Ne zamudi praktično nobene tekme. Že leta 2017, ko je dobil občinsko priznanje, je v obrazložitvi pisalo, da Janez ni zamudil nobene tekme 10 let. In tako vsekakor ostaja. In še vedno upa, kakor upajo vsi v Radomljah. Da bi mlinarji, zdaj stabilen prvoligaš, ki vstopajo v sedmo prvoligaško sezono, nekega dne tudi prvoligaške tekme igrale – doma. Doma doma. Kako zelo si želijo, so pokazali na predpraznično oktobrsko sredo, ko se je v šestnajstini finala pokala zbralo kar 850 gledalcev proti Olimpiji.
Tudi mi bi imeli klub!
Janez Kramar je začel brcati pri enajstih. Pisalo se je, kot pravi, leto 1961. Ja, dolgo tega. Kasneje je bil vse: strasten pripadnik kluba, zdravnik, fizioterapevt, hišnik, ekonom, tehnični vodja, predstavnik kluba, zapisnikar, kuhar, natakar oziroma vse tisto, kar je najbolj potrebno. Ko vprašaš Doca, kje je nameščen na domačih tekmah Radomljah, pove, da pač ni na tribuni, ker opravlja vse možno. Če pa bi bil? “Ne bi bil na stadionu v Domžalah, haha.”
Kramar se je podil za žogo s sovaščani v času, ko Radomlje sploh še niso obstajale. Ampak gnal jih je interes – še tiste, ki sploh niso bili nogometaši. “Spoznali smo, da bi bilo pošteno, če bi začeli delovati še v lastnem klubu, zato smo ga leta 1972 ustanovili na skupno pobudo nekaj nenogometašev, mi pa smo pristopili takoj k sodelovanju.” In ko Doc reče, da na preteklost gleda zelo z izrednim spoštovanjem, to res nekaj pove.
Radomlje: zdaj stabilen prvoligaš
Niso bili vedno časi, ko je bilo navijati za Radomlje zelo odmevno početje, ampak čustev se pač ne da izmeriti. Radomlje so bile po osamosvojitvi le v 1992/93 prvič v 2. SNL, sicer pa nato večinoma komaj četrtoligaš do 2003/04, šele 2011/12 so zaigrali znova v 2. SNL. In po treh sezonah prišli prvič v 1. SNL, ko se je pisala 2014/15. “Tisto je res bil poseben trenutek za naš kraj,” se spominja Kramar. Spoznali so, kakšen preskok je prva liga. Radomlje so zbrale 16 točk in gladko izpadle, pa se čez leto dni osvojeni drugi ligi takoj vrnile, ampak v drugo zbrale le 13 točk in eno samo zmago v 2016/17.
Toda kar bi druge pokopalo, je Radomlje dvignilo. Zakaj ne bi še tretjič prišli med najboljše? Štiri sezone so bili prvi vrhu 2. SNL, potem pa po 2020/21 spet prišle nazaj v prvo ligo. Resda je v 2021/22 dolgo kazalo, da bo sila težko obstati, ampak mlinarji so od tedaj najprej postali spomladanski hit, zdaj pa ekipa, ki pač ne izpade. Šesto, sedmo, deveto in letos osmo mesto, ko so si res zgodaj zagotovili obstanek. Nazadnje s trenerjem Darjanom Slavicem, ki je prišel lansko pomlad, klubu varno zagotovil obstanek, razšel pa se je par dni po našem pogovru z Janezom za kampanjo Za navijače.
Pogrešajo el vasico
Tako zagreto pripadnost klubu, ki se bori za obstanek, a lahko tudi preseneti, povrhu pa se je v 2019/20 kot drugoligaš uvrstil v polfinale pokala, Doc dobro opiše. “Pripadnost prinese tudi kakšno dilemo, sploh na dan tekme, ko se moraš včasih čemu odreči, postaviti kaj v ozadje, toda če je navijanje pozitivno in vodi v sodelovanje s klubom, je to pač potrebno. Tudi okolica je v pridobila s prepoznavnostjo še posebej v zadnjih letih, ko smo redni udeleženci v prvi ligi.”
