnega avtomobila. Ja, takšna pristaša sta. Tako zvesta. Pogosto celo edina gostujoča navijača Brava. Tista, kjer Melissa kriči, kam naj kdo steče.
Skupnost + druženje = Bravo
Morda je Športni park Šiška, pogosto imenovan ŽAK, res svojevrsten. In čaka ga prenova. Tam je domovala Ljubljana (Železničar), tam je domače tekme igral Interblock, tudi Olimpija, ko je bil Bežigrad preteklost, Stožice pa še prihodnost. In tam je svoj dom našel Bravo. Klub, ustanovljen leta 2006, je v prvo ligo prišel s sezono 2019/20. In v njej je še naprej, zdaj vstopa v sedmo sezono. Finalist pokala (2022), lansko poletje pa po četrtem mestu prvič v evropskih kvalifikacijah.
Ampak Owena in Melisso je pritegnilo nekaj drugega. Skupnost. Druženje. Kako ne, če pa sedita med dobrohotno druščino.
Ne le v Šiško, gresta tudi na gostovanja
Zgodba, kako sta postala “sezonca” Brava, je povsem naključna. “Po prihodu v Slovenijo nisem imel v prostem času kaj delati, šel sem na tekmo Olimpije in Bravo v Stožice, bil je lep poletni dan, navijači pa zelo pomešani med seboj, kar je bilo zame kot Angleža dokaj nenavadno. Zaljubil sem se v Bravo, ker je majhen klub, ki ga poganja majhna skupnost. Ko je Melissa lahko v koronskih časih končno prišla iz Pekinga, so je bili vsi v klubu zelo veseli, vsi so naju tako lepo sprejeli. Res lažje je bilo izbrati Bravo, ker si takoj del kluba.”
Ampak eno je biti le del kluba, nekaj drugega pa kupiti sezonsko vstopnico. Zakaj? “Tudi zato, ker tako še bolj spoznavava Slovenijo. In čeprav ne voziva avta in uporabljava le javni prevoz, greva na veliko gostovanj, pogosto je res zabavno, ko si edini gostujoči navijač Brava!”
Owen se spomni, ko je v Ipswich prišel – Amir Karić
Owen je kot Otočan seveda nogomet cenil. Zanj je bil nogomet povezan s trenutki z očetom, ki je bil med tednom zdoma zaradi službe. In nogomet je lahko pogosto tudi – geografija. “Spomnim se, ko je v Ipswich prišel Amir Karić (2000/01). Prej o Sloveniji nisem vedel ničesar, potem pa je prišel on in ni živel daleč od nas. No, to je bil moj uvod v slovenski nogomet, kar sem si zelo zapomnil.” Ko sta živela v Pekingu, sta sestavila amatersko ekipo nogometašev, nogometašic, tudi mlajših. “Začela sem igrati tudi sama in postala dobra branilka!” se pohvali nasmejana navijačica Brava.
In slej ko prej vprašaš. Zakaj Bravo? “Bravo je neke vrste avtsajder, ni favorit, pride iz ozadja. Tekme so res posebne, saj prihaja večinoma starejša zvesta publika.” In sorodstvo. “Melissa je imela na eni od tekem nadet dres Martina Pečarja in je prišla tudi njegova mama. Kako je bila vesela, da nekdo nosi dres njenega sina! Slikali smo se, bilo je tako prikupno.” Sezonca sta zdaj že dve leti. In kakšen je stadion v Šiški, od koder se je Bravo v Stožice že letos redno selil, dokončno pa se bo preselil v novi sezoni, ko bodo zabrneli stroji za nov atletski stadion? “Ne misliš na službo, zeleno je, ponavadi je tudi zelo zabavna tekma. Ko sem prišel in gledal Olimpijo, se mi je, ne vem sicer zakaj, zdelo dolgočasno, Bravo pa ima ponavadi pestre tekme, četudi kdaj naredijo kakšno napako, se potem zgodi nekaj čarobnega.”
V minuli sezoni, ki je skelela zaradi tiste tekme z Zrinjskim v 2. krogu kvalifikacij za konferenčno ligo, sta bila skoraj na vsaki domači tekmi, kakšno sta sicer zamudila zaradi selitve v Celje, naštela pa sta tudi štiri ali pet gostovanj. “Ampak če bi izbiral? Vedno Šiška, Stožice so pač prevelike.” Sploh, ko imaš sezonsko vstopnico. ta te, pravita, “potisne”, da greš na čim več tekem. “In ko greš in si del skupnosti, si del nečesa. Kar je za tujca, kot sva midva, res dragocena izkušnja.”
Guidado, tja steči!
Kje sedita v Šiški, kje sta vajina sedeža?
Hehe, v Šiški ni “klasičnih pozicij”, sva pa, če gledate na igrišče, bolj desno. Bližje družinam nogometašev oziroma kjer ponavadi kdorkoli sedi.
Kaj pa v Stožicah?
Tam, kjer ni sonca, haha.
Kdo je vajin najljubši igralec?
Nemanja Jakšić zagotovo v minuli sezoni, ampak ko je podpisal Venuste Baboula?! Ooo, ko je on dobil žogo, si kar vstal s sedeža. Pa dober strelec Matej Poplatnik, ki vedno deluje tako prekleto jezno, haha.
Kdo od vaju bolj glasno navija?
U, jaz sem zelo glasna, kričim, še posebej, kadar vidim kak prazen prostor. Takrat največkrat omenjam Victorja Guidada!
Najboljša tekma, najboljše doživetje, spomin?
Ko smo igrali proti Olimpiji, veliki favoritinji, mi pa smo v Šiški doma zmagali s kar 6:1. Kako je bilo lepo videti, ko ekipa zraste in parira največjim. Zelo lepo pa je bilo videti navijače Olimpije, ki so podpirali svojo ekipo do konca kljub slabemu dnevu. Lepo je videti tako neomajno podporo.
Za vse, ki živijo za nogomet. Za navijače.