Radomlje sicer še vedno rade obujajo spomin na svoj lokalni derbi. In ne, ni z Domžalami, kot bi zdaj morda pričakovali, temveč z Dobom. “To je naš el vasico!” poudari Janez. Nekateri mu rečejo tudi vas klasiko, tekma, ki je bila prej precej poznana (19 tekem v 2. SNL, 5 zmag Radomelj, 4 remiji, 10 zmag Doba), čeprav se zdaj že lep čas v ligi ni igrala, saj kluba ne tekmujeta več v istem rangu. “Ne gre za negativni tip rivalstva, to je bil vedno lokalni praznik.”
Odnos z Domžalami: zelo specifičen
In odnos z Domžalami, kjer “gostujejo” na “domačih” tekmah? Specifičen, drugačen, svojevrsten je. Vmes sta kluba tudi bolj sodelovala, kasneje nekoliko manj. Pa še nekaj je drugače: Domžale – za razliko od Radomelj, ki imajo Mlinarje – že nekaj časa nimajo organizirane navijaške skupine. Čeprav rezultatsko pa se obrača: sploh letos se je. “Ko smo dobili vse štiri ligaške tekme!” kar sam našteje Janez. So zdaj Radomlje glavne v občini Domžale? Janez se prisrčno zasmeji.
Res nerodno pa je, ko prav vsakič gostuješ. Kaj pomeni domače igrišče, se je pokazalo v Pokalu Pivovarna Union, ko so Radomlje lahko v šestnajstini finala pokala gostile Olimpijo, ko se je na oktobrsko sredo popoldan zbralo kar 850 gledalcev. “Veliko željo imamo, zame bi bilo famozno, če bi dokončali svoj objekt, ki mu manjka veliko in malo hkrati. Res upam, da bi to dočakal.” Premik na igrišču je namreč viden, po dveh uvodnih enosezonskih epizodah v prvi ligi, so zdaj trn v peti marsikomu. “Zares stabilni pa bomo, ko se ne bomo tresli dolgo za obstanek v ligi. Nova sezona bo, najbrž, spet borba za preživetje v ligi, ampak prepričan pa sem, da se bomo obdržali. Je pa res, da potrebujemo dobre igralce, ko bomo imeli nekaj znalcev…”
Ob koncu pa Janez pove, kaj pomeni takšna zvestoba klubu. In kaj pomeni sezonska vstopnica. “Ni nas veliko, smo pa zvesti. Vsak klub rabi podporo posameznikov in okolice. Mi s sezonskimi izkaznicami spoštujemo klub, imamo ga za svetinjo.”
Vsaj desetkrat so nas pričakali na rondoju
Kje ste ponavadi na “domačem” stadionu?
Skoraj nikdar na tribuni, ker sem voden kot predstavnik kluba. Če bi pa zbral, pa ne v Domžalah, haha. Takoj v Radomljah.
Kateri dan je najboljši za tekmo Radomelj “doma”?
Zame je praktično vseeno, najboljši dan pa, spet, ko bomo igrali doma doma.
Kakšna je navijaška skupina Mlinarji?
Ni največja skupina, so pa tako zelo zvesti klubu. In kadarkoli so nas pričakali na rondoju v našem kraju, nam je vsem pomenilo ogromno. In to ni bilo enkrat, vsaj desetkrat.
Najboljši ali najljubši igralec, ki je nosil dres Radomelj?
Prav enega ne morem izpostaviti, kdorkoli je pošteno delal, je bil spoštovan med vsemi, sploh navijači. Zelo se mi je v enem obdobju dopadel Anel Hajrić, ki je prišel iz Maribora, kariera pa mu je šla zatem svojo pot. Podobno bi rekel za Marka Božića, ki je bil med pozitivci in spoštova med navijači. Sicer pa je kar nekaj igralcev, ki so pustili dober pečat in vtis.
Za vse, ki živijo za nogomet. Za navijače.
